Leta 2020 in 2021 smo po mojem kolektivno izgubili občutek, kako težko je zmagati na grand touru. Šele po Touru 2018 smo lahko začeli upati tudi na zmago, a je bil Primož Roglič na četrtem mestu v skupnem seštevku še vedno daleč. Točno 3:22 daleč. Naslednje leto je bil blizu na Giru, a vendarle samo tretji. Takrat je bilo še jasno, da bo težko. Z Vuelto 2019, ko sta bila Roglič prvi in Pogačar tretji, je postalo preprosto. Ležiš na kavču in fantje zmagujejo.
Zmagati na Touru je lepo, ker je težko, ne, ker je lahko
Roglič je zmagoval navidez zlahka leta 2020, dokler ga ni navidez zlahka Pogačar premagal na Planche des Belles Filles. Naslednje leto Pogačar po Rogličevem odstopu na Touru res ni imel težkega dela, tako je bilo vsaj videti. Potem se je ustavilo, a smo razmišljali o smoli. Pogačar je izgubil lanski Tour, ker so ga strli v 11. etapi. Roglič je izgubil lansko Vuelto po zapletu s Fredom Wrightom. V razloge za zaplet se raje sploh ne spuščam.
Smola? Morda. A šest slovenskih zmag na tritedenskih dirkah je neprecenljivih, ker je težko, ne, ker je lahko. Če verjamemo, da bo Pogačar letos zmagal, je to še vedno samo vera, resda podprta z obiljem dokazov, ki pa v športu s stotinami spremenljivk nimajo prave vrednosti. Zlahka trdim, da je Pogačar popolnejši kolesar od Vingegaarda. Bo zaradi tega zlahka zmagal na letošnjem Touru? Seveda ne.
Človek za vse terene
Po bolečem Pogačarjevem porazu v peti etapi smo bili poklapani, a že dan pozneje je z uspehom na Cauterets-Cambasque Slovenija spet kolektivno zapadla v prepričanje, da je to, to. Potem, ko je bil Pogačar poražen na domnevno svojem terenu, se je izvlekel iz godlje na domnevno Vingegaardovem terenu. V resnici je v četrtek dokazal, da je imel v sredo samo slab dan, ampak, saj veste … Tour je še dolg.
Potem so v nedeljo prišli na domnevno Vingegaardov teren. Ob predpostavki, da bodo tako vzdržali do konca dirke, je Jumbo-Visma po svoje vse naredila prav. Resda z nekaj sreče na začetku, ko se je odpeljala ravno prava skupina, da so lahko večidel etape kolikor toliko udobno kolesarili v ospredju. Potem so pohodili v upanju, da je Pogačar na Tourmaletu in Cambasqueu doživel le svetel trenutek in ga bodo na Puy de Dom dotolkli vročina, dolžina in strmina.
Vse narediš prav, a brez uspeha
Nekaj novega je, da Pogačar kolesari brez sončnih očal, morda zato, da se bolje hladi. Količine vode, ki so jo zlivali po njem moštveni kolegi, so bile tolikšna, da bi lahko UAE Emirates obtožili neekoloških praks. Verjetno je res nekaj na tem, da mu vročina škodi bolj kot Dancu in da bo to nasprotnik skušal izkoristiti.
Če kdo, bi moral poldrugi kilometer do cilja napasti Vingegaard. To bi bilo noro, kot je bilo noro, da je to storil Pogačar. Od običajnega kolesarja bi pričakovali, da bo počakal na zadnjih petsto metrov, toda ta fant sam najbolje ve kaj je dobro zanj. Morda je celo obratno: da je bil pravzaprav sila potrpežljiv in ni pohodil že prej.
Pogačarjeva ekipa je bila videti nekajkrat precej nebogljena, a so se vedno znova vračali v ospredje. Ko ob Vingegaardu ostane samo Sepp Kuss, je Pogačar res že osamljen, a to takrat ne igra več vloge. Medtem ko je Jumbo-Visma vložila vse, kar je imela, so morda le štedili z močmi. Tako je bil v resnici nebogljena Jumbo-Visma. Vse so naredili prav, samo Pogačarja jim ni uspelo premagati.
Foto: A.S.O./Pauline Ballet
Tretji na vulkanu
Nedeljska etapa s ciljem na dolgem in strmem klancu ni bila naročena za Mateja Mohoriča in tudi v resnici se je v begu znašel ponesreči. Če je bila trasa taktično preprosta za boj v generalnem seštevku, je bila nočna mora za težje kolesarje, ki bi skušali zmagati iz pobega. A za kolesarja Mohoričevega tipa je taktična nočna mora marsikatera dirka, pa mu vseeno uspe. In če je že bil tam … je pač poskusil zmagat.
V tej druščini ni bil favorit, ampak je vedel kaj mora narediti po predzadnjem gorskem cilju. Narediti je moral težko dirko. Po mojem je imel smolo, ker je po napadih nekajkrat ostal na napačni strani grupe. Konfiguracija terena in ceste je bila zahtevna za take akcije, a se je tudi pokazalo, da Mohoriču kronično primanjkuje eksplozivnosti. Dirka se je sprevrgla v umiranje na obroke, ki je bilo že po televiziji videti mučno.
Če bi se izmuznil z Matteom Jorgensonom (Movistar), bi po mojem celo zmagal. A dovolj neverjetno je bilo, da se je na Puy de Dome otresel pikčaste majice Neilsona Powlessa (EF Education-EasyPost) in bil dejansko na najboljši poti do zmage. Male čudeže smo že videli. Jan Tratnik je na Giru leta 2021 skoraj zmagal na Monte Zoncolanu, strl ga je le Lorenzo Fortunato – stoodstotni specialist za klance.
Mimo Mohoriča pa sta se odpeljala samo Michael Woods (Israel-Premier Tech) in Pierre Latour (TotalEnergies), ki sta že izginila z vseh radarjev in dokazala, kako daleč te lahko pripelje upanje. Tretje mesto na epski etapi s ciljem na Puy de Dome je bila za Mohoriča mala osebnostna zmaga. Če lahko skoraj zmaga na tako neprimerni etapi, zakaj potem ne bi v torkovi deseti ali četrtkovi dvanajsti?
Kdo bo prvi med ostalimi?
Za tretje mesto še vedno najbolje kaže Jaiju Hindleyju (Bora-Hansgrohe). Simon Yates (Jayco-AlUla) in Mikel Landa (Bahrain Victorious) sta po neumnosti gledalca izgubila 47 sekund v osmi etapi, a se je Britanec impresivno peljal v nedeljo, Landa pač ne. Adam Yates ostaja na petem mestu in če bo res dobro delal za Pogačarja, lahko približno tam tudi ostane.
Prijetno presenečata Carlos Rodriguez in še bolj Tom Pidcock (oba Ineos Grenadiers) na četrtem in sedmem mestu, ki sta za Pogačarjem najboljša mlada kolesarja. Sta pa v poziciji, ko bosta težko dosegla kaj velikega, torej etapno zmago.
Glede na to, kako brutalno poteka dirka, me skoraj preseneča, da vodilnega in desetega Romaina Bardeta (DSM-Firmenich) ne loči še več kot slabih sedem minut. To je neobičajno veliko, a je bilo podobno na primer v letih 2021 in 2016.
V pikčasti majici se še vedno odlično pelje Neilson Powless, od katerega sem pričakoval, da bo na Puy de Dome osvojil več kot šest točk – na voljo jih je bilo dvajset. Veliko je pokuril, malo dobil, teoretično in tudi praktično pa je boj odprt. Felix Gall (AG2R-Citroen) zaostaja osemnajst točk, odkritje na svojem prvem grand touru Tobias Johannessen (Uno-X) dvajset, blizu jih je še nekaj. Tudi Pogačar z devetnajstimi, ampak počasi se krepi občutek, da bo tokrat pikčasto majico nosil nekdo tretji.
Kolesarstvo ni vedno fer
Odstop Marka Cavendisha (Astana-Premier Tech). Po neumnem. Banalno. Ničesar ni bil kriv. Niti tega ne, da je prejšnji dan zaradi preskakovanja verige izgubil rekordno 35. zmago na Touru. Njegov obraz v rešilnem avtu je morda razkrival, kako zelo si je želel rekordno zmago, a predvsem razočaranje, ker mu dirke ni bilo dano končati dostojno. Četudi brez zmage.
V pravljičnem scenariju bi se trudil do Elizejskih poljan in tam vendarle zmagal 35. na Touru in 163. v karieri. Po tem pravljičnem scenariju je dosegel letos 17. etapno zmago na Giru. Zaključiti sezono z zmagama v Rimu in Parizu? To bi bilo enostavno preveč pravljično.
Kolesarstvo je kot življenje. Ni vedno fer. Včasih je strašansko nepošteno. En dan te porazijo tehnične težave in naslednji dan obsediš z zlomljeno ključnico. Ni nujno, da boš za sezono, ko dopolniš 39 let, spet podpisal profesionalno pogodbo. A očitno se mu obeta ravno to.
Ne na lepe oči in na podlagi starih zaslug, kot to uspeva Chrisu Froomeu. Novo pogodbo si zasluži, ker še vedno zmaguje. Si pa zasluži tudi resno ekipo, zato da za zmago ne bo potreboval kančka sreče ali pomoči starih sabelj iz konkurenčnih ekip. Pomoči, ki si jo je na Giru seveda absolutno zaslužil.
Tri Philipsen, ena vsi ostali
Sicer v šprintih vse po starem. Jasper Philipsen (Alpecin-Deceuninck) zmaguje in ker zmaguje, se mu odpusti tudi mejne primere. Biniama Girmaya (Intermarche-Circus-Wanty) je sicer v četrti etapi s komolcem odrinil Mathieu van der Poel in bil za to kaznovan, zmagovalec Philipsen pač ne.
V sedmi etapi pa je imel v šprintu za svojo tretjo zmago na Touru Philipsen olajševalno okoliščino, da je desno sledil Marku Cavendishu. Girmay je bil dovolj pameten, da se je umikal in spuščal plin. Če bi vztrajal, bi bil Philipsen kaznovan in Cavendish bi dosegel 35. zmago po sreči, kot si ni želel.
Edini preostali šprint je dobil Mads Pedersen (Lidl-Trek), tudi na krilih ekipe, ki je naredila vse prav. Brez zmage pa je tudi po osmi etapi ostal van Aert, čeprav si je posebej obkrožil ravno 8. julij. Čeprav se nekateri spomnijo, da tudi lanskega Toura ni začel blesteče, pa je imel do osme etape že dve zmagi in sedem zelenih majic. Da mu je za zeleno res malo mar, dokazuje ves čas z načinom dirkanja. Ne bom presenečen, če bo poskusil naslednjič zmagati etapo že v torek. In sredo. In četrtek.
Tour se še ni zapletel
Po nedeljski etapi je Jumbo-Visma mirila, da zahtevne etape šele prihajajo. To je res. Puy de Dome je videti grozno že s fotografij. S posnetkov na dirki tudi: celo večnost so mlatili v klanec, vrh hudičevega vulkana je bil pa še vedno daleč in visoko. Po poti so morali premagati okoli 3.600 metrov višinske razlike. Pa vendar je bilo z vidika taktike preprosto.
Trinajsta etapa – k sreči ne bo trinajstega, ampak v petek štirinajstega – na Grand Colombier je po svoje tudi preprosta, čeprav težka. Bolj zapleten bo preostanek gorskih etap in na te upajo v Jumbi-Vismi. Še vedno nas večina trdi, da jim manjka ključni mož. Primož Roglič. Če bo še nerojeni otrok pohitel in bo prezgodaj odšel še Wout van Aert, bo Vingegaard v škripcih.
Rumene majice se bo Vingegaard težko znebil. Pravzaprav je Pogačar edini, ki ga lahko sleče. Težko bo, a ne povsem nepresenetljivo, če se bo to zgodilo že v petek. Še vedno dvomim, da se lahko v normalnih razmerah eden drugemu odpeljeta za več kot deset, petnajst sekund.
Zato je čisto prav, da je Pogačar pridno zbiral bonifikacije in ima danes samo sedemnajst sekund zaostanka in ne pol minute ali več. Vingegaardu diha za ovratnik kot tisti težak, ki vas v trgovini drega v hrbet z nakupovalnim vozičkom.
