Na štartu se je pojavilo kar nekaj zmagovalcev tritedenskih dirk: Sepp Kuss (Visma-Lease a Bike), Tao Geoghegan Hart (Lidl-Trek), Richard Carapaz (EF Education-EasyPost) in Nairo Quintana (Movistar), ki je osvojil Vuelto že davnega leta 2016 in Giro leta 2014. V tej družbi je bil Primož Roglič (Red Bull-Bora-Hansgrohe) – poškodovano vretence gor ali dol – prvi favorit, drugi pa kolektiv UAE Emirates z Joaom Almeido na čelu.
Podcenjevanje odneslo rezultate
Tako se je na nek način dirka takoj zavrtela okoli Rogliča, ki je prvič zmagal in oblekel rdečo majico že v četrti etapi in se mi je zdelo, da se RBBH sumljivo preveč mudi. Spomni se kaj so odnesli s Toura po odstopu Rogliča in Aleksandra Vlasova. Nič! Na Vuelto so prišli reševat čast in dobro ime. Vso breme je padlo na njihovo ekipo. V šesti etapi jim je dirka ušla iz rok, ampak na koncu se je izkazalo, da so zamočili tisti, ki so breme preložili na rdečo majico in edinega velikega favorita. Tudi UAE Emirates, daleč najboljša ekipa, je imela takrat Almeido še globoko v igri za zmago.
Za razliko od ducata preostalih ubežnikov pa Ben O’Connor (Decathlon-AG2R La Mondiale) ni zaribal. Izpeljal je eno najbolj impresivnih voženj letos, 28-kilometrski solo iz ubežne skupine. To je bila vožnja kolesarja, ki si je zaslužil vsaj drugo mesto v skupnem seštevku. Nekaj bi se lahko naučili iz lanske izkušnje, ko je prav tako v šesti etapi zmagal Sepp Kuss. Spustili so ga predaleč in do konca Vuelte jih je Jumbo-Visma osmešila s trojno zmago.
O’Connorjeva izjemna akcija je narekovala ritem do konca dirke. Najprej je bilo treba ujeti in prehiteti njega, šele potem so lahko razmišljali o tem, kako se poklati med seboj. Saj ne, da niso tega počeli že med lovom za Avstralcem. Zlasti Enric Mas, tudi Mikel Landa in Richard Carapaz so pokazali pogum v upanju, da je Rogla ranjen, pozabili pa na to, da O’Connor morda vendarle ne bo pregorel.
Iz ozadja po belo majico
V generalnem seštevku je lanski zmagovalec popolnoma razočaral s štirinajstim mestom, ki ni vredno počenega groša. Že v prvem tednu je bilo sicer jasno, da ekipa, s Kussom na čelu, računa zlasti na Wouta van Aerta. Iskreno nihče ni pričakoval, da bo Kuss zmagal, čeprav je na Dirki po Burgosu dirkal odlično. Res? Maxa Poolea je tam premagal za pičlih pet sekund. Ne pravim, da je Poole slab kolesar, z dvema drugima in dvema tretjima mestoma v etapah mu je na Vuelti malo zmanjkalo do prve zmage v karieri, toda nihče ga ni uvrščal med favorite Dirke po Španiji.
Prijetno presenečenje sta bila Mattias Skjelmose (Lidl-Trek) na petem in David Gaudu (Groupama-FDJ) na šestem mestu v skupnem seštevku. Na začetku sta bila neopazna, skozi dirko pa sta rastla in proti koncu nas je Gaudu zabaval tudi z napadalnim dirkanjem.
Skjelmose je osvojil še belo majico in rešil dirko za Lidl-Trek. Nanj smo kar nekako pozabili, potem ko so si belo izmenjevali Antonio Tiberi (Bahrain Victorious), po njegovem odstopu pa Florian Lipowitz (Red Bull-Bora-Hansgrohe) in Carlos Rodriguez (Ineos Grenadiers).
Končno dirka za proste strelce
Kar devetkrat je zmagal ubežnik (6., 9., 10., 11., 12., 13., 15., 16., in 18. etapa). Če odštejemo vožnji na čas, torej v skoraj polovici etap. Zaradi trase? Bolj zaradi taktike. Primož Roglič si želi defenzivnega dirkanja, ostale ekipe pa niso bile tako nore, da bi ga v zaključkih prignale do možnosti, da jim pobira bonifikacijske sekunde. Oportunistov je pa na Vuelti vedno obilo, zato so bile ubežne skupine pogosto ogromne. Če bi dirkal Tadej Pogačar, bi bilo uspešnih pobegov dosti manj. Če bi bil zraven še Jonas Vingegaard, bi bilo toliko huje.
Zlasti so se izkazali UAE Emirates. Po odstopu Almeide in bolezni Isaaca del Torra so vseeno dokazali, da so najboljša ekipa. Marc Soler je bil v begu sedemkrat, Jay Vine šestkrat, Brandon McNulty in del Torro po trikrat, ostali preživeli po enkrat. Tako so poleg McNultyjeve zmage na uvodni vožnji na čas pobrali še dve etapni zmagi (Yates, Soler), pikčasto majico sta si izmenjevala Soler in Vine, ki jo je oblekel v Madridu, bili so tudi najboljša ekipa, predvsem pa daleč najopaznejši.
Osmoljenec dirke
Pravzaprav sezone. Wout van Aert. Ob Primožu Rogliču je bil drugi superzvezdnik na štartu in to tudi potrdil s tremi etapnimi zmagami, od tega eno iz ubežne skupine. Zelene na cesti praktično ni več mogel izgubiti, zato se je očitno zagnal še po pikčasto. Potem ko je proti Vineu dobil dva gorska cilja v šestnajsti etapi, sem verjel, da jo lahko celo zadrži, a žal je po padcu ostal brez vsega in še brez dirk do konca sezone.
Čeprav se je morala Visma-Lease a Bike zadovoljiti le s tremi etapnimi zmagami, je bila dirka na nek način rešena. Bo pa Richard Plugge sponzorjem letos težko upravičeval vložena sredstva, glede na to, da je tarnal že lani. Zapraviti je pač mogoče le toliko, kolikor imaš, sicer pa je dobro vsaj vzdržati na podobni ravni kot prejšnje leto.
Zelena majica po nesreči
Če je papir obljubljal le eno pravo šprintersko etapo, je bilo v praksi šprintov šest. Morda je zdaj marsikomu žal, da ga ni bilo zraven. Ko je že kazalo, da si bosta vse šprinte razdelila van Aert in Kaden Groves (Alpecin-Deceuninck), je Pavel Bittner (DSM-firmenich-PostNL) dokazal, da zmagi na Dirki po Burgosu nista bili naključje.
Neglede na prisotnost WVA in Grovesa je bila, celovito gledano, šprinterska konkurenca slaba. Zelena majica je bila že vnaprej nekako razvrednotena. Po odstopu Wouta van Aerta je postala skoraj ničvredna.
Kaden Groves jo je osvojil, ne po naključju, ker je trikrat zmagal, a nanjo vendarle ne more biti tako ponosen kot na prvo – čeprav je bil lani njegov glavni konkurent pravzaprav Remco Evenepoel. A na Vuelti je pač tako, da to majico osvoji šprinter le v primeru, da po številu zmag izrazito odstopa od specialistov za etapne dirke.
Pikčasta majica za najbolj pridnega
Pikčasta majica je imela skozi dirko osem lastnikov, po drugi etapi jo je po kar hecni akciji na zadnjem gorskem cilju četrte etape oblekel celo Stefan Küng (Groupama-FDJ) in s tem Luisu Angelu Mateju in Euskaltel-Euskadiju preprečil še kako zaželene fototermine.
Najbolj je popestril to tekmovanje Wout van Aert, na koncu pa je na dirki, kot jo je vodil Primož Roglič, ostalo vprašanje le, ali sta Jay Vine in Marc Soler skregana. Kaj se je dogajalo na avtobusu in kako so kovali taktiko, ne vemo. Če so obstajale tenzije, so jih dobro skrili in kar se mene tiče, jih ni bilo. Pikčasto majico si je Jay Vine zaslužil, tako kot si je zaradi izrazito napadalnega, celo nerazumljivo napadalnega sloga, Marc Soler zaslužil etapno zmago.
Odlične ekipe
Jasno je, da so najuspešnejše ekipe Red Bull-Bora-Hansgrohe z rdečo majico in sedmouvrščenim Lipowitzem, UAE Emirates s tremi etapnimi zmagami, pikčasto majico in opaznostjo na dirki ter Alpecin-Deceuninck s tremi etapnimi zmagami in zeleno majico.
Kot že vso leto je bil med najboljšimi tudi Decathlon-AG2R La Mondiale. Že ena etapna zmaga bi bila krasen dosežek, zagotovili pa so si še trinajst rdečih majic in končno drugo mesto. Pred dirko je bilo jasno, da O’Connor odhaja v Jayco-AlUlo, a Francozi seveda niso tako nori, da bi ga za kazen postavili na hladno tja do Dirke po Gvangšiju. Ne, ne: ko je bilo treba, so delali zanj. Felix Gall je sicer imel napol proste roke, vendar je ekipa kot celota, vključno z Avstrijcem, delovala v slogu vsi za enega.
Od Jayco-AlUle nismo pričakovali prav dosti. Slednjič Caleb Ewan ni nastopil, dirko pa je rešil Eddie Dunbar z dvema izjemnima, med seboj zelo različnima zmagama: z napadom iz ubežne skupine 600 metrov pred ciljem 11. etape in v 20. etapi s tri kilometre dolgim napadom proti vsem najboljšim. Na koncu je bil celo enajsti generalno.
Presenečenje dirke
Ekipa Kern Pharma, ki obstaja šele od leta 2020, od 2021 ima licenco Pro in redno nastopa na dirki Po Sloveniji, od 2022 jo poznamo zaradi lepih dresov, zdaj pa tudi kot eno najboljših na letošnji Vuelti. Vabljene ekipe so v sodobnem kolesarstvu na grand tourih praktično brez možnosti. Na Touru jo je sicer izkoristil Total Energies z Anthonyjem Turgisom.
Kern Pharma je zmagala trikrat! To je pomembno za njihovo prosperiteto, a tudi za način razmišljanja v kolesarstvu. Tudi majhni niso brez možnosti, če se lotijo zadeve s pravim pristopom – in imajo srečo, da so iz Španije, Francije ali Italije. Druga vabljena ekipa, Euskaltel-Euskadi, je imela dosti več težav, so pa z eno pikčasto majico in dvema nagradama za borbenost osvojili več kot marsikatera dražja ekipa.
Slabe ekipe
Ničesar, nobene nagrade, nobene majice, niti uvrstitve v deseterico niso dosegle štiri ekipe, za katere resnici na ljubo površni gledalci televizije sploh niso zaznali, da obstajajo: Astana, Arkea-B&B Hotels, Intermarche-Wanty in Cofidis. Na Touru so se poštempljale Astana z etapno zmago Marka Cavendisha, (Arkea-B&B Hotels) z zmago Kevina Vaquelina, Intermarche-Wanty pa je blestel s tremi zmagami in zeleno majico Biniama Girmaya, Cofidis pa na Giru z zmago Benjamina Thomasa. Na Vuelti … ena velika, bedna ničla.
Še globlje v naftno polje se je potopil Ineos Grenadiers. Po Touru so še na Vuelti ostali brez etapne zmage, spet pa je najbolje deloval Jhonatan Narvaez, ki je ob Geraintu Thomasu reševal ekipo že na začetku Gira. Žal brez zmage. Brez majice. Sedemkrat je belo oblekel Carlos Rodriguez, ki je bil dovolj dober za končno deseto mesto. Na Touru je bil letos sedmi.
Dober poskus, ampak prvi poraženci
Praznih rok so ostali tudi Bahrain Victorious, a z izgovorom: Antonio Tiberi v beli majici devete etape ni končal zaradi vročinskega udara. Računali so nanj, očitno pa niso imeli dovolj širine, da bi se izvlekli iz godlje, kot so se UAE Emirates.
Movistar se lahko pohvali s tretjim mestom Enrica Masa, ampak to je vse. Ni bilo etapne zmage in ostaja grenak priokus, ker so vse resurse vložili v generalno razvrstitev in izpustili iz rok drugo mesto. Podobno velja za Soudal-Quick Step: edini cilj je bila generalna uvrstitev, a so zamočili in tako je bil Mikel Landa šele osmi.
Dirka po Španiji 2024 pod črto
Dobra dirka. Zmaga Primoža Rogliča je bila pričakovana, a ne brez vmesnih zapletov. Je bila trasa res pretežka? Nutricionist Red Bull-Bore-Hansgrohe Tim Podlogar je na Instagramu obelodanil, da je Primož Roglič vsak dan zaužil na kolesu vsaj sto gramov sladkorja na uro. Dirkal je skoraj 82 ur, torej je zaužil dobrih osem kilogramov cukra samo na kolesu.
To je morda najboljši dokaz kako težka je bila dirka. Prvi teden je bilo še pasje vroče. Smo se zaradi tega bolj zabavali? Nisem prepričan. Več bo kolesarstvo naredilo s tem, da bodo v pelotonu dirkale bolj izenačene ekipe. Težke trase so spektakularne, ko gledamo profile, na cesti pa se pač izkaže, kot vedno, da je vse odvisno zlasti od kolesarjev in športnih direktorjev.
Predvsem nočemo, da se Vuelti začnejo izogibati tudi tisti, ki imajo v načrtu še svetovno prvenstvo, pa je zdaj dirka pretežka, da bi bilo smiselno vztrajati do konca.
