Skoraj katastrofa, a brezhiben razplet

Jumbo-Vismi lahko zamerimo marsikaj, ne pa tega da so na Vuelto pripeljali tako močno moštvo, da so ostali le statirali in se na koncu spopadli za nič več kot četrto mesto. Kaj, če bi Remco Evenepoel (Soudal-Quick Step) vzdržal v šesti etapi? Ne vemo. Enostavno ni bil dovolj dober. Njegovo moštvo je konec koncev odgovorno za to, da se je Sepp Kuss (Jumbo-Visma) v šesti etapi postavil v položaj, ki ga je zadržal do konca.

Morilec nedolžnega pogleda

O igricah v nizozemski ekipi sem razpredal na dolgo in široko preden je priletel v Španijo Richard Plugge in po sedemnajsti etapi nekako vzpostavil red. Jumbo-Vismi je ob servilnosti medijev uspelo ustvariti površinski vtis, da v moštvu vlada harmonija, ker da so čez noč strasti pomirili s prijaznim, odprtim pogovorom.

Na Kussovem hrbtu se je očitno razvijal spopad med Jonasom Vingegaardom in Primožem Rogličem, kar je večina medijev pripovedovalcev očitno spregledala. Oba bi mu privoščila zmago, ne bi pa prenesla, če bi zmagal konkurent znotraj ekipe. Slovenec je potegnil kratko, ker je Danec igral na karte, ki jih pograbijo degutantno osladni anglosaksonski mediji.

En dan je na Tourmaletu zagrizeno dirkal za hčerko, drugi dan za Nathana van Hooydoncka, tretji dan zase, v cilju pa morilski pogled hipoma spremenil v nedolžni pogled skromnega delavca v ribarnici.

Naučite Rogliča blefirat!

Roglič je odigral slabo. Nisem prepričan, da je bil res močnejši od Vingegaarda, a to ni bistveno, saj ni dobil priložnosti, da bi se izkazal. Verjetno opazujem položaj nekoliko subjektivno, a sem prepričan, da je Roglič boljši kolega. V osmi etapi je pustil Kussa za seboj za dve sekundi in v sedemnajsti za 19 sekund.

Vingegaard je Kussu v trinajsti etapi naložil 30 sekund in v šestnajsti debelih 65 sekund.

V trinajsti in šestnajsti etapi je Roglič ostal ob Kussu. Vingegaard v sedemnajsti ni ostal ob Kussu, ampak je šel za Rogličem po generalno zmago na Vuelti. Skoraj bi mu uspelo.

Roglič je sicer kar naprej poudarjal, da privošči zmago Kussu, vendar tudi pošteno – a diplomatsko – govoril o mešanih občutkih. Sicer so mu priznavali iskrenost, ampak v resnici bi bilo bolje, če bi igral Vingegaardovo vlogo nedolžnega fanta. Nikogar ne zanima, kaj misliš. Pomembno je, kaj govoriš.

Vse dobro o zmagovalcih tritedenskih dirk

Ja, ampak trdim, da je Kussova zmaga precenjena. Seveda se je moral potruditi, seveda je zaslužena in seveda ni bila zlahka podarjena. A je tudi rezultat spleta okoliščin. Dejstva, da je bil član daleč najmočnejše ekipe, ki je lahko iz zasede zakuhala zmagovalno potezo že v šesti etapi. V begu je bil tudi zato, ker ga nis(m)o jemali resno, ker ni iz materiala za vodjo, ker je vozil na tretjem grand touru, ker je slab v vožnji na čas.

Do osemnajste etape se mu ni bilo treba ukvarjati niti z bremenom liderja. Družbeni mediji so divjali s ključnikom #GCKuss, a v resnici ni bil pod pritiskom. Ogroženo ni bilo niti tretje mesto, ki bi bilo zanj skoraj enako kot zmaga.

Nepisana pravila? To še obstaja?

Predvsem pa je imel edina resna oponenta v lastni ekipi. Vsak od njiju je več kot enkrat dokazal, da je močnejši. Lahko bi ga pojedla, a ga nista, tudi zato, ker je bila del spleta okoliščin politika. Plugge je imel srečo, da je bil Kuss tam, kjer je bil. Vsak posebej bi ga Jonas in Primož morda ali celo verjetno brez milosti pojedla – če pa bi ga eden zabodel v hrbet, bi izpadel kot Juda Iškarijot in drugi kot usmiljeni Samaritan. Tega si nista mogla privoščiti, še manj pa ekipa.

Seveda je bila na strani Kussa tudi globalna publika z mediji naratorji na čelu in pač nepisana pravila, da se moštvenih kolegov ne napada. Toda pravil sploh ne bi bilo treba postaviti, če jih ne bi kršili. Če gre verjeti Jumbo-Vismi, prvotna taktika ni bila v skladu s temi pravili. In tudi v praksi se je ponovilo, kar smo že večkrat videli.

Podcenjevali ga ne bomo več

Rdeča majica morda ni bila podarjena, a najboljša na dirki iz opisanih razlogov in deloma kolegialnosti ter hvaležnosti za zasluge nista naredila vsega za zmago. Tako je bila v tem spletu najpomembnejša okoliščina ta, da je bil Kuss vsaj tretji najboljši na dirki. Boljši od Remca. In predvsem odločno boljši od četice Špancev.

Do trenutka, ko so začeli fantje iz Jumbo-Visme v zaključkih etap ustvarjati vtis bratske romance, so za Kussom vsi zaostajali štiri minute in več. Ne le to: z izjemo slabega poskusa Mikela Lande (Bahrain Victorious) na Angliruju niso nikoli zagrozili. Tudi v vožnji na čas je Juan Ayuso (UAE Emirates) pridobil samo za prgišče sekund.

Zato si Kuss seveda zasluži zmago. Čeprav je precenjena, ga nikoli več ne bo nihče podcenjeval niti kot potencialnega favorita. Pred naslednjim grand tourom mu bodo podeljevalci zvezdic podelili vsaj eno. Zato mu je verjetno jasno, da ne bo več zmagal na tritedenski dirki. Ali pač?

V Jumbo-Vismi ne bo nikoli več, kot je bilo

V Jumbo-Vismi vlada kultura zategnjenosti, kot v kaki banki ali zavarovalnici, kjer težijo zaposlenim s kodeksi oblačenja, pravili ločevanja smeti in timbildingi pod vodstvom motivacijskih govorcev. Vseeno bi po tretji zmagi na tritedenskih dirkah in trojni zmagi na Vuelti pričakoval spontanost, objemanje vsevprek, poljubljanja na čelo, šlatanje po ritih, nošenje na ramenih in norčije, kakršnim smo priče po uspehih v kolektivnih športih.

Nasmeški so bili preveč kisli. Izjave preveč naučene, preveč zadržane, občasno nervozne. Vingegaard obvlada igro in je ledeno hladno odgovarjal na vprašanja, Rogliču je bilo opazno neprijetno in Kuss je deloval, kot da se čuti krivega, ker mu je bilo dovoljeno zmagati. Četudi so se po etapi na Angliru odkrito pogovorili, ne bo verjetno nikoli več, kot je bilo. V svoji bujni domišljiji si predstavljam, da se je pogovor končal podobno, kot pogovor med ravnateljem in šolarjema, ki sta se stepla. Ravnatelj je vztrajal, da si srboriteža sežeta v roke in se pogledata v oči, kar seveda storita, ampak si mislita svoje.

Za moj okus ni bila problematična odločilna etapa za domnevni preobrat v taktiki Jumbo-Visme, niti Vingegaardov napad na Tourmalet, ko so še dejansko lahko dirkali taktično. Problematična je bila 16. etapa s ciljnim vzponom na Bejes, kjer je Vingegaard dirkal po navdihu in se neskladno z dogovorom pred etapo strgal z verige, potem, ko je domnevno vprašal za dovoljenje. Takrat se je nekaj zlomilo in takrat je Jumbo-Visma naredila napako, zaradi katere ne bo verjetno nikoli več, kot je bilo.

Komandos Remco

Ljudem je šlo strašno na živce, ker so komentatorji med prenosom kar naprej govorili o njem. Toda drugega jim ni preostalo. Tudi meni ne preostane drugega, kot da pišem o njem sorazmerno veliko. Na ekranih je bil več kot kdorkoli, ker se je postavil v pozicijo, kjer je kamera. Največ od vseh, kar 718 kilometrov je bil v prvi grupi, to je več kot petino celotne dirke, in 775 kilometrov pred glavnino

Ko je prehitro pogorel, je Vuelto osiromašil, a po drugi strani popestril. Nepošteno ga je odpisati kot potencialnega zmagovalca tritedenskih dirk le zato, ker ni končal dveh Girov, ker je letos pogorel na Vuelti in ker je lani zmagal v slabi konkurenci. Na prvem Giru se je prezgodaj vrnil po hudi poškodbi, na drugem je zbolel in zmage na grand touru res ne bomo očitali zaradi slabe konkurence, kot je ne bomo Kussu, ker se mu ni bilo treba spopasti z najboljšima na dirki.

Remca si težko predstavljam, da mož na moža tri tedne premaguje Vingegaarda, Rogliča in Pogačarja, vendar je enostavno predober, preveč popoln kolesar, da ne bi poskušal. Vsak resen favorit več dirko izboljša, a kot posameznik dosti bolj atraktivno deluje, ko mu ni treba preračunavati. Po naravi ni kader za pozicijsko vojskovanje, kot Vingegaard in zadnje čase Roglič, ampak je komandos, podobno kot Tadej Pogačar. Zato sta, ob MVDP in WVA, tako priljubljena.

Poraz je spremenil v male zmage

Kot, ne le kandidat, ampak tudi resen favorit za generalno zmago, pa je predober za dirkanje proti kolesarjem, katerih domet je etapna zmaga. Raje bi ga v sedemnajsti etapi na Angliru ali osemnajsti na Linares videl v boju z Jumbo-Vismo. To bi bilo zanj morda tudi koristno kot izkušnja, kako se dirka tretji teden. Seveda pa razumem njegovo taktiko lovca na etapne zmage in pikčasto majico.

Na trenutke je bilo videti, da dirkajo samo Jumbo-Visma in Remco. K sreči ni zmagal kar sedemkrat, ampak štirikrat, a je imel velike zasluge za to, da so zmagali v petnajsti etapi Rui Costa (Intermarche-Circus-Wanty), v dvajseti Wout Poels (Bahrain Victorious) in v zadnji Kaden Groves (Alpecin-Deceuninck)

Boleče je bilo opazovati s kakšno lahkoto zmaguje v točkovanju gorskih ciljev. Ta boj je dobil preden se je sploh začel. Če bi dirkal bolj pohlepno, bi še bolj ogrozil Grovesa, ki je moral zadnji dan tvegati zmago s sodelovanjem v begu le zato, da je ostal ob Remcu – a ga je prav ta vodil do tretjega slavja.

Zaradi norega dirkanja včasih sicer ostane brez zmage, običajno pa mu jo prav to omogoči. Zato je bil po svoje hočeš-nočeš najboljši kolesar letošnje Vuelte. Najboljši po številu zmag, ob tem je bil trikrat drugi, najboljši po točkah na gorskih ciljih, drugi po točkah in mimogrede dvanajsti v generalnem seštevku.

Brez španskega žmohta

Vuelto 2023 bi lahko izzvenela v skrajno dolgočasno igro živcev za gledalce, ampak kolesarstvo nam daje zadnje čase takšne in drugačne priložnosti za debato. Letošnje izvedbe gotovo ne bomo pozabili.

Resnega boja za zmago ni bilo, ker se je v šesti etapi odvil kot proksi vojna. A na koncu ni bilo niti boja za tretje mesto. Četrto je bolj ali manj čvrsto držal Ayuso, ki pa ne more biti srečen, kljub temu, da je oblekel belo majico. Nekaj paelle bo moral še pojesti, da se bo postavil v pozicijo, kjer si menda želi biti: pozicijo kapetana na Touru.

Manjše presenečenje je bil po svoje Landa na petem mestu, ki je dirkal pogumno in s precej enotno podporo Bahrain Victorious. Porazna dirka je za Movistarjem, ki nima nobenega izgovora za to, da je bil Enric Mas samo šesti. Ampak huje je, da od drugega mesta v nočnem kronometru brez luči niso pokazali ničesar, popolnoma ničesar.

Šprinti sploh niso bili dolgočasni

V boju za zeleno majico je imel Kaden Groves torej najhujšo konkurenco v Evenepoelu. Konec dirke je lahko zadovoljen s tremi etapnimi zmagami v precej kaotičnih šprintih. V sedmi etapi jo je speljal Geoffrey Soupe, kar je bila po mojem ena lepših zmag prva letos za TotalEnergies v svetovni seriji. Res se je v tej etapi Grovesu odpela noga s pedala.

Mučno dolg šprint je bil za Grovesa usoden tudi v dvanajsti etapi v Zaragozi, ko je Juan Sebastian Molano izkoristil odličen leadout Ruija Oliveire in s tem rešil čast UAE Emirates. Iz boja za zmago je Grovesa izločil v devetnajsti etapi kar moštveni kolega Tobias Bayer, ki je v najbolj nezapletenem finiš tako rekoč brez ovinkov in po neverjetno široki cesti uspel zakriviti množični padec. Tako je Alberto Dainese pripeljal DSM-Firmenich drugo etapno zmago po velikem presenečenju in sreči z razmerami v moštvenem kronometru.

Z drugima mestoma v peti in devetnajsti etapi je Filippo Ganna (Ineos Grenadiers) spodbudil abotne debate o tem, da je konkurenčen najboljšim šprinterjem. Seveda šprinta spodobno, a v družbi več šprinterskih vlakov ne bo nikoli niti poskušal. Čast popolnoma razstavljene ekipe Ineos Grenadiers je rešil z zmago v vožnji na čas in s celo tremi drugimi mesti, saj je skoraj zmagal tudi v zadnji etapi.

Pet nosilcev rdeče majice

Zdaj smo že pozabili na kaos v prvem tednu dirkanja. Verjetno se večina ne spomni imena prve rdeče majice. Ime mu je Lorenzo Milesi (DSM-Firmenich) in je aktualni svetovni prvak v kronometru za mlajše člane. V drugi etapi je majico izgubil zaradi padca in v šesti odstopil zaradi posledic padca v peti etapi.

Pozabil sem ime drugega nosilca rdeče majice: to je bil Andrea Piccolo (EF Education-EasyPost), potem ko so vrstne rede določali s pomočjo navijačevega posnetka s telefonom. Po prvi pirenejski etapi so se stvari za tri dni ustalile: v rdeči je bil Evenepoel do odločilne šeste etape, ko jo je pred Kussom oblekel še en čudežni deček, Lenny Martinez (Groupama-FDJ), sin Miguela Martineza, olimpijskega zmagovalca v krosu leta 2000 v Sydneyju.

Nekaj je manjkalo, a dobili smo še več

Vuelta navsezadnje ni prinesla neusmiljenega klanja v boju za sekunde, kot smo pričakovali. Prav zato pa je bila še boljša od pričakovanj. Razplet je bil skoraj pravljičen, čeprav seveda le najbolj čustveni navijači zagotovo vedo, kdo je v tej pravljici hudoben in kdo dober. Resnica je bolj zapletena ali tudi ne. Vrhunski šport je vrhunski biznis, ki vzbuja taka in drugačna čustva. Vpleteni jo najbolje odnesejo, če se jim ne prepustijo. Prepričati serijska zmagovalca, naj ne dirkata na zmago, je skoraj nemogoče. In prav to je uspelo Jumbo-Vismi.

Če bi bilo v igri toliko kot na Touru, bi verjetno gledali drugačno dirko, ampak zato imamo radi Vuelto. Na koncu moramo priznati, da je Jumbo-Visma to glede na vse okoliščine izpeljala genialno.