Španska žajfnica

Ne vem kaj so ljudje pričakovali. Da je dobra zamisel v isto moštvo vključiti dva zmagovalca zadnjih grand tourov, ki sta očitno tudi v odlični formi? Seveda je dobra ideja in seveda se ji je težko upreti in se ji nima smisla upreti. Še vedno je bolj sigurno imeti dva liderja, kot enega, ki se lahko mimogrede zvrne, pogori ali se sooči s pretežkim tekmecem, ki ga je treba premagati s kolektivno akcijo. Ampak Jumbo-Vismi je šlo tokrat vse po planu A, zato so morali spet na hitro izdelati plan B. Skrbi so sladke, vodstvo pa se verjetno ukvarja predvsem s tem, kako preprečiti, da se glavni akterji med seboj ne bi pobili, kar bi vplivalo tudi na prihodnost ekipe, ki se promovira z motom zmagujemo skupaj.

Šport je prvinska dejavnost z malo darili

Ne pričakujte, da se bom postavil na eno stran. Razumem te, če misliš, da bi se morali Primož Roglič, Jonas Vingegaard in Sepp Kuss pomeriti med seboj. Razumem te tudi, če misliš, da bi morali vsakokrat priti v cilj z roko v roki. Ampak bil bi čudež, če bi se to zares zgodilo.

Enaindvajseto stoletje je stoletje solzavosti. Prepričali so nas, da je dobro kazati čustva šibkosti, jokati ali biti užaljen za vsako malenkost. Po drugi strani plebs z gnusom zavrača prepotentne alfa samce, ki se ob zmagah kot opice tolčejo po prsih in čustva izražajo z nadiranjem kogarkoli že. Ampak šport je prvinska dejavnost. Odločajo moč, nekaj pameti, na vrhunski ravni pa predvsem karakter.

Zmaguje se tako, da tekmeca spraviš v težave, mu zadaš neznosno bolečino, da ga streš psihološko. Že pri šprintanju na tablo ni usmiljenja in seveda tudi vrhunski šport ni karitativna dejavnost. Ferplej, to že, ampak ta ne izključuje sle po zmagi, ki je pri najboljših med najboljšimi tako močna, da serijsko zmagujejo na največjih dirkah. Ne s prijaznostjo, to pustijo za seboj v trenutku, ko postane težko.

Zato prijazni fantje raje postanejo pomočniki. Radi jih imamo, ker so prijazni. Altruisti. Častimo pa tiste, ki zmagujejo. Dobrim fantom privoščimo, da jim kapetani sem pa tja šenkajo zmage, kot jo je Wout van Aert letos Chrihstopheu Laporteu na Gent–Wevelgem. Lahko ste prepričani, da mu zmage ne bi podaril na Dirki po Flandriji ali Pariz–Roubaix.

Kolesarstvo je ekipni šport. Kolesarstvo je tudi individualni šport.

Naj nam je Sepp Kuss še tako simpatičen in naj si še tako zasluži, da mu Jonas in Primož vrneta uslugo … fant ni iz materiala zmagovalca. Ni dovolj močan, a tudi ni dovolj odločen, da bi se jima postavil po robu in zahteval od vodstva, da ju ukroti. Seveda niti ni v poziciji, ko bi lahko to zahteval. Zakaj bi ju krotili? So ju sploh sposobni krotiti?

Rečeš dvakratnemu zmagovalcu Toura ne, ko te po vpraša, če lahko napade lastna ekipna kolega? Jonas je to v 16. etapi na Bejesu vprašal iz vljudnosti, kot vprašaš omizje, če lahko prisedeš, in te nihče ne zavrne, ker bi bilo to še bolj nevljudno. Navsezadnje se je zaradi pasivnosti vseh ostalih ekip zadeva izšla po idealnem scenariju.

Kolesarstvo je ekipni šport, a je kolesarstvo tudi individualni šport. Običajno zmaga najmočnejši ali vsaj najpametnejši, kot Matej Mohorič na Touru in še kje, oziroma najboljši blefer ali pasji sin, kar vam je ljubše, kot Rui Costa v petnajsti etapi letošnje Vuelte. Podariti generalno zmago na grand touru? Koliko je vredna podarjena zmaga?

Usluge so bile že plačane

Ne razumite me narobe: Kussu bi privoščil zmago. Verjetno bi bilo prav, da bi mu pustili zmagati. Morda mu bodo. A bi bilo ob tem tudi prav, da Vingegaard in Roglič ne bi vsak po enkrat pokazala, da imata prestavo več.

Na Vuelto je Kuss prišel z nalogo pomočnika. Plačan je za to, da je pomočnik. Vse njegove zasluge so bile že poplačane iz ekipnega proračuna in bržkone sta kako darilo dodala tudi Roglič in Vingegaard. Ob tem se sprašujem, ali nimata po svoje njegova kapetana zaslug zato, da se je afirmiral kot superpomočnik, ki bo dobil dobro službo kjer hočete in v marsikateri ekipi tudi vlogo kapetana za uvrstitve od tri do deset v skupnem seštevku.

Bi se odpovedal četrti zmagi?

Stvari so se poklopile tako, da se je Kuss v šesti etapi znašel v idealni ubežni skupini, v osmi etapi oblekel rdečo majico, odpeljal odličen kronometer in še vedno vodi v generalni razvrstitvi, čeprav je šele tretji najmočnejši kolesar na dirki. Ves čas smo ga dojemali kot topovsko hrano, ki namesto  Rogliča in Vingegaarda izgublja čas na podiumu, dopinških kontrolah in novinarskih konferencah. Vendar se kar ni in ni zlomil. Ker enostavno ni imel dostojne konkurence.

Na Bejesu in Angliruju se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Alfa samec je alfa samec zato, ker ves čas potrjuje, da je alfa samec. Ne more dopustiti, da se brez boja nekdo poserje na njegov teritorij. Ali igraš po pravilih krdela ali pa se umakneš na drug teritorij in si tam izbojuješ boljše pogoje.

Ne razumem Dana Lloyda, ki je v šovu Breakaway razpredal, da naj bi četrta zmaga na Vuelti Rogliču ne pomenila prav dosti. Kakšne neumnosti so to? Četrta zmaga pomeni prav toliko, kot pomeni četrta zmaga. Danes četrto zmago omalovažujejo, jutri bodo častili Roberta Herasa, ki s štirimi zmagami drži rekord Vuelte, a se je za zadnjo leta boril po sodni poti. Toliko pomeni četrta zmaga.

Kdo komu nazdravlja?

Preseneča ali pa tudi ne diametralno nasprotno stališče do Vingeaardove akcije na Bejes in Rogličeve na Angliru. S tem da je Roglič v šestnajsti etapi dejansko ostal večino časa s Kussom, Vingegaard pa v sedemnajsti etapi ni ostal ob njem, ampak je solidno držal Rogliča, medtem ko je bil Kuss dejansko na odstrelu.

Če je Vingegaard na Bejesu naredil, kar vsi mislimo, da je naredil, potem ni toliko težava v tem, da je naredil, kar je naredil, ker smo lahko to nekako pričakovali, ampak v tem, da je po etapi v zgodbo stlačil nesrečo Nathana Van Hoydooncka, češ, dirkal sem za svojega prijatelja.

Razumem stisko in skrb, a zmaga na Vuelti, ki po Vingegaardovih besedah celo sploh ni pomembna, ne bo nič pripomogla k okrevanju. Kvečjemu je razplamtela strasti javnosti, ki se sprašuje, kako so zdaj videti njihove osladne zdravice pred večerjo. Te delujejo kot najgnusnejše korposranje – kot nekaj, kar se vsem udeleženim upira, ampak pač sodi v kulturo podjetja, zato stisnjenih zob pred kamerami igrajo v tej farsi.

Veliko rojenih zmagovalcev, veliko težav

Seveda dojemam zaradi simpatij do Rogliča in Kussa položaj divje subjektivno, sploh zato, ker mi po drugi strani Vingegaard absolutno ni simpatičen. Vsekakor bi bilo bolj čedno, če bi držali skupaj do konca. S tem bi dali lep zgled otrokom. Vendar to zaradi narave človeka očitno ne gre. Nekako smo pričakovali, da se bodo pogrizli, zdaj se pa prav temu čudimo in fanta obsojamo z udobne pozicije, ob privilegiju, da nismo v tem zosu.

Poudarjam, da nimam pojma kaj se dogaja v ekipi. Že med Tourom smo mislili, da so vsi sprti, pa se je izkazalo obratno. Morda zdaj že načrtujejo piknik ob žaru pri tistem, ki so ga kolegialno izbrali za zmagovalca. Zgodovina pa pravi, da se takšne situacije običajno oziroma vsaj ne vedno niso razpletale romantično. Spomnim se dveh zgodbic s sicer povsem drugačnimi okoliščinami, ki pa vendarle govorita kaj se zgodi, ko se srečata dva alfa samca.

Armstrong in Contador. Froome in Wiggins

Lance Armstrong in Alberto Contador bi se leta 2009, ko sta na Touru dirkala za Astano, verjetno tudi pobila, če bi se smela. Seveda, Armstrong je prišel v Astano kot padalec, pripadala sta različnim generacijam  in nikoli nista mogla vzpostaviti kolegialnega odnosa.

Leta 2012 je Chris Froome na Touru delal za Bradleya Wigginsa in ga v enajsti etapi napadel. Vodstvo je vzpostavilo red, ampak Wiggo je skoraj spakiral kovčke, na Touru se naslednja leta ni več pojavil, Froome pa se je uveljavil kot eden največjih.

Vzgojil pošast, ki ga grize

Po svoje je Kuss kolateralna žrtev spopada med kapetanoma. Ob tem mi Roglič že celo Vuelto deluje naivno. Pisaril sem o alfa samcih, ampak v tem primeru mi deluje kot preveč prijazen alfa samec, ki se ni pravočasno zavedel, da so mu dnevi šteti. Ne pozabi, še pred tremi leti je bil Vingegaard pomočnik, resda s prebliski, ki so nakazovali, da se lahko razvije v zmagovalca, če bo razčistil s samim seboj.

Mislim, da je Vingegaard večkrat razlagal, kako se je vsega naučil od Rogliča. In v šestnajsti etapi sem pomislil, da je Primož vzgojil pošast, ki ga zdaj grize. Vso Vuelto je Danec v izjavah dajal signale, da ima nekaj za bregom. »Počakajmo na dolge klance« in podobno. V tem vidim Rogličevo naivnost. Po mojem ni prepoznal signalov, da ga Vingegaard počasi izigrava, recimo tudi s šprinti za bonifikacijske sekunde.

Spopad kapetanov

Trinajsta etapa na Tourmalet je bila videti kot odlično režirana predstava, s katero so se postavili v še bistveno boljši položaj. Ampak takrat bi morali vsi privzdigniti obrvi. Resno mislim, da je bil v torek v šestnajsti etapi Roglič presenečen, ko se je Vingegaard vozil z za moje pojme očitnim namenom, da se postavi v pozicijo za generalno zmago. Najbrž bi moral Roglič planiti za njim, pa če bi izpadlo še tako pasje, ker bi Kuss ostal prepuščen nemilosti mrhovinarjev, ki čakajo točno to.

Tako pa je moral pasjo potezo potegniti danes, verjetno v strahu, da jo bo sicer še enkrat Vingegaard. In bi tudi jo prej ali slej. Če ne bi imel tega namena, bi po mojem igral enako igro, kot jo je prejšnji dan Roglič. Njegova smola je, da je Danec dejansko vsaj enako močan. Ob tem se nekateri celo povsem resno sprašujejo, ali ni morda Roglič včeraj delal za Vingegaarda. Naj me vrag.

Seveda je delal za Vingegaarda, ampak ne, ker bi si to želel. Enostavno se ga ni mogel otresti. Če bi si začela skakat, bi vse skupaj izpadlo še bolj neumno. Kot bi mu gorelo za petami, je Roglič šprintal v cilj skozi ovinke kolikor je bilo mogoče široko. Se tako peljeta dvojni zmagi naproti dva prijatelja? Tako, da Roglič nima časa niti proslavljati, ampak izvede kretnjo, ki bi jo lahko razumeli na dva načina: a) adijo, zmaga na Vuelti, in b) adijo, Jumbo-Visma. Ali morda na tretji način: jebite se.

Ob vsem tem pa daje Vingegaard vtis prijaznega bebčka. To je pravzaprav edino, kar mu zamerim.

Politika

Ne bom sledil slovenskim teorijam zarote, da ekipa malodane deluje proti Rogliču, niti ne mislim, da Vingegaarda preferirajo, ker je Vingegaard, Danec, zmagovalec Toura, izmisli si, kar hočeš. Morda si je izboril boljši položaj v ekipi, naj bo formalno ali neformalno. Jasno je, da moramo biti vsi, v kateremkoli poslu, malo politiki, da si izborimo pozicijo. To je tisti del športa, ki ga morda Roglič ne obvlada.

Vodstvo Jumbo-Visme pravzaprav dobro krmari: imajo pet etapnih zmag s tremi različnimi kolesarji, tri trojne zmage, rdečo majico od osme etape in nihče ne bo presenečen, če jutri zmagajo šestič in še tretjič trojno. Znašli so se v položaju, ko bomo šteli za neuspeh, če izgubijo trojno generalno zmago. To je praktično nemogoče. Kljub temu, da se nam je ob dogajanje na Angliruju obračal želodec, je ekipa spet v boljšem položaj kot dan prej. Vsi trije imajo zdaj še višjo prednost pred četrtim. Kuss kar štiri minute. Zdaj so največji sovražniki samim sebi.

#samenwinnen

Pod nadzorom držijo tudi piar. Ta je sicer v dobrem in malo manj v slabem del njihovega korposranja, ki ga človek težko prebavi, kot pač vsak dober piar: ne verjamemo povsem, ampak drugega nam ne preostane, ker boljših informacij nimamo. Enako neiskreno, kot Vingegaardovo hlipanje, izpade tudi trepljanje v cilju in vljudnostne fraze. Kot da ne gre za možakarje, ki tedne in tedne preživijo skupaj v malodane vojnih razmerah.

Še najbolj iskreno deluje Sepp Kuss, ki se verjetno zaveda, da mu je sekira padla v med in nekako razume, da je odvisen od milosti kapetanov.. Človek bi mu res privoščil. A verjetno bo moral menjati ekipo. Kako bo ta funkcionirala v prihodnosti, če fantje ne bodo šli na tisti piknik … to bo pa zanimivo.