Tour 2023: Odrešitev

Mateja Mohoriča imamo radi zaradi mnogih imenitnih osebnostnih lastnosti in kolesarskih veščin, ampak najprej zato, ker zmaguje težko. Vsakič, ko se odloči, da bo nekaj zmagal, se sprašujem kako namerava to izvesti. Ker se zdi nemogoče. Ampak mu uspeva. Kar naprej.

Lahko bi v cenenem iskanju višjega smisla kolesarstva napisal gnusno osladen tekst z vrsto ukrasnih pridevkov in vzdihov sreče, pa ne bom. Nobenega višjega smisla ni. Samo spektakularen šport, ki ga imamo radi. Začel bom s torkom. Priznaš ali ne, otopeli smo. Težko je razumeti kaj se je zgodilo, ne da bi se zatekali v divje teorije. Sredino dogajanje je bilo dosti lažje razložljivo, a tudi še bolj boleče.

Apatija

Večina novih gledalcev ni vajena, da se v kolesarstvu izgublja dosti več, kot se zmaguje. Le redki se spomnimo, da je imelo kolesarstvo še pred desetimi leti mesto kvečjemu v stolpcu spodaj levo.

Takrat slovenski kolesarji niso izgubljali, ampak so dosegali impresivna deveta mesta na tritedenskih dirkah, kak dan oblekli zlato majico ali zmagali na dirkah po Dofineji ali Romandiji. Kdo sploh ve kje je to! Janezom je bilo vseeno za biciklizem, dokler nismo dobili šampiona, ki je tudi dirkal šampionsko in nas ob tem prepričal, da je eden od nas.

Roglič nas je sicer malo navajal na poraze, ampak je bodisi boleče izgubil proti Slovencu bodisi zato, ker je padel, ne pa zato, ker bi na kolesu umrl. V glavnem pa sta s Pogačarjem zmagovalo tako rekoč povsod, kjer sta se pojavila.

Potem pa neki vesoljec Pogačarja že drugo leto zapored porazi tako, da je bolelo. Prvič od začetka Toura je prav prišel posnetek pogovora po radijski zvezi: »I’m gone. I’m dead.« Bolj mehke duše, ki ne poznajo kolesarskega žargona, je to prizadelo še bolj.

Ampak bodi dovolj o Tadeju.

Foto: A.S.O./Charly Lopez

Odrešitev za Slovenijo

NI trajalo dolgo, da nam je povrnil veselje Matej.

Grozljivo ga je bilo gledati v begih, ko za zmago ni imel osnovne možnosti in je bilo tretje mesto na Puy de Dome dejansko osebna zmaga. Grozljivo je bilo zato, ker je po drugi strani vedno ostal na napačni grupi v etapah, kjer bi lahko zmagal.

Ampak, kako bi zmagal? To me vedno grize. Vedno sta zraven nekdo, ki je bistveno boljši v klanec in nekdo, ki je bistveno boljši šprinter. Zanašati se ne more niti na karto presenečenja. Fant ima v žepu devetnajst zmag. Ve kako je zmagati na katerikoli tritedenski dirki in na spomeniku. Ko je zraven na etapi, kakršna je bila petkova, je nevaren vsaj toliko, kot je po drugi strani koristen.

Zelena majica je živčna

Uvod v devetnajsto etapo je bil spet loterija in na koncu je spredaj ostala skupina, obsojena na poraz. Za razliko od četrtkove etape, ko ekipe s šprinterji malo iz objektivnih razlogov in malo po lastni krivdi sodbe niso uspele izvršiti, je kazalo, da se bodo tako ali drugače maščevali. Jasper Philipsen (Alpecin-Deceuninck) je očitno res razkačen kot merjasec, ker mu neki Pascal Eenkhoren (Lotto-Dstny) in drugi lovci na nemogoče podvige. Pa je potegnil še čez leteči šprint, kjer mu sploh ne bi bilo treba šprintati, toliko ima že prednosti.

Foto: A.S.O./Pauline Ballet

Vse kar je naredil je bilo, da je dvignil apetite oportunistom, med katerimi se je znašel tudi Mohorič. Ampak, kako misli zmagati? Za Juliana Alaphilippea se čudim, da sploh še brca, toliko je že prebežal. Matteo Trentin, Mads Pedersen in Tiesj Benoot so bili v originalnem begu. Ampak pomoč so imeli Philipsen v Mathieuju van der Poelu in Dylan Groenewegen v Luku Durbridgeu in Luki Mezgecu, ki se mi je zdel čisto dobra izbira za stave. Fantov iz Uno-X je bilo za polovico cele Skandinavije.

In še prosti strelci: Alberto Bettiol, Christophe Laporte, Tom Pidcock, mogoče Jordi Meeus.

V troje lepše kot v deveterici

Vsaj Kasper Asgreen je mrtev še od prejšnjega dne, sem si mislil. In potem je vse skupaj odločil ravno on. Na kategoriziran klanec je tako pohodil, da ga je prijel samo Ben O’Connor … in z zobmi Mohorič.

In potem klasičen razplet. MVDP bi moral verjetno nadaljevati z Laportom, ampak se je Francoza bal in očitno je Philipsen letos prva violina v ekipi. Kar jih je preživelo čez klanec, so se gledali in krožili neučinkovito, kot se kroži na slovenskih rekreacijsko-tekmovalnih rundah. Zakaj bi se kdo pretegnil le zato, da bi v cilju šprintal s Philipsenom?

Spredaj so šli pa tisti trije, kot da vsi verjamejo v zmago. Ampak O’Connor je slab šprinter, Mohorič pa v primerjavi z Asgreenom tudi. Danec je leta 2021 na Dirki po Flandriji odšprintal van der Poela, toda nekako se je pričakovalo, da bo mrtev še od prejšnje etape, ko si je zmago privozil le zato, ker je bil z Victorjem Campenaertsom najbolj priden.

Foto: A.S.O./Charly Lopez

Zmaga za las? Japajade!

Mohorič je v izjavi trdil, da je imel slabše noge od ostalih. Eh. Na koncu takega Toura so mrtvi vsi, razen očitno tisti, ki paradira v rumenem. Če hočeš zmagat, se moraš počutiti, kot da si najslabši v grupi. V nasprotnem primeru, pravi stara kolesarska modrost, si v preslabi grupi.

Seveda pa je zmagal bolj z glavo kot z nogami. Točno tam, kjer je bilo treba, se je postavil točno tja, kamor se je moral. V šprint je prišel za najhitrejšim in pred najpočasnejšim. Celo nazaj je pogledal točno takrat, ko je moral. Za razliko od Asgreena je ostal potrpežljiv. Drugega mu niti ni preostalo, ampak to vemo tisti, ki smo udobno zleknjeni – v Mohoričevi situaciji je bilo težko ostati pameten.

Ni res, da je zmagal za las. Zmagal je kar za kakšnih osem, če ne deset centimetrov.

Foto: A.S.O./Charly Lopez

Odrešitev za Mateja

Skozi leta se je malo omehčal. Včasih je napovedoval zmage vehementno, a jih je tudi lažje dosegal, ker še ni bil Matej Mohorič, zmagovalec etap na vseh grand tourih in spomenika. Vmes se je dvignil tudi nivo dirkanja. In za kakšno leto se je postaral.

Lani je malo zavozil. To ga je očitno prizadelo bolj, kot bi ga smelo. Na lanskem Touru je bil bolan. Na letošnjih klasikah je imel smolo in spet se je grizel bolj, kot bi bilo zdravo. In še najhujše: ta šport mu je vzel ekipnega kolega, prijatelja. Nikoli ga nisem dojemal kot nekoga, ki kolesarstvo s tako resnostjo doumeva kot zajeban šport. Ko sem mu čestital, mi je včeraj odpisal točno to. Ampak je napisal tudi, da ga osrečuje in je torej vredno.

Foto: A.S.O./Charly Lopez

V značilno dolgem, a neznačilno čustvenem traktatu je po etapi izjavil, da ga je bilo na prelazu Loze sram pred slovenskimi navijači, ker se je v grupettu boril za preživetje.

Matej razume, da nismo navijači in mediji zaradi kolesarjev, ampak so kolesarji zaradi medijev in navijačev. Tako je že od prvega Toura. Ampak naj mu nekdo resno razloži, da mu ni treba dokazati ničesar več. Ničesar.

Še vedno mi pa ni jasno kako namerava zmagati Pariz–Roubaix.

Zato se toliko bolj veselim dne, ko mu bo uspelo.

Pa brez pritiska.

Oznake

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor