Ni edini. To velja vsaj še za Juana Ayusa in Gerainta Thomasa, morda tudi Joaoa Almeido, a lahko brez pretiranega patriotizma upravičeno trdimo, da ima Roglič prestavo več, letos dokazano bolje rezultate in še najmočnejšo ekipo. Kot običajno je Rogličev največji tekmec Roglič, a mu gre letos s tega vidika dobro, drugi največji tekmec bo pač na grozo slovenskih navijačev Jonas Vingegaard.
Manjka samo še Wout
Razumem, da ljudi ponesejo čustva, a je v vrhunskem športu romantike točno toliko, kot v vsakem poslu. Ko imaš v ekipi kolesarja, ki je zmagal zadnja dva Toura in je motiviran za nastop na Vuelti, ga ne boš pustil doma. Ko imaš hkrati v ekipi kolesarja, znanega po nezanesljivosti ravno toliko, kot po tem, da po drugi strani pogosto tudi zanesljivo zmaguje, boš seveda poskrbel za rezervni scenarij.
Če je bil plan zastavljen že zdavnaj in se fanta med seboj odlično razumeta, potem samo še upaš, da bosta prijatelja tudi ostala. Primož Roglič ne potrebuje v ekipi Jonasa Vingegaarda, vsaj ne zato, da bi Jumbo-Visma zavajala nasprotnike, kar so uspešno izvedli v lanski enajsti etapi Toura. Gotovo bi Roglič letošnjo Vuelto laže zmagal brez Vingegaarda v ekipi. A kolesarstvo je moštveni šport tudi z vidika biznisa. Verjetno je za ekipo koristneje, če zmaguje zabavnejši karakter, vendar na koncu več denarja prinese dvakratni zmagovalec Toura, ki je trenutno videti zanesljivejši. Tudi na dolgi rok.
Wout? Preostanek sezone bo očitno posvetil gravlanju, še prej gre na Dirko po Veliki Britaniji.
Glavni favorit je …
Verjetno večina pričakuje napoved zmagovalca, zato bom naredil točno to. Najverjetnejši zmagovalec je Primož Roglič. Vuelta je zanj kot narejena. Veliko ostrih ciljnih vzponov in veliko bonifikacijskih sekund mu ustreza bolj kot komurkoli, manj pa je ekstremno dolgih klancev, kjer zablesti Vingegaard.
Kot so povedali, so za Rogličem najboljše priprave na Vuelto doslej, kar je bistvena prednost pred Vingegaardom. Letošnja statistika s štirimi zmagami na štirih etapnih dirkah je impresivna, a ravno na Giru ni deloval najbolje. Po prikazanem na Višarjah so to blasfemične besede, a se je spet, ne po svoji krivdi, vpletel v padec in potem trpel bolj, kot so povedali. Za božjo voljo, skoraj ga je potresel Geraint Thomas! Trije tedni so veliko in zoprno je, da se mu praktično vsakič nekaj zgodi.
Kolikor sem – površno – spremljal Dirko po Burgosu, je bilo na trenutke videti, da dirka z eno nogo. Vsako od 39 sekund prednosti pred Aleksandrom Vlasovom in 42 pred Adamom Yatesom je pridobil z ekipno vožnjo na čas in bonifikacijami. Niti enkrat se jima ni odpeljal. Mislim, da ne zato, ker se ne bi mogel, ampak ker ni bilo treba. Vendarle ga čaka tritedenska dirka. Zakaj bi se na vaški dirki udinjal z, recimo, 150-kilometrskim napadom?
Mnoge je skrbelo, ker je Jumbo-Visma v grafiki s predstavitvijo ekipe na prvo mesto postavila Jonasa Vingegaarda. Pa kaj potem! Na hrbtu bo Roglič nosil številko 21, torej je sodeč po tej tradiciji kapetan. Vendar bo za vzpostavitev moštvene hierarhije ključen posamični kronometer v deseti etapi.
Vingegaard je užival hygge, v Španijo na svežino
Lahko je po Touru reči, da je Jonas Vingegaard najboljši specialist za tritedenske dirke na svetu. Toda najboljši specialist za tritedenske dirke in za nameček še vožnjo na čas je bil julija, zdaj pa smo pred septembrom. Jumbo-Visma se hvali z mukotrpnimi višinskimi pripravi, kjer kolesarjem tehtajo vsak gram in jim težijo, če spijejo kak pir. Če je to res tisto, kar odloča, potem Vingegaard pred to Vuelto ni imel ustreznega tretmaja, ker je očitno dva meseca užival v skladu s principom hygge.
Pojma nimam kaj je počel ves ta čas, ker v skladu z legendarno dolgočasnostjo tudi ničesar ne objavi na Stravi. A gotovo ni ležal križem nog. Na Vuelti, kakršna je, si ne more privoščiti čakanja, da pride top forma z dirkanjem. Že v drugi ali tretji etapi lahko ugotovi, da se noga ne vrti, kot bi se morala.
Nekaj časa sem razmišljal, da bom presenečen, če bo dirko končal, ampak časa za počitek je imel več kot dovolj. Chris Froome je zadnji, verjetno celo edini, ki mu je uspelo isto sezono zmagati na Touru in Vuelti. Ni pa bil uspešen v prejšnjih štirih poskusih. Ko mu je leta 2017 uspelo, med Tourom in Vuelto ni naredil enega samega kilometra, je pa imel teden dni manj časa med eno in drugo dirko.
Vingegaard ne prihaja v Španijo zato, da bi se osmešil. Tudi ne zato, da bi bil vodonoša. Enostavno bo Rogličev najmočnejši konkurent vsaj dokler se stvari ne postavijo na svoje mesto. Če Rogliču to ni všeč, bo moral v drugo ekipo, kar bi me osebno zelo veselilo. Je pa res, da bi tako v vsakem primeru dobil novega velikega tekmeca, s katerim pa potem ne bosta sedela za isto mizo.
Najprej bo treba streti Remca
Fant brani lansko zmago, toda lani je paradiral v kazenski koloniji. Primož Roglič je padel, ko je ravno začel prihajati k sebi. Drugouvrščeni Enric Mas je reševal sezono po Touru. Tretjeuvrščeni Juan Ayuso je bil gušter na tritedenskih dirkah in še z lahkim covidom je nastopal. Evenepoel seveda ni zmagal po naključju, se je pa izrecno pripravljal na to dirko in po pravici zaprl mnoge gobce.
Letos ima drugačno izhodišče. Gotovo treniral z Vuelto v glavi, a je enostavno moral braniti naslov svetovnega prvaka v Glasgowu in se potegovati še za naslov v kronometru. Priprave torej niso bile idealne. Nekako imam občutek, da ni vitek kot njegovi konkurenti. Kronometra je enostavno premalo, Roglič in Vingegaard pa nista slaba v tej prvini, nasprotno.
Ko ga bosta stisnila v kot Roglič in Vingegaard, bo tenko piskal. V Barceloni je v zadnji etapi Dirke po Kataloniji sicer zmagal, a takrat je Roglič deloval diplomatsko: potem ko je malega raztogotil prejšnji dan, mu je zmago v Barceloni pač prepustil.
Dejstvo je, da ima bistveno slabšo ekipo, kot so Jumbo-Visma, UAE Emirates in Ineos Grenadiers, vendar mislim, da s preračunavanjem o sposobnostih ekip počasi že pretiravamo. Če nič drugega, je lahko ta Vuelta tudi odlična priprava na Dirko po Lombardiji. Nekaj je jasno: Remco je tisti, ki bo dirko zares popestril. Najprej bo treba premagati lanskega zmagovalca.
Ayuso ni več najstnik
Pogačar je bil na Vuelti tretji v sezoni, ko je dopolnil enaindvajset let. Juanu Ayusu je lani to uspelo v sezoni, ko je dopolnil devetnajst let. Enostavno imajo UAE Emirates do leta 2028 rezervo, ki lahko že čez leto, dve nadomesti Pogačarja. Tudi to se sliši bogokletno, ampak kdo je tri leta nazaj verjel, da se bomo pogovarjali o Vingegaardu in Pogačarju kot tekmecih znotraj ekipe?
Ayuso je zaradi poškodbe zamudil začetek sezone, a vseeno uspešno dirkal na švicarskih etapnih dirkah. Po Romandiji je zmagal v kronometru z veliko vzpona, bolj šokantna pa je bila zmaga v vožnji na čas na Dirki po Švici, kjer je prehitel celo Evenepoela.
To je bila tudi njegova zadnja etapna dirka pred enodnevnimi v Španiji, kjer je najbolj oprijemljiv rezultat enajsto mesto na Klasiki San Sebastian – Remco je tam zmagal. Nič hudega, Ayuso se je pripravljal na Vuelto in ima vse možnosti za uvrstitev na zmagovalni oder.
Za božjo voljo, na Giru je Geraint Thomas skoraj potresel Rogliča!
Geraint Thomas je že nekaj let najboljše, kar premore Ineos Grenadiers. Jasno, Egan Bernal je zmagal na Touru 2019, a to se je zgodilo v nesrečni etapi, ki so jo pokvarili plazovi. Še dan prej je Thomasa in Bernala ločilo pet sekund. Poleg zmage na Touru leta 2018 ima Thomas v svojih palmares z grand tourov še dve drugi in tretje mesto. In vsaj en katastrofalen padec preveč leta 2020 na Giru, kjer je bil v življenjski formi, a je v četrti etapi v zaprti vožnji padel čez bidon.
Težko bo še kdaj zmagal. Na Giru mu je bil izrazito naklonjen nenapadalen način dirkanja, a na koncu mu vseeno ni uspelo, čeprav je Roglič izgubil verigo. Thomasa si enostavno ne predstavljam, da v teh časih nekako pobegne komurkoli od treh prej omenjenih. In še komu. Izkušen je, v ekipi ga držijo, kjer je treba, in grize. Misli, da ima možnosti tudi za zmagovalni oder.
Za peterico tudi Mas in Almeida
Enric Mas na Vuelti rešuje slabo sezono. Spomladi je bil pod vrhom na dirkah po Andaluziji, Tirreno–Adriatico in po Baskiji, potem pa slab po Dofineji, tako da ga pred Tourom nismo jemali zares. Do kje bi lahko prišel, nismo nikoli izvedeli: v prvi etapi je odstopil z nalomljeno lopatico. Njegova forma je vprašanje, ampak na zadnjih dveh Dirkah po Španiji je bil drugi in obakrat tudi sila korajžen v gorah.
Joao Almeida je drugo orožje v vrsti UAE Emirates. Na Dirki po Poljski ga je Matej Mohorič premagal s kar najmanjšo možno razliko. Glede na to, kaj so mu naredili komisarji na svetovnem prvenstvu, je bil videti soliden tudi na cestni dirki, kjer je nazadnje sicer odstopil. Zakaj je bil v kronometru šele 23., ne vem. Verjamem, da je lahko Portugalec v najboljšem primeru na podiumu, kot na letošnjem Giru.
Za deseterico
Simpatično ekipo, a ne za zmago in verjetno ne za podium, ima Bora-Hansgrohe. Aleksandr Vlasov je bil najtesnejši Rogličev izzivalec v Burgosu, Yatesa pa je premagal po zaslugi moštvenega kronometra. V moštvu so še Emmanuel Buchmann, Lennad Kämna in mladi Cian Uijtdebroecks (to napisati je še teže, kot izgovoriti), vsi bolj kandidati za etapne zmage ali morda pikčasto majico.
Hugh Carthy (EF Education-Easypost) je ljubljenec britanskih src, ampak zares je zablestel le na Vuelti 2020 s tretjim mestom in senzacionalno zmago na Angliruju. Ali kdo verjame v ponovitev? Od tedaj je statistično vsako sezono slabši.
Eddie Dunbar (Jayco AlUla) je bil neverjeten na Giru, kjer je držal najboljše tri, ko so vsi že odpadli.
Mikel Landa (Bahrain Victorious) verjetno zadnjič dirka kot ene vrste kapetan. Naslednje leto naj bi bil Evenepoelov pomočnik – delo, ki ga je že odlično opravljal za Sky.
Romain Bardet (DSM-Firmenich) je solidno dirkal na Touru do pretresa možganov v štirinajsti etapi.
Šprinterji se bodo morali potruditi za zeleno
Z le štirimi gotovimi priložnostmi za šprint in dvema potencialnima je dirka neatraktivna za šprinterje. Izstopa Kaden Groves, ki je na Giru v peti etapi premagal vrsto vrhunskih šprinterjev, lahko pa računa tudi na odlično podporo ekipe Alpecin-Deceuninck.
Juan Sebastian Molano je letos skoraj senzacionalno zmagal v četrti etapi UAE Toura, nazadnje pa na Dirki po Burgosu, kjer je po prvi etapi oblekel tudi majico vodilnega. In, seveda, lani je na Vuelti zmagal v Madridu! Manjka mu, kar ima Groves: boljši šprinterski vlak v ekipi UAE Emirates, ki je pač zgrajena pretežno okoli Ayusa.
Alberto Dainese je presenetil v 17. etapi Gira, nazadnje pa zmmagal prejšnji teden v prvi etapi Dirke po Norveški.
Bryan Coquard je običajno tam nekje, v karieri ima že 51 zmag – a le eno na ravni svetovne serije. Uspelo mu je prav letos, v četrti etapi Dirke po Avstraliji. Ivan Garcia (Movistar), Edward Theuns (Lidl-Trek), Milan Menten (Lotto-Dstny) – tudi nanje običajno ne bi stavili, kajne?
Priložnosti za šprint je torej malo, po drugi strani pa se lahko kdo laže proslavi z majico najboljšega po točkah. Vendar bo moral biti priden od začetka do konca, da mu je ne bo izmaknil kdo, ki bo pri vrhu tudi v skupnem seštevku. Rogliču je to uspelo že na dirkah 2019 in 2020, Valverdeju 2018, Froomeu 2017. Vuelta je pač taka dirka.
Štirje Slovenci
Jan Tratnik se je v cirkus uspešno vrnil že na Dirki po Burgosu. Glede na postavo Jumbo-Visme ga bomo očitno gledali na začetku prenosov, upam pa, da tudi v kakšnem begu.
Matevž Govekar prvič nastopa na tritedenski dirki. Nekako upam, da bo Landa čim prej zamočil, pa četudi ne: Milan Eržen očitno raje vidi, da se dirka na etapne uspehe, kot pa za četrto, peto mesto. Govekar je zavidljivo formo pokazal na svetovnem prvenstvu. 33. mesto se sliši kot nič posebnega, ampak v tisti mesoreznici je bil nevzdržno, precej dolgo pa se je držal na dobri poziciji.
Domen Novak je vskočil v zadnjem trenutku in verjetno v Barcelono prišel za vsemi ostalimi. Ivo Oliveira je tik pred zdajci zbolel, tako da bo Novak po nastopu na Dirki po Burgosu špansko turnejo nadaljeval. Na Vuelti bo nastopil tretjič.
Favoriti Dirke po Španiji 2023
⭐️⭐️⭐️⭐️⭐️ Primož Roglič
⭐️⭐️⭐️⭐️ Jonas Vingegaard
⭐️⭐️⭐️ Remco Evenepoel, Juan Ayuso
⭐️⭐️ Geraint Thomas, Enric Mas, Joao Almeida
⭐️ Aleksandr Vlasov, Cian Uijtebroecks, Hugh Carthy, Eddie Dunbar, Mikel Landa, Romain Bardet
