Drugo dejanje se še ni dobro začelo in že smo ostali brez dirke za generalno razvrstitev. Jumbo-Visma je trinajsto etapo na Col Du Tourmaletu izpeljala genialno, kot moštvo, ki hoče vse. Ko so Christophe Laporte, Primož Roglič in Wout van Aert trojno zmagali v prvi etapi lanske Pariz–Nice, smo bili vsi šokirani. Kaže, da jim bo leto pozneje uspelo osmešiti peloton tudi po treh tednih dirkanja.
Največ besed o poražencu
Twitter očitno bolj čustveno kot na politiko reagira samo še v športu. Neverjetno se mi zdi, da Remco Evenepoel vzbuja toliko antipatije samo zato, ker je samozavesten, impulziven in ker resnici na ljubo v izjavah ter prenašanju porazov deluje včasih nezrelo. Nikoli ni ustrelil mačke, kot Antonio Tiberi, nikoli ni zadegal kolesa v tekmeca, kot Gianni Moscon, ni zmerjal temnopoltih, kot Gianni Moscon, nikoli ni uščipnil za zadnjico hostese, kot Peter Sagan, nikoli ni javno obelodanil, da je podpornik desnice, kot Quinn Simmons, niti ni sredi noči vzrojil zaradi nevzgojenih deklic, kot Mathieu van der Poel.
Zdaj naj bi bil kriv celo za to, da ga preveč omenjajo.
Verjeti, da pridni in vljudni fantje nimajo svojih napak, je noro, otročje. Remco jih pač ne zna skrivati. Pretirano vzroji, a se tudi pretirano razneži, kot po sobotni etapi na Larro-Belaguo. Pozabljamo na pritisk belgijske, pravzaprav svetovne javnosti. Res se o njem poroča preveč. Poroča se, ko sploh ni poročil. Mediji se že vsaj dve leti ukvarjajo z njegovim prestopom. Če imajo dokaze, naj jih obelodanijo, sicer naj umolknejo in pustijo poslovneže, da ga preprodajo, kot vejo in znajo.
O Remcu pa se govori tudi zato, ker je trenutno najmarkantnejša osebnost v kolesarstvu. Bolj kot Tadej Pogačar, van der Poel, van Aert, bolj kot Roglič, katerega zgodbo o transformaciji iz smučarskega skakalca so že prežvečili do onemoglosti, bolj kot Jonas Vingegaard. Markanten je, ker je takšen, kot je: ob Tadeju Pogačarju verjetno najbolj vsestranski kolesar na svetu, a bolj neposreden, glasnejši in pač Belgijec.
Zrela reakcija
Verjetno je bil edini, ki bi lahko resno izzval Jumbo-Vismo in morda vsaj preprečil to, da bi se trije iz iste ekipe vozili skoraj gotovi zmagi naproti. Res je na lanski Vuelti premagal šibko konkurenco, toda bil je odločno boljši kot Enric Mas, Juan Ayuso in Joao Almeida, letos glavni tekmeci Jumbo-Visme. Ayuso, Mas, Soler in Cian Uijtdebroeks skušajo biti poskočni, a neuspešno. Prepričani smo lahko, da bi Remco dirkal na živo in mrtvo, z bistveno močnejšim orožjem.
V trinajsti etapi ga je nezaslišano pobralo, kar je slab obet pred Tourom leta 2024. V karieri je dirkal na štirih grand tourih in na Giru obakrat odstopil, na letošnji Vuelti pa ni bil sposoben ostati na vrhu vse tri tedne. Marsikdo je pričakoval, da si bo nekaj izmislil in se pobral domov, a je reagiral tako, da je kljub vsemu po svoje rešil dirko. Dogajanje je obrnil v svoj prid, s tem pa tudi žaromete vseh, ki imajo kaj povedati o biciklizmu.
Njegovo vrnitev v štirinajsti etapi primerjajo z vstajenjem kot mamba zadetega Floyda Landisa, ki je leta 2006 v sedemnajsti etapi Toura soliral 126 kilometrov in zmagal s prednostjo skoraj šestih minut. Manj je junakov, ki bi to primerjali z vožnjo Chrisa Froomea na Giru leta 2018, ki se je v devetnajsti etapi odpeljal na Colle delle Finestre in v osemdesetih kilometrih nabral tri minute prednosti.
Sit in jezen je ful drugačen
S čudežnimi povratki nimam prvoosebnih izkušenj. Kot udeleženec neke naporne raziskave, ki sem se je udeležil, pa vem, kako se človek spremeni čez noč, če končno zaužije dovolj kruha in vode. Bolj kot Evenepoelov povratek me je presenetilo, da je sploh tako hudo zamočil, da so torej v ekipi dopustili, da se je to zgodilo. Če ni bila bolezen, je bilo nekaj, na kar so imeli vpliv. Z lažjimi posledicami se je podobno na letošnjem Touru zgodilo Tadeju Pogačarju in tudi on je v naslednji etapi pokazal kdo je šef dirke. Tako smo vsaj mislili …
Remco je v štirinajsti etapi, podobno kot lani Richard Carapaz trikrat, pokazal, kar hudo potolčenemu Geraintu Thomasu ni uspelo v enajsti etapi. Demonstriral je kaj se zgodi, če se favorit za generalni seštevek osvobodi okov, ki jih prinaša njegov položaj.
Ker je Remco res nekaj posebnega, je bilo to za Romaina Bardeta še toliko huje. Remco je, kot pravi Bardet, ne samo tako hudo aerodinamičen, da za njim skoraj ni zavetrja, ampak tudi sicer neugoden, ker tekmecu vsili nemogoč stil vožnje. Čeprav je opravil večino dela, ni bila Remcova zmaga nikoli vprašanje.
Morda je bil v petnajsti etapi še bolj impresiven. Ni vzdržal do konca, ampak v ofenzivi je bil že drugi dan zaporedoma, spet je garal najbolj od vseh in zdaj sploh ne bo več presenečenje, če bo do konca dirke že v deseterici in seveda v pikčasti majici tudi na odru za zmagovalce v Madridu. O tem, kako se ga bojijo, najbolj priča panika v ekipi Alpecin-Deceuninck, ki so lovili na živo in mrtvo v strahu, da bi Evenepoel do Madrida slekel zeleno majico Kadenu Grovesu.
Eliminacija na Tourmaletu
Soudal-Quick Step je zaradi lastne nesposobnosti v šesti etapi omogočil Jumbo-Vismi, da pobere prva tri mesta v generalnem seštevku. Enostavno niso bili dorasli odgovornosti, ki jo prinese dirkanje na skupno zmago. Ne samo Seppa Kussa, spustili so še Marca Solerja in navsezadnje tudi Mikela Lando. Generalno zmago so verjetno zapravili že v šesti etapi.
Včasih po mojem v precenjujemo moč taktike, ampak tokrat ima Jumbo-Visma tako premoč, da bi lahko v spremljevalnem avtu sedel kdorkoli, pa bi še vedno zmagali. Trinajsta etapa je bila po svoje taktična poslastica, ki pa se je izšla stoodstotno v njihovo korist tudi zato, ker je Remco odpadel že zdavnaj. Očitno je bilo, da dirkajo na prva tri mesta.
Po mojem razmišljanju bi sicer prvega poslal v ogenj Seppa Kussa, razen, če bi vedel, da je fant boljši ali vsaj zanesljivejši od Jonasa Vingegaarda. Tako je šel prvi Danec, drugi Američan in na koncu Roglič, ki je bil pred dirko uradno kapetan.
V tej etapi so tekmece osmešili. Vsak Ayusov in Masov poskus je bil videti kot slaba šala, Landa je bil tam, tam, še najbolj pa je navdušil Uijtdebroeks, ki se je prvič znašel v takšnem položaju.
Kdo si zasluži?
Koncept športnega patriotizma se mi zdi precej bizaren. Kaj vse spremeni dejstvo, da je nekdo četrt Slovenec in da doma peče potico! Vingegaarda bi polovica Slovenije pred Vuelto utopila v žlici vode, če bi lahko, medtem ko bi Kussu zdaj vsi privoščili zmago.
Tudi jaz, ampak naj si dovolim za spremembo izraziti subjektivno videnje zagate, s katero se očitno ekipa sooča bistveno bolje, kot se nam zdi. Osebno bi raje videl, da zmaga Roglič ali celo Vingegaard, če to pomeni, da bo zmagal najmočnejši na dirki. Vem kolesarstvo je ekipni šport. Vem, Kuss je bil zraven na vseh zmagovitih grand tourih in še na kakšnem, ko se je Rogliču zmaga izmuznila. Kuss si rdečo majico zasluži, ampak šenkana zmaga v skupnem seštevku po mojem ni prava zmaga.
Toda drugega, kot da dirkajo na Kussa, si Jumbo-Visma niti ne more privoščiti, razen, če mu ne bi niti malo zaupali. Navsezadnje je podoba ekipe lepša, če zmagajo na treh tritedenskih dirkah v eni sezoni trije različni kolesarji. Kaj se jim bolj splača finančno in na dolgi rok, je vprašanje. Bo Kuss večno hvaležen ob zavedanju, da mu ne bi uspelo zmagati v nobeni drugi ekipi? Ker mu, realno, ne bi uspelo.
Premagati bo treba sanjsko moštvo
Vse torej kaže na trojno zmago ekipe, ki deluje kot daleč najmočnejši kolektiv treh najmočnejših posameznikov. Ne pozabimo na Wilca Keldermana, Roberta Gesinka, Attilo Valterja, Dylana van Baarleja in Jana Tratnika. V primerjavi z UAE Emirates, ki jih je sicer rešil Juan Sebastian Molano z zmago v dvanajsti etapi, kaj šele Movistarjem, je to pač sanjsko moštvo.
Španci si enostavno ne morejo privoščiti, da ne bi nečesa vsaj poskušali. Ekipe ne smejo dopustiti, da jih Jumbo-Visma tako hudo osmeši. UAE Emirates so v sobotni in celo nedeljski etapi napadali spektakularno neuspešno, navidez neumno, a z vztrajnostjo morda uspe. Dovolj je, da se zlomi eden, in že bo nekdo na odru za zmagovalce. Najuspešnejši bodo, če bodo povzročali kaos.
Kuss ima odlične karte, vendar na lepem skoraj nihče ne omenja njegovih obveznosti v rdeči majici, s katerimi se ukvarja že deset dni. Ko je prvič, verjetno godi in to laže prenašaš, ni pa idealno. Običajno je na grand tourih sicer dirkal po principu vroče-hladno, vendar mu ni bilo treba vedno na vse ali nič. Po drugi strani pa še nikoli ni bil v položaju, ko je lahko z močmi štedil do konca.
Tudi Jonas Vingegaard ne deluje vedno prepričljivo in če pobere Kussa, bi sam raje dirkal na Rogliča, četudi seveda zaradi njegove zgodovine ni najzanesljivejši kader.
Vse ali nič do predzadnje etape
Zdaj se največ govori o sredini etapi na Angliru in četrtkovi na Puerto de la Cruz de Linares. Načeloma je to Kussov, Vingegaardov in Rogličev teren. Pravi kaos se lahko zgodi v predzadnji etapi z desetimi gorskimi cilji tretje kategorije. Ta mi deluje kot idealna priložnost za Remca, da še zadnjič pokaže, da se o njem ne govori zaman. Ta kaos lahko marsikdo izkoristi. To etapo so uvrstili na predzadnji dan z dobrim razlogom. Trojna zmaga bi bila še vedno presenečenje. Ne pa naključje.
One Response
Pa ni slačil hlač kot Super Mario. #remco
(btw… men se pa zdi, kot da se Rogli rahlo ne da… oz ne zgleda mi, da ima pravo motivacijo za zmago… Sicer pa je smešen, ko angleško še vedno govori tako, da prevaja slovenske besede v angleščino in se vsak stavek po štajerskem ergu koča z ”no” (…, ne?) je pa veliko veliko boljši kot pred leti… na začetku je bila njegova angleščina rahlo… pred katastrofo… pač I’m from show biz… this matters. Remco je na primer skor fluent.. PA DA O MOHORIČU NE GOVORIMO. Zavidljiv besedni zaklad na trenutke.)