Komaj kdaj gremo na Gorenjsko in vedno se na koncu vprašam, zakaj tako redko. Enostavno. Dinaridi so bolj pri nogi in tamkajšnji makadami predober približek idealu. Tam je uspešnejši tudi za te čase še kako nujen umik v osamo. Do Alp pa je daleč, in severno od Ljubljane iščemo drobir malce na silo. To so bolj civilizirani konci, kjer boš težko ostal lačen in žejen, tako da ne bo avantura nikoli tako pristna. So pa razgledi boljši in navsezadnje Zabreška planina ni slab cilj, ker dobiš pri pastirici turško kavo in ledeni čaj.
Gradijo se mostovi
Teden prej sem soliral na stari Ljubelj, ki je cilj za enkrat letno. Čez zimo moraš pozabiti kako strm je tisti klanec, preden se ga spet lotiš. Tako sem po istih poljskih cestah gnal hudiča že drugič v petih dneh. Do Kranja se znajdem, čeprav sva se tokrat izgubila že pri Medvodah.
Nova kolesarska povezava od Vikrč do Medvod je kot na razvitem Zahodu. Vedno se mi milo stori, ko vidim kak nov kolesarski premostitveni objekt, ki je stal ogromno denarja. Poglej, si rečem, denarja se ne zapravlja le za ceste: včasih naredijo tudi skoraj popolnoma korektno kolesarsko infrastrukturo.
Ampak, Medvode! Laže bi se znašel z rikšo v Bangkoku, kot z biciklom v tem spalnem naselju s tako nelogičnim cestnim sistemom, da mi nikoli ne uspe zgrešiti glavne ceste, kjer pa je kolesarjenje kratko malo prepovedano.
Brvi propadajo
Brv čez Soro pri Goričanah je videla že boljše čase, ampak te vsaj niso zrušile poplave, kot tiste čez Savo med Vikrčami in Mednim. Ta objekt mi je junija pokazal svetovni prvak in sam ga ne bi našel, kati težko človek verjame, da enoslednica mimo kopališča vodi do tako koristnega premostitvenega objekta. Skoraj adrenalinsko izkušnjo toplo priporočam! Ne le naklon brvi, še bolj strm je izhod iz doline v Spodnjo Senico.
Svetovnemu prvaku se imam tudi zahvaliti, da sem spoznal gravlerske povezave na Sorškem polju, torej na desnem bregu Save. Mestoma je podlaga naporna, kar naprej se zavija levo-desno, tako da se občasno počutiš neumno, večinoma pa kar gre. Glavna gravel vpadnica v Kranj je krasna.
Težko se znajdem v smeri proti Naklem. Dodatne zagate je povzročilo stiskaštvo. Pred kratkim mi je potekla naročnina na Stravo, zato sva vozila po sledi, ki sem jo pred časom naredil površno, zato sva se izgubljala po enoslednici nad levim bregom Save. Pozneje je Pavel na Stravi svetoval pot po levem bregu, v smeri Spodnje Besnice in nad RC Vogu ob robu gozda do Nove vasi, dol do železniške proge in prek Ovsiš v Podnart. Tam pa tik pred železniškim prehodom desno in nekaj časa po gravlu.
Naj še kdo reče, da Strava ni uporabna … tudi za informacije v besedi.
Brvi, enoslednice, travniki, kolovozi in še beton
Midva sva se jajcala čez Okroglo in do Bistrice, kjer lahko pri gramoznici z nekaj nepazljivosti prehitro priletiš na glavno cesto. Prehitro pa ne smeš niti levo, sicer priletiš v globel in do domačije, kjer niso veseli gostov, še zlasti pa ne kolesarjev. Prava je srednja pot, ki se prav tako spusti tik ob glavni cesti in jo doseže malo niže. Tam sva naletela na garnizijo romarjev, ki so napredovali na Brezje in niti niso imeli več daleč.
Podlaga je teh 150 kilometrov raznolika, torej od enoslednice ob Savi, kjer sem celo stopil dol, do betonske ceste, ki se nesramno strmo spusti v Gobovce – in se nazaj grede nesramno vzpne.
Iz kotline v dolino
Potem te čaka kar dolg odsek asfalta skozi Posavec in v Mišače, kjer je bilo že dvakrat cestno državno prvenstvu. Pred Radovljico sva končno prišla na daljše makadamske odseke. Tik ob avtocesti gre cesta z odličnim razgledom na letališče Lesce. Ravno ta dan je bil 34. Miting malega letalstva.
Nisva šla po najbližji poti, ampak skozi Vrbo, ne prav do Prešernove rojstne hiše, a skoraj mimo.
Žirovnica. Moste. In najstrmejši odsek na poti. Most čez potok Završnica obnavljajo že celo večnost, obvoz pa je speljan po 150-metrskem klancu s povprečnim naklonom 19 odstotkov. Nekje na sredini pokaže števec 25 odstotkov ali več. To so tudi kraji z veliko gostoto e-kolesarjev, zato previdno!
Na pohod z avtom
Potem si pri Završniškem jezeru. Dolina se je zadnja leta turistično razvila. Imajo: plačljivo parkiranje, malo više hamburgerje pa tudi urejeno stranišče, ki še ni plačljivo, in odlično vodo iz pipe. Natoči jo! Kajti čaka te dolg vzpon.
Proti Valvasorjevem domu pod Stolom sva mlela v lagodnem tempu, vročina je pripekala, pohodniki so naju prehitevali z avtomobili. Do doma je pet kilometrov, povprečen naklon je 11 odstotkov. Prej bi lahko krenila levo na Potoško planino in zanko podaljšala, a je spust do doma kar razsut, tako je vsaj bilo nekaj let nazaj, do pretiravanja nama pa ni bilo.
Rinila nisva niti do koče. Zakaj le? Že po poti je bilo vse zaparkirano skoraj kot sredi Ljubljane, zato sva šla tja, kamor se z avtom pride težje, s te strani pa sploh ne.
Si influenser? Zabreška planina je raj!
Vzpon do Valvasorja je pravzaprav mukotrpen, prava veselica pa se začne na razgibanem terenu do Zabreške planine. Zdaj si na alpski podlagi, malo je gramoza in malo trave pa ogrado ali dve je treba odpreti. Ostale ograde obvoziš po klančinah, ki so dimenzionirane za pešce, a se skozi zapelje tudi srednje spreten kolesar.
Koča je na nadmorski višini 1225 metrov.
Šest ur lahko tlačiš pedale kjerkoli, za tak razgled moraš pa v Karavanke. Za teboj se pne Stol, dol je Blejsko jezero in desno Triglav.
Optimalno okolje za influenserske slike.
To je življenje!
Pastirica je postregla z ledenim čajem in turško kavo. Pravi, da nima dosti dela, kajti krav ne molze, više nad kočo se pasejo s teleti. Normalen človek, ki goji antipatijo do svojega lastnega civiliziranega življenja, v takih krajih hitro pomisli, da je to pravo življenje.
Z druge strani pripelje na planino makadam in tam sva šla dol. Spust je rodeo, kjer mimogrede pogledaš smrti v oči. Ljudje, ki se vozijo na izlete, ne znajo več voziti po izletniških cestah. Zlasti so nevarni tisti v električnih avtomobilih, ki pogosto nimajo afinitete do avtomobila kot zabavnega, a tudi nevarnega objekta, ampak je zanje le nujno zlo za prevoz od točke A do točke B. To pišem zato, ker me je ena taka prav tam pred leti skoraj zbila: s sredine ceste se je, namesto desno, umikala v levo, česar ne morem razumeti še danes.
Podobno je že v Mostah na tistem svinjsko strmem vzponu naravnost vame zapeljala e-kolesarka, ki na strmini in nekaj šodra nikakor ni obvladovala situacije, očitno pa se ji je zdelo najbolj varno voziti po levi strani.
Hitra pavza za hitro hrano
Višinski profil tega izleta je dolgočasno simetričen: najprej zlagoma navzgor, potem edini klanec in zlagoma navzdol. Nazaj grede je izlet popestril veter, ki je vlekel točno nasproti. V Lescah pa se je dogajanje na nebu v uri, dveh razživelo in zdaj naju je preletaval pravcati reaktivni avionček.
V Kranj sva se vračala po bolj ali manj po istih cestah. Vročina je pritisnila, Klemna je stisnil želodec, posledica nepreverjenega gela, ki je imel poleg tega verjetno v trenutku zaužitja kakih 34 stopinj Celzija. Tarnal je, da bi počasi pojedel kaj normalnega. To je dočakal šele v Kranju, kjer sem vajeno zavil na bencinsko črpalko, a sva potem na njegov inteligenten predlog raje skočila čez cesto na kos govedine in ribe.
Iz Kranja sva se vračala po meni ljubših makadamih južno od Šenčurja v Voglje, potem pa ob avtocesti v Vodice, čez polja v Gameljne in skozi mesto v dnevno sobo na drugo rundo.
Zabreška planina za en dan
Transfer iz Ljubljane je dolg, pravzaprav mučen, a morda manj kot vožnja z vlakom, kaj šele z avtom. Ker sva krenila iz južnega dela Ljubljane, se je nabralo dobrih 150 kilometrov. Iz Tacna je, kot kaže spodnja slika, že znosnih 130 kilometrov. Če si želiš krog skrajšati, je smiselno štartati v Kranju, števec bo na koncu pokazal okoli 90 kilometrov, dobra polovica je makadama. Iz Lesc pa lahko narediš pičlih 35 kilometrov dolgo rundo, a v tem primeru se splača podaljšati še čez Potoško planino.
