Statistika pokaže, da še nikoli nisem kolesaril tako veliko, ampak žal, kot pozkaže Stravin osebni vroči zemljevid, po bolj ali manj enakih cestah. Sploh še nisem bil na Jančah. Na Šmarni gori. Zares niti v Polhograjcih. Kočevski rog? Preden se ohladi, je treba vsaj na Jelovico!
Privatniki lahko
Zaslužek je švoh, delavskih pravic ni, lahko pa v sredo zapustim delovno mesto in izkoristim dan bolje. Traso sem zarisal na hitro. Nekaj cest mi je že lani pokazal svetovni prvak, ko še ni bil svetovni prvak, a sem dodal nekaj novih odsekov, ki so bili videti s prstom po zemljevidu čisto v redu.
Skrb so vzbujale gole številke. Ura je bila poldne in 160 kilometrov in 3000 metrov višinske razlike ni ravno poldnevni izlet. Hrane sem zbasal v žep kolikor sem lahko, a ni bilo veliko, ker v tem času dela gnečo še brezrokavnik. Torbica na krmilu? Ne, ne, potovati sem želel športno!
Od mesta sem se dokončno poslovil na Toškem čelu.
Tura je kar civilizirana, torej je dosti prometnih cesta. Sem in tja sem zavil čez polja že do Škofje Loke, kjer sem doživel dva najstrašnejša napada mušic v zgodovini mojega obstoja.
Poljanska Sora in Sopotniška grapa
S svetovnim prvakom sva navalila na Stari Vrh mimo Naceta. Tokrat sem po Poljanski dolini nadaljeval do Sopotniške grape in desno v Sopotnico. Cesta je makadamska, dela se, tovornjaki vozijo, bageristi rijejo, table opozarjajo na popolno zaporo. Avgusta lani je bilo zaradi poplav tu totalno razdejanje. Ko sem šel od doma, na to nisem pomislil.
Za popolno zaporo, ki sem jo popolnoma obvozil, je nekaj asfalta, potem spet makadam, vzpon pa ni bog ve kaj. Voziš se po gozdu, sem in tja se malo odpre, ampak razgledi so slabe. Bajte, kar jih je, me niso prepričale, precej je nekega odpada ali skoraj odpada.
Više pa je imeniten razgled, tole je fotografirano prav spred nekega vikenda.
Potem se prevališ na drugo stran hriba in evo vam Alpe!
Davča in Selška Sora
Vmes je bilo kar nekaj spusta, potem pa spet brez milosti navzgor proti Staremu vrhu in čez smučišče. Vrhove proti Ratitovcu so ovijali oblaki, a bolj me je skrbela radarska slika padavin. Bližala se je ploha, ki se hitro selila na vzhod točno proti meni, a se je zlila še preden me je dosegla. Krajevna tabla me je obveščala, da sem prišel v Rovte v Selški dolini. Ampak dolina je vsaj 500 metrov niže.
Namenjen sem bil v Davčo in do tja se dobra gozdna cesta še malo vzpenja. Nad tisoč metri listje že rumeni in odpada. Prilezel sem skoraj na 1200 metrov. Dvanajst stopinj. Pravzaprav sem bil tik pod Blegošem, ampak nisem imel ne časa ne volje, da bi rinil do koče.
Spust je napet in leti, da je veselje, po asfaltu si na lepem ob Selški Sori. Tam nisem bil že lep čas in vmes so zgradili novo cesto, pravzaprav cel viadukt, na katerega sem uletel ponesreči, a suvereno. Nekdo je vpil, da sem prvi. Drugi je skočil predme, naj pazim, ker je ravno betoniral. Impresivno delo je nova cesta.
Tako kot je tudi impresivna kolesarska steza na levem bregu Sore do Železnikov.
Klanec ekstra kategorije
Kolikor je človek privatnik, je pa tudi tako, da ga ljudje kličejo z vseh vrst problemi. Reprezentanca v gorskokolesarskem enduru je dopotovala na svetovno prvenstvo in na lokaciji so – kot vsi drugi – ob registraciji izvedeli, da morajo plačati startnino 150 evrov po glavi. Ob predprijavi je to organizator prikladno pozabil povedati pa tudi zapisati v tehnična navodila Na to niti ne računaš, glede na to, da so startnine na svetovnih prvenstvih brezplačne, razen, če niso.
Te stvari so me tako šokirale, da med pogovorom nisem dobro razmišljal kaj počnem na bencinski črpalki in sem pozabil ob kokakoli kupiti hrano. Dobro, imel sem še vse tri gele in čokoladici.
Pred menoj je bilo deset kilometrov neprekinjenega klanca z več kot devetsto metri višinske razlike. Že do Prtovča se vleče, pa si tam šele na dobri polovici poti. Nazadnje mi je svetovni prvak tukaj pol ure opisoval približno pet minut dogajanja na lanskem cestnem državnem prvenstvu. Ni se ga dalo ustaviti, ker rad govori, jaz pa nisem mogel govoriti. Zdaj sem vitkejši, laže bi sledil traktatu o laktatu in družba bi prav prišla. Imel sem jo: najprej se mi je na pot postavil kozel. Potem pa še srna.
Končno na Jelovico
Prtovč slovi zlasti po parkirišču, od koder ljudje rinejo na Ratitovec. Najpogumnejši napredujejo z avtomobili po makadamu še naprej proti Jesenovcu. Ob sredah motoriziranih pohodnikov ni, takrat se okoli štirih popoldne gor gibajo samo prekleti privatniki, ki dajejo bicikle v stroške.
Gor sem rinil celo večnost. Segmenta na Stravi je, kaj vem zakaj, konec dosti pod prevalom. Če bi se potrudil, bi svetovnemu prvaku speljal KOM, noga je bila namreč dobra. Naj mu bo. Na vrhu, kot to običajno velja za gravel vzpone, ni posebnosti, samo cesta se na lepem prevesi navzdol. Malo niže, ko se prekobališ na bohinjsko stran, postane teren romantičen.
Po divjem spustu se lahko za kratek čas sprostiš na glavni cesti Dražgoše–Rovtarica, ki je, kakopak, makadamska, in upam, da bo tako tudi ostalo.
Alpske razmere
Avtomobila nisem srečal že od Prtovča, kolesarjev pa je na vrhu planote kar nekaj. Dobro bi bilo, če bi se ti ljudje zavedali sveta okoli sebe, kajti slaba bi bila zgodba o tem, da sta sredi ničesar trčila edina kolesarja v radiju pet ali deset kilometrov. Gotovo pa bi okrivili tistega od dveh, ki misli, da je Roglič in Pogačar, ne pa tistega, ki električno kolo obvlada toliko, kot jaz jadralno padalo.
Hladno je bilo, deset stopinj, in to mi je prijalo. Upam, da tudi govedu na Vodiški planini.
Potem je spust v Spodnjo Lipnico. Dolg spust. Blazno dolg spust. Moreče dolg. Skoraj tako beden kot s Krima, a je cesta slabša, počasnejša, zato se vleče še bolj. Osemsto metrov navzdol.
Lipnica in Sava
Doma sem vedel, da bo šlo na knap, ampak sprednje luči se mi ni ljubilo vlačiti čez tri hribe in sedem dolin. Zdaj sem bil ob Lipnici. Postalo je napeto, mudilo se je, pa še sem s ceste skrenil čez pašnik, kar tako, ker je zabavneje.
Tudi ne po glavni cesti, ampak po smešno ozki gasi v Kamni Gorici.
V Kranj, ne na hitro, ampak v Ovsiše in ob železnici, kot mi je bilo pred časom predlagano na Stravi. Vmes je nenavaden enosledni odsek, a lepo vozen. Manj lep je vzpon iz doline v Novo vas, ki pripelje v Zgornjo Besnico. Tam sem že zavil proti enoslednicam, po katerih se svetovni prvak vozi s cestnim kolesom, a sem si premislil. Do sončnega zahoda je bila le še ena ura, jaz pa nisem bil še niti v Kranju.
Trmasto sem vztrajal vsaj pri tem, da se zapeljem proti Škofji Loki in skozi Godešič po nekaj novih odsekih. Ta pot nazadnje pripelje v Soro po bralcem zdaj že znani brvi.
V Šentvidu se je temnilo in v Dravljah je bila trda tema, ampak tam sem bil skoraj na varnem, razen pred policijo. Bolj me je prizadelo akutno pomanjkanje energije. Spet je zmanjkalo za zadnje pol ure. Zelo amatersko je priti domov lačen kot prasec. Če bi imel luč, ni vrag, da ne bi zavil k Žibertu, tako pa sem v Šiški naročil pico na dom.
101 dan kolesarjenja
To je bil 101. zaporedni dan na kolesu. V četrtek ni šlo. Nazadnje se je ta neprijetnost zgodila drugega junija, potem pa sem ga klatil vsak dan vsaj uro. Samo enkrat v tem času na silo, le zaradi neumne ideje, da bi prišel vsaj do sto. In sem.
Seveda pa niso bistvene številke. Med potjo sem razmišljal koliko je v življenju vredno, da se sredi dne spraviš na kolo za šest, sedem ur in to pri teh letih tudi suvereno odpelješ.
