Trnovski gozd: Razgledi z vonjem po primorju

Z Andrejem sva pred šestimi leti prehodila Švedsko … torej, njen majhen del nad polarnim krogom na večdnevnem pohodu Fjällraven Classic. V naslednjih letih je Andrej skozi evolucijo razvoja ljubitelja športov v naravi ugotovil, da s kolesom pride dlje in vidi več. Tako je zdaj resen gravler, tudi z izkušnjo Gravel World Series. Skozi Trnovski gozd je zarisal traso, katere vsak meter sem že prevozil, a večino v neudobnem tempu, tako da sem se razveselil bolj panoramskega izleta.

Gravel malce drugače, a za oceno deset

Kava na Colu, izhodišče izleta pa na parkirišču med kapelico in partizanskim spomenikom, na katerem je od Googlovega obiska zrasla stanovanjska hiša. Parkirajte drugje, kajti objekt daje vtis, da bo kmalu naseljen.

V avtu sva razpredala, da je popolnoma vseeno kam greš gravlat, če greš na Notranjsko: makadam je gladek, gozd je gost, poletne temperature optimalne, razgleda bore malo. Trnovski gozd je drugačen. Diši po Primorski. Makadam je lepo vozen, a za odtenek bolj grob, vzponi so strmejši. Ker sva v vsega devetdesetih kilometrih nabrala dva tisoč metrov višinske razlike, se človek vpraša, ali je sploh na planoti. No, vozila sva se po njenih obronkih in se izogibala asfaltu, zato je bilo klancev dosti, a veliko tudi imenitnih razgledov.

Najviše, skoraj 1300 metrov visoko, sva se vzpela že do štirinajstega kilometra, po pobočju, ki se dviga nad Idrijsko Belo, razgled pa seže do hiš na Vojskem.

Minuta za geografijo: mrazišče pod Golaki

Da bova šla mimo Smrekove drage, je vedel Andrej. Kot amaterja s področja dendrologije nisva bila prepričana, da bova naravni spomenik sploh prepoznala ali pa bova petdeset na uro oddrvela mimo.

A tik pod Golaki, najvišjim vrhom Trnovskega gozda (1495 metrov), tega ne more zgrešiti niti tisti, ki komaj loči med listavci in iglavci, kot ne moreš zgrešiti morja, ko se spuščaš s Črnega Kala.

Pogled je impresiven že zaradi razsežnosti globeli, ki vzbuja občutek, kot bi bil v Skalnem gorovju, če ste imeli kdaj srečo videti tista prostranstva. Torej, Smrekova draga je, kot redke turiste poduči tabla, tipičen primer mrazišča s klimatskim in vegetacijskim obratom. Na dnu vrtače tako raste rušje, v sredini smrekov gozd, na vrhu pa visokogorski bukov gozd.

Prijetna poletna destinacija

V vročini bi človeka prijelo, da bi se šel ohladit na dno, ampak z biciklom se tja bržkone ne da, peš pa ni zaželeno, kot pišejo na spletni strani Banjška in Trnovska planota. Naslednji dan sem ob drugi rundi izvedel nepreverjeno novico, da je tam nekdo tako kapitalno zataval, da je dol tudi ostal. Ali je to res, ne morem potrditi.

Vsekakor je bilo tudi gori prijetno hladno. Ker nisem oblekel spodnje majice, me je sredi dne, štartala sva ob pol dveh, hladilo okoli križa. Na najvišjih točkah nad 1200 metri je bilo šestnajst stopinj, niže pa le od dvajset do petindvajset stopinj. Toliko, da veš: obleci spodnjo majico. Brez anoraka pa tako ali tako potujemo le najbolj izkušeni, ki se nikoli ničesar ne naučimo.

Levo, desno, gor in dol

Graditelji so se morali kar naprej izogibati vrtačam in skalovju, zato je konfiguracija cest zabavna, ves čas se nekaj dogaja, tako da v višjem tempu mimogrede pozabiš jesti.

Na Mali Lazni, to ni kraj, ampak dovolj pomembna jasa, da ima ime, sva se priključila cesti Predmeja–Lokve. Ta je že nekaj časa v celoti asfaltirana, spust v vas pa bliskovit, tak, da se ni treba dotikati zavor.

Lokve so eden najbolj simpatičnih krajev v tej deželi in le upam, da ga nekoč ne bodo preveč potacali turisti. Deš fleš je tam dvakrat zapored priredil Dogs Gravel Days, po mojem mnenju najlepšo gravel prireditev v naših koncih. Pozneje so jo preselili na Kras, lani pa v Vipavsko dolino, kjer bo Vipava Valley Gravel tudi letos, 7. septembra.

Ne banjo, harmonika v živo

Deloma po gozdni cesti in deloma asfaltu sva se spustila v Trnovo, najnižjo točko poti, 750 metrov nad morjem. Predlagam, da tam natočite vodo, če se niste pojili že v gostilni v Lokvah. Midva se nisva in tudi v Trnovem nisva stala, ampak naju je poneslo nazaj v gozd in navzgor, zdaj pod južnimi vrhovi Trnovskega gozda.

Tempo ni bil slab in ker sem se že prejšnji dan malo hitreje zapeljal na Krim, je Koča Antona Bavčerja na Čavnu prišla kar prav. Všeč mi je primorski patriotizem. Gor ne dobiš kokakole, ampak le slovensko pijačo. Še bolj kot to je navdušil lokalni harmonikar, ki je raztegoval meh ves čas, kar sva 1242 metrov visoko v prijetnem hladu žulila izotonični napitek. Te prijetne scene žal nisem fotografiral.

Me je pa rahlo prizadelo, ker voda v koči ni pitna, bidona pa precej prazna. Pozneje sem izvedel, da kolesarjem radi natočijo pitno vodo, a takrat sem pač natočil v en bidon kar je priteklo iz pipe. Ne zato, da bi pil, bog ne daj – sem se pa vseeno počutil bolje. Voda pride prav za marsikaj. Morda si zapeljal čez drek. Ali si razbil koleno.

Sladko-pekoče za konec

Vrhunec poti naju je šele čakal. Najprej influenserski razgled 1100 metrov nad Ajdovščino.

Odondod sva zavila v osrčje planote, gor pa dol, a ves čas tisoč metrov nad morjem. Od časa do časa preseneti odsek asfalta sredi ničesar, sicer pa gre za prvovrstni gravel, dokler se nisva vrnila na cesto Lokve–Predmeja, tik nad Malo Lazno, streljaj od tam, kjer sva bila pred dvema urama in pol. Kdor že čuti posledice dobrih treh ur pedaliranja brez ravnine, lahko pot skrajša naravnost po asfaltu navzdol, a bi bilo škoda zamuditi le nekaj kilometrov daljšo pentljo po bolj drseči podlagi.

Slednjič se je treba spustiti na Predmejo. Tam sem gospo, ki je ravno oprala avto, prosil za vodo in se tako zdaj oskrbel še s pitno izvedbo, nepitni balast pa iztisnil po poti. Odsek skozi Predmejo je sila zabaven, po nekaj strmih vaških ulicah navzgor pa mimo kmetije, polne raznovrstne perjadi do Koče Edmunda Čibeja v Tihi dolini. Odprta je samo ob koncih tedna.

Zdaj je bilo do konca samo še dobrih deset kilometrov, ampak pekočih, kot se za zaključek spodobi, z nekaj strmimi rukerji po manj lepih gozdnih cestah sredi precej divje krajine.

Zadnjih šest kilometrov do izhodišča na Kovku je šlo samo še navzdol. Avta lastnik hiše ni postavil na klocne, kot bi se, tako sem prepričan, gotovo zgodilo na domačem barju. Tam mi je nekdo že razlagal, da bi v Ameriki streljal, ko sem se mu na vse kriplje opravičeval, ker sem ponesreči uletel na njegovo dvorišče.

Idealen gravlerski dan se zaključi z drugo rundo

Že po poti sva se spraševala, ne kako, ampak kam na drugo rundo. Penzion Sinji vrh je preverjena postojanka in dovolj blizu, da se ga splača izbrati kot izhodišče. Ima pa nenavaden odpiralni čas: vsak dan, a le ob predhodni najavi. Picerija Porka Eva v Lokavcu je odlična, a od rok, Stara pošta na Hrušici na poti, a sva prej v Podkraju naletela na Okrepčevalnico Likar. Prepričala naju je s polnim parkiriščem na vaškem trgu. Kot ljubitelja tradicije so naju navdušili  s svežim Laškim in preobloženimi picami, kot so nekoč bile. K slovenski tradiciji pa poleg pice seveda sodijo tudi dalmatinski napevi.

Pod črto … idealen gravlerski dan. Dobro, treba je vžgati motor in izpustiti v zrak ogljikov dioksid. A za dobre štiri ure kolesarjenja v pogovornem tempu na bruto slabih pet ur dolgem izletu se splača tlačiti kolesa v avto. Priložnosti za okrepčilo je kljub divjemu terenu dovolj zlasti ob koncih tedna, ko nekako vseeno ne gre pričakovati gneče.

Hvala, Andrej! Enkrat za spremembo mi ni bilo treba misliti na nič.