Po kronometru kaže, da se je Vuelta pred najtežjimi in najbolj zapletenimi etapami ustalila, a razlike so razlike premajhne, da bi lahko sklepali karkoli. Vsaj še štiri etape so tako težke, da lahko kdorkoli zamoči vse, kar je doslej pridelal.
Kolesarstvo je cirkus
Kar nekaj etap podaljšanega prvega tedna bi najraje pozabili, a si jih moramo zapomniti ravno zaradi tega. Nameni so bili dobri, izvedba pa katastrofalna. V dobršni meri je na zmedo vplivalo vreme, toda preveč očitno se je izkazalo, da organizator nima dovolj dobrih protokolov za izredne razmere. Kot da bi bila ta Vuelta zakleta: bolj ko smo bili vsi slabe volje, slabše odločitve je sprejemalo vodstvo dirke, tako da so bile tri etape na meji regularnosti ali pod njo.
Remco je po pravici besnel, da kolesarji niso cirkuške opice, a bi se moral zavedati, da kolesarstvo pač je cirkus, ki ga poganja denar. Seveda je prav, da kolesarje skrbi za varnost in da so pri opozarjanju na očitne neumnosti jasni, a dobivam občutek, da skušajo na organizatorje in Uci prevaliti prav vso odgovornost za svojo varnost. Najprej morajo paziti sami nase, sicer ne pomaga niti široka, ravna in suha cesta – padci se dogajajo tudi tam.
Remco v primežu
Vseeno gledamo odlično dirko, v kateri Remco Evenepoel na vseh frontah deluje kot borec z mlini na veter. Proti dejstvu, da je kolesarstvo cirkus, ne more nič, če je še tako pomemben igralec. Tudi proti javnosti ne more zmagati. Čim odpre usta, ga žurnalisti vlečejo za jezik in njegove izjave iz konteksta. Čivkači, ki berejo le naslove in čivkači, ki napihujejo vsako besedo in ton, kako jo izreče, ga črtijo vse bolj. Iskrenost je bila včasih vrednota, danes te pokoplje. Samozavest je bila včasih vrednota, danes smo jo preimenovali v aroganco.
Bolje mu gre za zdaj na cesti. Ni idealno, a mlina Jumbo-Visme in UAE Emirates meljeta neusmiljeno. Po svoje se strinjam z Remcovo teorijo, da bi UAE Emirates koristilo zavezništvo z belgijsko ekipo, če želijo na dirki zmagati. A se to ne bo zgodilo, sploh, dokler imajo v igri za zmago – ali drugo mesto – tri kolesarje.
Taktična napak pred štartom šeste etape
V tretji etapi, torej v Andori, je Remco dirkal odlično, a zagrešil taktično napako pred začetkom šeste etape. Že kdaj prej je nekaj govoril in je potem na cesti ekipa delala obratno. Toda pred etapo s ciljem pri observatoriju Javalambre je z izjavo, da hoče predati rdečo majico, povzročil eksodus, tako da sta bila na cesti praktično dva pelotona.
Zgodilo se je podobno, kot UAE Emirates v peti etapi letošnjega Toura: pustili so velik beg z odličnimi kolesarji in izgubili nadzor nad dirko, potem je Tadej Pogačar na Col de Marie Blanque izgubil dobro minuto pred Jonasom Vingegaardom. Remco jo je tisti četrtek s pametno vožnjo odnesel bolje, saj je proti Rogliču in Vingegaardu izgubil le dobre pol minute. Po drugi strani pa je dobil dva nova nevarna nasprotnika v Seppu Kussu in Marcu Solerju, morda celo Lennyja Martineza, za katerega nihče ne ve, kaj lahko še pokaže do konca Vuelte.
Šesta etapa je dala dirki karakter
Sepp Kuss je Remca z napadom dobro napičil že na Xorret de Cati v osmi etapi. Naj si mislimo karkoli o Američanu, ki načeloma ni iz materiala za zmago na tritedenski dirki, sploh če je že tretja v sezoni, Remco ga ni mogel kar spustiti. Najbolje se je branil z ofenzivo, ne na vse ali nič, ampak v tempu, ki je preprečil nove napade.
Po gladki Rogličevi zmagi je dajal zmedene izjave o tem, da ni vedel, da šprintajo za zmago in da je bil šprint pravzaprav počasen. Oboje mu po svoje verjamem. Roglič verjetno res ni šel na vso moč, a mu seveda tudi ni bilo treba. V vsakem primeru si je Remco sam kriv, da je izgubil štiri sekunde, čeprav bi jih lahko prav toliko pridobil. V to težko verjamem, če pa je res, je hudičevo dober.
Marc Soler je presenečenje ravno toliko kot Sepp Kuss in ostaja nevaren, vendar je do observatorija izgubil 46 sekund v primerjavi z Američanom. Priložnosti za soleranje ne bo več dobil. Konec koncev je bil tudi Kussov napad na Xorret jalov. Ostajata outsiderja, kot se je o Kussu pravilno izrazil Remco in so ga zaradi tega nabili vsi s pet minut časa na iksu.
Kronometra Remco ni odpeljal slabo
Njegova težava je v tem, da ga ni odpeljal slabo niti olimpijski prvak, ki sicer ni bil videti odlično, a je bil pač hiter. Nikoli nisem verjel, da lahko svetovni prvak naloži olimpijskemu več kot sekundo na kilometer – to bi bila skoraj katastrofa, čeprav seveda ne usodna.
Remco ima zdaj 27 sekund prednosti pred Rogličem, 67 sekund pred Joaom Almeido, 73 pred Vingegaardom, 76 pred Juanom Ayusom in že 101 sekundo pred Enricom Masom. V normalnih okoliščinah bi res lahko zgolj sledil in to bo tudi počel, vendar se bo moral odzivati na štiri resne tekmece in še na oba, ki sta pred njim: Sepp Kuss 69 sekund in Marc Soler 43 sekund.
Pred nami so še vse zapletene etape
Doslej sta bila samo v pirenejski v Andori na sporedu dva klanca prve kategorije zapored – toda klanci so tam položni in Vuelta je bila res še dolga, kot se je sicer tudi včeraj izjavil Remco. Toda danes se že preveša v drugo polovico, ki mu ustreza dosti manj. Zares ga bodo lahko stisnili v kot v petkovi etapi s ciljem na Tourmaletu in sobotni s ciljem na Belagui.
Naj uporabim krilatico, da bo odločala moč ekip? Lotto-Quick Step res ne blesti v gorah, ampak ne bi rekel, da so tako slabi, kot sta Jumbo-Visma in UAE Emirates vrhunski. Včeraj je imel po kronometru Evenepoel dobre razloge za slabo voljo. V drugo polovico dirke bi moral vstopiti z višjo prednostjo. Zbral je sicer kar ducat več bonifikacijskih sekund kot Roglič in nekaj sreče je imel v prvi etapi, kjer je Jumbo-Visma čakala na Vingegaarda – kar je bilo seveda popolnoma pravilno.
Glavni konkurenti so lahko za zdaj hladni kot sangria. Remco je lahko po pravici nervozen.
Vingegaard za rezervo?
Trenutno kaže, da je bila utemeljena trditev, da je bil Jonas Vingegaard najboljši na svetu na tritedenskih dirkah julija, septembra pa bo drugače. Težko razumem kemijo v ekipi z dvema tako močnima kolesarjema, kot sta aktualna zmagovalca Gira in Toura. Verjetno vodstvo dobro pozna njune številke, seveda pa ob vseh dejavnikih na cesti te niso več stoodstotno merodajne.
Testiranja bosta morala opravljati iz dneva v dan. Največ je pokazal kronometer, s katerim je Roglič opravil 42 sekund hitreje in ima zdaj 46 sekund prednosti pred lastnim kolegom. Naj imamo Roglo še tako radi, je dejstvo, da statistično ni med najzanesljivejšimi, zato Vingegaard gotovo ne bo delal na vse ali nič, ampak bo dirkal za uvrstitev na zmagovalni oder in izkoristil priložnost samo, če ne bo škodil Rogliču. Seveda je teorija, da bo enostavno odstopil, če ne bo več v poziciji za dobro uvrstitev, vendar dvomim, da bi si privoščil biti taka, oprostite, pička.
Tudi Jumbo-Vismi ne bo lahko, saj jim bodo v hrbet skakali Soler, Almeida in Ayuso. Kakšna je kemija v njihovi ekipi, je tudi težko razumeti. Ampak Ayuso je Španec, lani je bil na Vuelti tretji, letos se je pripravljal namensko samo za to dirko in deluje mi bolj krvoločno. Ko je v propadli deveti etapi do cilja 2.050 metrov pred ciljem napadel Almeida, je Ayuso deloval kot nekdo, ki mu samo tanka nitka preprečuje, da bi se zagnal za lastnim klubskim kolegom.
Kdo bo še v peterici?
Neznanka je še Lenny Martinez (Groupama-FDJ). Samo norec bi napovedal, da se lahko pri dvajsetih letih uvrsti med najboljše tri. Lani je točno to uspelo Ayusu. Martinez je imel slab dan v Rogličevi osmi etapi, ko je izgubil rdečo majico, ampak to še nič ne pomeni.
Visoko lahko zleze Enric Mas (Movistar). Kuss, Soler in Martinez so pred njim na račun uspešnega bega in ne vemo kako bodo funkcionirali v drugi polovici dirke. Vingegaardov uspeh je kljub vsemu še vedno pod vprašajem. Če bodo šli UAE Emirates na vse ali nič, seveda ne bodo vsi v najboljši peterici.
Enako kot za Masa velja za Aleksandra Vlasova (Bora-Hansgrohe), ki ima tudi odlično ekipo, vendar dvomim, da bodo vsi garali za njim samo zaradi potenciala, ker je lahko v najugodnejšem razpletu od tretji do peti.
Slava Geraintu!
Njegova smola postaja legenda. Nemogoče je na pamet našteti kaj vse mu je šlo narobe v karieri in zdaj še na tej Vuelti. Skupaj z njim ima smolo kompletna ekipa Ineos Grenadiers. Odstop Laurensa De Plusa v prvi etapi, hud padec in odstop Thymena Arensmana, padec Egana Bernala na kolesno … Vsaj Filippo Ganna funkcionira vsepovsod: s kronometrom je ekipa deloma rešila dirko, a to verjetno še ni dovolj.
Ganne ne bi odpisal niti v kakšni od domnevno šprinterskih etap. Ne mislim, da lahko zmaga šprint, čeprav mu je to skoraj uspelo v peti etapi – lahko pa preseneti z napadom v zadnjem kilometru, o čemer je sicer pred časom v podkastu The Geraint Thomas Cycling Club govoril Luke Rowe.
Vendar so kolesarji Ineos Grenadiers letos na Vuelti vseeno samo kmetje na šahovnici, kot praktično vsi, ki morajo igrati po notah treh ekip z najmočnejšimi kolesarji. Vedno je bilo tako v kolesarstvu, a je morda zdaj razkorak večji kot kadarkoli. Po svoje je to dobro za gledalce, ker so zvezdniki v ospredju tako rekoč vsak dan.
Ne vem pa, če to koristi razvoju kolesarstva na dolgi rok.
