Zbrala se je čedna ekipa z izkušnjami z največjih gravel dirk. Ženskim kvotam ni bilo zadoščeno, kot določa zakonodaja, a glede na običajna kolesarska razmerja med spoloma je Marjetka uspešno branila čast Slovenskih specialkark. Ekipi se je v Vrbi na Koroškem pridružil še Izidor, Belokranjec s severne strani Karavank, ki obvladuje teren v tem delu Koroške vsaj tako dobro, kot moja malenkost Ljubljansko barje. Spoznavna runda je bila tako še bolj informativna. Hvala, Izidor!
Podatki
Krog je uradno dolg 48,8 kilometrov z višinsko razliko 580 metrov. Po Stravi naj bi bilo asfaltiranih cest kar 47 odstotkov, kar ni povsem v skladu s pravili UCI Gravel World Series, ki pravijo, da mora biti vsaj 60 odstotkov off road – pri čemer se osebno absolutno ne strinjam s tem, da vse, kar ni asfaltirano, v angleščini očitno razumejo kot off road.
Trasa kroga je na papirju lahka, z daljšim makadamskim vzponom Bogenfeld-Taborhöhe (2 km/138 m/6,5 %) po enajstih kilometrih in krajšim makadamskim, ki se zaključi slabe štiri kilometre pred ciljem (1 km/63 m/6,2 %). Vsi vemo, da lahka trasa v resnici ne obstaja, res pa je, da hitra trasa prej mine. In to bo gotovo hitra trasa.
Mlajši od 60 in mlajše od 50 let bomo prevozili tri kroge, torej dobrih 146 kilometrov. Starejši pa dva kroga.
Prva spoznavna runda
Start bo pred uradnim hotelom dirke, ki nudi ljubiteljem gravlanja nočitev z bogatim zajtrkom od 346,50 evrov dalje. Tako blizu startu je, da bi se lahko tja napotil v copatah. Kar pa bom lahko storil tudi za tretjino te cene, le da si bom v 15 kvadratnih metrov večjem apartmaju bogat zajtrk pripravil sam. Oh, ta revščina!
Po startu se bomo znašli v mesoreznici ozkih uličic in sumljivih ovinkov, a se trasa prva dva kilometra vzpenja pod nogo. Tako ne bo letelo v maline, bodo pa noge še toliko bolj kisle. Pridobivanje pozicij bo skoraj nemogoče vse do vzpona po Kernjakstrasse (480 m/38 m/7,9 %). Ne sili se prve tri minute in popravi pozicijo na tem kuclju ter na spustu na širšo magistralko, kjer štedi z močmi in se prebijaj naprej po pameti.
Strava kaže makadam že prej, a je ozka cestica skozi gozdič asfaltirana. Res pa je videla že boljše čase.
Na prvi vzpon
Pod gumo prvič zašumi po sedmih kilometrih, na nasipu nad Dravo. Po njem letiš tri kilometre do mostu, kjer bodo verjetno pripravili tehnično komplikacijo, ki si jo bo dobro ogledati dan pred dirko. Nekako je treba priti na most in po mojih izkušnjah bodo to storili tako, da bo čim manj moten promet.
Glavni klanec je dejansko zaguljen, zlasti v vlažnih razmerah. Ponovimo: dolg je 2 kilometra, ima 138 metrov višinske razlike, povprečni naklon je 6,5 %. To se običajno prevozi hitro, a ne po tem terenu. Pravkar na Stravi gledam, da KOM-a tam nima Johnny Hoogerland (7:11), ampak neki Brun Bär, ki je bil z električnim kolesom tri sekunde hitrejši.
Vsekakor je dobro na ta klanec priti spredaj. V gneči bo kdo tudi shodil. Težji je v prvi polovici, maksimalni naklon je 15 odstotkov, potem nekoliko popusti.
Nazaj v kotlino
Spust je v asfaltiran, nezapleten, a hiter, letelo bo krepko čez 60. Trasa se tam skoraj dotakne Baškega jezera. Potem zavije levo na makadam, ki se lažno vzpenja in je bil v vlažnih razmerah neprijetno počasen. Sledi še en hupser in asfaltni spust, najdaljši na trasi, ki se zaključi z devetdesetstopinjskim ovinkom levo na makadam. Naslednjih 25 kilometrov je bolj ali manj ravninskih.
A z nekaj hakeljci. Najlepši je na 22. kilometru, kjer se z glavne ceste pod avtocestnim viaduktom zavije ostro desno v klanec. Presenečenje je tako svinjsko, da se bo eden od štirih gotovo zašaltal; Urošev prestavni sistem je preživel sodni dan. Vzpon je kratek, ampak vmes še prekinjen s serpentino. Govori se, da bi ta del izključili, kar se mi zdi neumno in upam, da ostane.
Po tem izzivu se spusti trasa ob kanal ob Dravi in mu sledi po ozki, bolj enosledni kot dvosledni poti, najprej po levem in potem po desnem bregu. Tam bo letelo kot pri norcih.
Zadnji vzpon reže noge, pa ne zaradi šnopsa
V drugi tretjini kroga je največ makadama, a ne predstavlja posebnega izziva.
Malo se gre tudi po kolovozih in vmes kar po travi.
Na 36. kilometru se spet preseliš na levi breg Drave in večidel noriš po asfaltu do zadnjega klanca. Ponovimo: dolg je en kilometer, povprečni naklon 6,2 odstotka. Začneš ga tako rekoč z mesta, ker nanj vstopiš na 180-stopinjskem ovinku desno.
Vzpenja se praktično naravnost, tako da ves čas vidiš vrh, in je čedalje bolj strm. V tretjem krogu bo rezal noge.
Prav na vrhu nekdo prodaja šnops.
Do cilja je torej manj kot 4 kilometre, pretežno navzdol in po asfaltu. Razen! Pozor! Trasa poseka glavno cesto po bližnjici, ki jo na ogledu zgreši celo domačin. Malo se gre po ozki poti, malo po travi, tako rekoč nekomu čez vrt in nazaj na cesto, od koder se odpre razgled na uradni hotel dirke.
Druga spoznavna runda
Začelo se je v kislem vremenu. Ko sem na zanikrnem parkirišču poskakujoč po eni nogi nase vlekel hlače, je vseeno kazalo na solidno vreme. A se je na tisto soboto ponovila sreda, pa tudi četrtek, ko sem bil prav tako malo moker, v petek pa tako ali tako ni bilo za kolo.
No, hujšega ni bilo, tako da sva z Urošem odbila še en krog, Marjetka pa z Izidorjem alternativo z inštrukcijami tehnike vožnje. Vremena so se zjasnila, še bolj pa moje razpoloženje, ko je beseda ne čisto slučajno nanesla na pivo Kronenbourg 1664 Blanc, ki ga je imel Uroš ne čisto slučajno v avtu. Tako smo zadevo zaključili v stilu.
Cestna dirka? Niti ne.
Trasa ne navduši z vidika gravel dirkanja. Po grobi oceni je asfalta morda celo dve tretjini. Marsikdo bo imel zato več pripomb kot pohval, a na koncu moramo biti veseli, da imamo dirko tega formata tako blizu.
Vendar ni slabo. Gravel je lep in primeren za bicikle, kakršni so namenjeni gravlanju. Kdor se bo brezsramno pojavil z gorskim kolesom, ne bo imel prednosti praktično nikjer. Zlasti za rekreativno udejstvovanje pa je trasa čedna, dasiravno glede na gostoto poselitve Slovenec na poti pogreši kak bife.
Glede na moje trenutno stanje sem pravzaprav vesel, da bo dirka hitra, saj bo tako tudi hitro minila. 146 kilometrov gravel dirkanja ni šala, četudi je klanca malo, asfalta pa veliko. Lahko ne bo. Kdor bo kar odmahnil, da je to cestna dirka, se seveda moti. Skoraj bolj kot teren sam definira gravlanje način dirkanja.
Kakšne gume naj obujem?
Vem, da mislite, da vem, ampak, moj bog, kako nerad odgovarjam na ta vprašanja! Vsekakor izberite hitre gume, lahko tudi s povsem gladko tekalno površino. Širina 35 milimetrov je za tak teren dovolj. Sam bom vozil, kar bom v tistem trenutku imel na feltnah. To bo najverjetneje Teravail Washburn. Ker so obstoječe 42-milimetrske zmahane, bom morda izbral 38-milimetrsko varianto. Ne ker je bistveno hitrejša zaradi manjših dimenzij, ampak ker je zaradi manjših dimenzij lažja. Potem pa bog pomagaj! Na te dirke sploh ne mislim več s seboj vlačiti rezervnih zračnic, pene, in kaj vem česa še vse. Če je defekt, je defekt. Gremo na burger in domov.
