Kdor spremlja kolesarstvo s kavča že več sezon podrobneje, morda nima pravega občutka, kako hitro se v resnici ta šport spreminja. Že glede na lanski Tour se zdi, da gledamo zdaj čisto drugo kolesarsko disciplino. Gledamo množične pretepe dveh skupin, ki se na koncu sprevržejo v dvoboje vselej istih dveh najmočnejših. Pretepi so sicer fer, a brez rokavic in tudi brez otipavanja: v vseh rundah takoj po gobcu. V ozadju je vse naštudirano, na cesti pa na koncu odloča surova moč: fizična in psihološka.
Navijaštvo
Po nepredvidljivo predvidljivih uvodnih razgibanih etapah v Baskiji je bil šok na Marie Blanquev peti etapi lažni alarm, res za visoko ceno dobre minute. Šok je bila tudi šesta etapa, tokrat za Jumbo-Vismo in Jonasa Vingegaarda, ki so mislili, da bodo Pogačarja v dveh dneh dotolkli. A se je izvlekel in vrnil v igro mučnega lovljenja sekund. Odtlej se Tour razvija, kot sem pričakoval. Sekunda tu, sekunda tam, za ledeno hladnimi obrazi pa živčna vojna.
Vsi čakamo na preboj, ko bo nekdo zaribal. To se seveda lahko zgodi vsak čas. Ker je večkrat pokazal več Pogačar, smo Slovenci prepričani, da bo to Vingegaard. Zabava me, da se strokovni komentatorji vedejo podobno kot politični komentatorji, torej komaj kaj objektivno, le da se kolesarska stroka med seboj ne zmerja, ampak so vsi za isto stvar.
Veliko dela in malo učinka
Po dveh tednih si ne bi ne upal trditi, da je ena ekipa bistveno močnejša in pametnejša od druge. Res so nekatere odločitve vprašljive zlasti pri Jumbo-Vismi, a za zdaj dirkajo odlično. Wout van Aert leti iz etape v etapo, včasih sam zase, včasih za Vingegaarda in včasih za kdo ve koga. Vendar kar ne crkne.
Obe ekipi v resnici vlagata veliko … Sizifovega dela. V trinajsti etapi je cel dan garal UAE Emirates, le za štiri sekunde. Medtem ko so se ubijali na Grand Colombiere, je razen Vingegaarda in Kussa na vrh cela Jumbo-Visma kolesarila lagano sportski.
Zakaj? Zato, da je Jumbo-Visma pokazala mišice naslednji dan. Vendar je v sobotni etapi razmontirala samo sebe, pridobili pa so pičlo sekundo. In še to zato, ker je Pogačar pod Col de Joux Plane naletel na gost promet in pozneje nezaslišano zaspal pod gorskim ciljem z bonifikacijskimi sekundami.
V nedeljo je pobudo prevzela najprej Jumbo-Visma, potem UAE Emirates. Rezultat? Nula. Je Pogačar deloval slabo? Morda, a ne dovolj slabo, da bi si ga Vingegaard upal napasti in tvegati protiofenzivo.
Brez slepomišenja: na tleh so samo drobtine
Nekaj časa so se mediji še slepili, da kdorkoli resno računa na to, da lahko na etapnih dirkah premaga Vingegaarda, Pogačarja in Rogliča, seveda ob predpostavki, da ostanejo na kolesu do konca. Kot je za Tour 202 iskreno povedal Milan Eržen, to enostavno ni res. Priložnosti zato iščejo drugod. Bahrainu Victorious gre dobro, v prejšnjem tednu so zmagali dvakrat.
Zato se lahko v klanje sprevrže katerakoli etapa, če ni povsem ravna. Kar se je dogajalo na začetku enajste etape, je bilo popolnoma idiotsko in tudi pobeg Wouta van Aerta in Mathieuja van der Poela je bil butast. Niti njima še ni uspelo doseči ničesar in sta morda ugotovila, da bo Tour predvsem dobra priprava na svetovno prvenstvo.
Drži ali spusti
Ob taki premoči dveh ekip in dveh kolesarjev je lahko tolažba tretje mesto. Borba zanj je napeta enako kot borba najboljših dveh, a na drugačen način. Medtem ko Jonas in Tadej motrita drug drugega, imajo pretendenti za tolažilno nagrado več manevrskega prostora. Nekateri so se izmuznili v beg in tako so se v boj vmešali Simon Yates (Jayco-AlUla) že po prvi etapi, najbolj epsko Jai Hindley (Bora-Hansgrohe) v peti in Pello Bilbao (Bahrain Victorious) v deseti.
V glavnem pa se dirka za tretje mesto po principu drži ali spusti. Če že spustiš, to naredi pravočasno, da te ne odreže in da ne izpadeš iz tega boja. To se je zgodilo Tomu Pidcocku (Ineos Grenadiers) v štirinajsti etapi. Isti dan je moštveni kolega Carlos Rodriguez s kar presenetljivo zmago napredoval na tretje mesto in v naslednji etapi potrdil, da vsaj za zdaj dirka tudi stanovitno. Brez velikih skokov po lestvici in brez izrazito slabih dni. Jai Hindley medtem verjetno trpi posledice padca in počasi drsi dol po lestvici.
Skratka, tekma za tretjo stopničko je relativno dolgočasna igra na izpadanje. To utegne spremeniti v zadnjem tednu, ko marsikdo ne bo imel česa izgubiti. Bo to vplivalo na dinamiko dirkanja prvih dveh? Dvomim. Malo jima je mar za ostale. Tudi njunima ekipama je malo mar za ostale. Poigravajo se.
Pikčasta majica spet beli ali rumeni majici?
Zadnjič sem pisal, da se krepi občutek, da bo letos pikčasto majico nosil nekdo, ki mu ni ime Jonas ali Tadej. Nisem pa računal na to, da se bodo med seboj žrli in si jemali pike, medtem ko bosta tista dva mimogrede pobirala točke na velikih klancih.
Neilson Powless je bil videti v zadnjih etapah utrujen, za Giulia Cicconeja pa sta bili dve etapi dovolj, da je v nedeljo oblekel pikčasto in ima zdaj nekaj zaleta. Pred kom? Seveda pred Vingegaardom in Pogačarjem. In van Aertom, ki ga ta tekma sploh ne zanima, a je Cicconeju skupaj z Woutom Peolsom v nedeljski etapi pokvaril veselje. Ciccone zna v sredni etapi na Col de la Loz ostati brez vsega – in tam bo zmagovalec dobil, ne le odbitne sekunde na vmesnem cilju, ampak tudi štirideset točk za najvišjo točko na Touru.
Štiri Philipsen, ena vsi ostali
V drugem tednu je bil na sporedu točno en šprint, zmagovalec pa spet Jasper Philipsen (Alpecin-Deceuninck) in Phil Bauhaus (Bahrain-Victorious) spet tretji. Presenečenje: Dylan Groenewegen (Jayco-AlUla) je bil drugi. Tokrat se je držal Luke Mezgeca, ki je naredil genialen leadout, glede na to, da ga je delal od daleč. Groenewegen je potem lepo našel Alexandra Kristoffa (Uno-X), ki pa je bil prepočasen in Philipsen pa enostavno prehiter.
In to je bilo v sredo vse pred četrtkom20. julija, vmes pa za šprinterje mučne etape. Od svoje četrte zmage ni Philipsen osvojil niti ene točke, a bolj malo so jih tudi drugi. Tako ima zeleno majico fletno na sebi in konkurentov pred preostalima šprinterskima etapama vse manj. Mark Cavendish (Astana-Kazahstan) je padel prejšnji teden, v drugem tednu Fabio Jakobsen s poškodbami zaradi padca v prvem tednu ni štartal dvanajste etape, Caleb Ewan je shodil v trinajsti.
Slabo za belgijski ekipi, ki sta na tem Touru oziroma že celo sezono preprosto zanič. Jakobsen drugo leto odhaja iz Soudal-Quick Stepa. Ewan pa kljub veljavni pogodbi bržkone iz Lotto-Dstny, saj so se po njegovem odstopu skregali, češ da je scagal brez resnega boja. V redu, že nekaj let je relativno slab, a tudi ekipa ne blesti, če so celo izpadli iz svetovne serije.
Kdo bo zmagal?
Teorije, da lahko Pogačar na torkovem kronometru pridobi od dvajset do trideset sekund? Teoretično seveda lahko naloži Vingegaardu sekundo in več na kilometer dirkanja. Zakaj? Ker je zaradi poškodbe zapestja več časa preživel na kozi? Če je to recept za uspeh, potem ne vem, zakaj vsi ne trenirajo več na specialki za kronometer?
Bo Pogačar toliko močnejši, ker so izboljšali material? Morda, ampak ko te proizvajalci prepričujejo, da boš zaradi tega ali onega kosa opreme pridobil sekundo na kilometer, se cinično nasmehni in raje svoj denar zapravi za bike fitting ali nova sončna očala – samo ne taka, kot jih ima lik na spodnji fotografiji.
Morda lahko Pogačar pridobi pol minute, ampak pol minute lahko pridobi tudi Vingegaard. Ugibam, da bo razlika takšna kot je sicer na cesti. V detajlih. Četudi pridobi Pogačar po nekem čudežu dvajset sekund, bo to še vedno minimum pred sedemnajsto etapo in dvajseto, ki je sicer na papirju lažja, a bistveno bolj zapletena. Res pa bo tisti, ki zaostaja, v predzadnji etapi moral dirkati tvegano, sicer se lahko obriše pod nosom.
Kako kaže ekipama?
Ne vem kdaj smo nazadnje videli tako izenačeni ekipi, ki tako odstopata od vseh drugih. Odkar gledam kolesarstvo, sta zares izstopali le ekipi US Postal in Sky. Vendar takrat niso imeli konkurence. Zdaj izstopata dve ekipi, ki očitno tudi tekmujeta med seboj, a ne za nekaj tako nepomembnega, kot je ekipna razvrstitev, v kateri sicer vodi Jumbo-Visma. Tekmujeta za prestiž.
Kar sta počela v štirinajsti etapi Rafal Majka (UAE Emirates) in Wout van Aert, je na las spominjalo na dobro, staro merjenje penisov: Van Aert ga toči spredaj, potem mu ga nameče Majka in WVA odpade, a se vrne in tokrat on potrese Majko, samo zato, da potem odpade tudi sam.
Genialno.
Vsi čakamo, da bo WVA po vseh njegovih norih pustolovščinah crknil motor. Se ne zgodi. Vsi čakamo, da bo crknil Sepp Kuss, ki ima za seboj če cel Giro. Se tudi ne zgodi. Dobro, v nedeljo je odpadel, a je bil udeleženec tistega velikega padca.
Osebno čakam, da bo crknil Adam Yates. Tudi to se ne zgodi. Pozabljamo, da je leta 2016 že bil četrti na Touru in predlani četrti na Vuelti. Bilo bi senzacionalno, a ne bom popolnoma presenečen, če bo celo tretji. Ob predpostavki, da se bo potrudil na kronometru, je dovolj, da v eni etapi ne vzdrži Carlos Rodriguez, in da Hindley ne bo prišel k sebi.
Torej, kdo bo zmagal?
Kar me na tem Touru navdušuje je, da v tako dolgem, več kot tritedenskem obdobju ob desetinah, stotinah spremenljivk – splošna forma, dnevna forma, vremenske neprilike, luknje na cesti, oprema, hrana, bioritem, luna, postavitev zvezd, razni pritiski, mozolj na riti ravno tam, kjer je rob podloge – na koncu odločajo malenkosti, morda celo banalne.
Toliko je govora o vročini, dolgih klancih, strmih klancih, boljši ali slabši taktiki, specifikah priprave enega in drugega – na koncu sta pa fanta tako izenačena, da ne znata prebrati drug drugega in zdaj vse kaže, da predvsem čakata na napako oziroma priložnost, da bo nekdo za hip stal na levi nogi. V takem je karkoli napovedovati popoln nesmisel. Kakšen lik bo z napovedno tudi zadel, ampak bolj po slučaju.
In, seveda, zmagal bo Pogačar.
