Po letošnjih Giru in Touru smo se prehitro navadili, da se na tritedenskih dirkah zmaguje navidez enostavno. Kljub resni konkurenci v Tadeju Pogačarju je bilo tudi na lanskem Touru videti, da se je Jonas Vingegaard do zmage sprehodil Na lanski Vuelti je bila edina zgodba kdo iz Jumbo-Visme bo zmagal. Ko dirka Primož Roglič, pa je vendarle očitno, da je kolesarstvo težko. Lanski Giro je bil res dolgočasen, a vso trpljenje v slabem vremenu je bila le predolga uvertura v že kar preveč osladen, a izjemen zaključek na Višarjah. Teden preobratov pa je na Vuelti že na začetku poskrbel za bogato vsebino.
Po prvem tednu se zdi, da je mogoče vse
Od prvega tedna smo morda pričakovali manj, bolj rezervirano dirkanje in kakšno zmago outsiderja. Kljub zahtevnim profilom in obupni vročini pa tako rekoč ni bilo dolgočasne etape, če seveda vzameš v zakup dejstvo, da bodo etape z jasnim razpletom prve tri, štiri ure vedno dolgočasne. Celo uvodna vožnja na čas ni bila slaba. UAE Emirates so prišli po rdečo majico in če zdaj kaže relativno slabo, da jo bo nekdo oblekel v Parizu, so svoje naredili z Brandonom McNultyjem že v prvi etapi.
Visma-Lease a Bike brani lansko zmago, a se zdi precej očitno, da je vodja ekipe Wout van Aert. Sepp Kuss mu je že prvi dan prepustil štart v boljših pogojih, kar je van Aert izkoristil šele naslednji dan, ko je rdečo majico oblekel brez etapne zmage, z bonifikacijami.
Čeprav je na papirju le ena prava šprinterska etapa, smo videli že tri šprinte. Domnevali smo, da bo do presenečenja v šprintih minilo več etap. Lanska zelena majica Kaden Groves (Alpecin-Deceuninck) z resnim šprinterskim vlakom in van Aert sta na papirju daleč najmočnejša, a je v peti etapi Pavel Bittner (DSM-Firmenich-PostNL) pokazal, da etapni zmagi na Dirki po Burgosu nista bili naključje.
V vseh ostalih etapah so se dogajali resni pretresi, ki nakazujejo, da dirka z nenormalnimi 61.000 metri višinske razlike ne bo nujno za gledalce duhamorno mučenje na obroke. Seveda, kolesarji odpadajo, a se vračajo v slogu hollywoodskih športnih dram, kjer je mogoče vse.
Od junakov do bedakov
V četrti etapi je Red Bull-Bora-Hansgrohe delovala bolje kot kadarkoli. Njihova sla po zmagi je bila osupljiva, saj bi lahko prepustili rdečo majico Pablu Castrillu (Kern Pharma) ali Filippu Zani (Jayco-AlUla). A pobrali so vse: etapno zmago, bonifikacije in rdečo majico. Moja teorija, da hočejo čim prej pobrati čim več, je bila morda pravilna.
Že v naslednji gorski etapi se je izkazalo, da ima Red Bull-Bora-Hansgrohe težave nadzorovati etapo, ko postanejo stvari zapletene. Dopustiti, da se izmuzne ogromna skupina z Benom O’Connorjem (Decathlon-AG2R-La Mondiale), je napaka, ki pa se zgodi hitro. Ko bi ocenjeval favorite za generalno zmago na tritedenski dirki, O’Connorju klub četrtima mestoma na Touru (2021) in Giru (2024) nikoli ne bi podelil več kot dveh zvezdic – a bi ju pripisal ravno zaradi možnosti, da mu uspe taka etapa.
V Red-Bull-Bori-Hansgrohe so podcenjevali O’Connorja in precenjevali Floriana Lipowitza kot svojega trojanskega konja, ki bi potencialno lahko igral igro Seppa Kussa z lanske Vuelte. S tem ni bilo nič. Res je Lipowitz tudi danes šesti v generalnem seštevku, ampak dirka preveč nestanovitno.
Neverjetno je bilo kaj so Red Bull-Bora-Hansgrohe počeli v sedmi etapi, kjer so Lipowitza odstrelili z lastnimi nogami in mu tako slekli belo majico najboljšega kolesarja, ki jo je prevzel Antonio Tiberi (Bahrain Victorious). Ob tem je Roglič ostal nekaj časa sam, na koncu pa so iz te akcije izvlekli le šest bonifikacijskih sekund. So domnevali, da bodo potresli rdečo majico na klancu druge kategorije? Če ga res tako hudo podcenjujejo, imajo do konca dirke še dovolj klancev prve in ekstra kategorije.
Vrhunec nerazumljive taktike je bil kurjenje energije v zadnjih kilometrih, ko je Aleksandr Vlasov lovil Pavla Sivakova (UAE Emirates). Domnevno so želeli Rogliča držati na varnem v skupini 33 kolesarjev. Če verjamete.
Pet tednov do Vuelte
V osmi etapi je Roglič spet pokazal, da sta mu v takih zaključkih lahko kos le Pogačar in Vingegaard. Neverjetno dobro se je upiral Enric Mas (Movistar), a Rogličeva zmaga ni bila vprašanje niti, ko je bilo Španca na koncu preveč čez celo cesto. Tudi Ben O’Connor je dolgo blefiral, da je hladen kot špricer, a bi bilo morda zanj bolje, če bi poraz priznal pravočasno. Tako je na cesti v dveh kilometrih in pol pustil 46 sekund, z bonifikacijami pa je Roglič njegovo prednost stopil skoraj za minuto.
Domneva, da potrebuje le eno do štiri gorske etape, da ga Roglič sleče, se je zdela realna že prej, toda hitro smo pozabili, da Roglič na Vuelti, čeprav trenutno najboljši, vendarle ni tip-top.
Iz članka Lare Bračič na Medicofit: »Zlom vretenca je resna poškodba, ki lahko dramatično spremeni življenje posameznika.« To se k sreči ni zgodilo. V članku tudi piše, da lahko rehabilitacija traja od treh mesecev do enega leta. Primož je prišel na Vuelto manj kot pet tednov po zlomu vretenca. Že to je mali čudež, manj etapni zmagi na Vuelti, saj v etapah s takimi zaključki nismo pričakovali nič manj.
Slab dan? Ni panike!
Tudi način kako zmaguje tritedenske dirke, pri Rogliču ni lahkoten. Tudi on ima kdaj slab dan. Če je bila nedelja slab dan, potem je vse v redu.
Nedelja je bila slab dan tudi za ekipo Red Bull-Bora-Hansgrohe, ki spet ni bila sposobna nadzorovati velikega bega. Sprašujem se ali gre za taktične težave ali preprosto ne zmorejo, verjetno pa oboje. To je odgovornost ekipe z rdečo majico, a tudi Decathlon-AG2R La Mondiale ima težave. Konec koncev na Vuelto niso prišli po generalno zmago, rdeča majica se jim je zgodila. Zato so nosili odgovornost za nadzor dirke tudi UAE Emirates, a ne od sobote dalje, ko se je Joao Almeida že boril za preživetje, v nedeljo pa ni štartal zaradi covida.
Zdelo se je, da so UAE Emirates dotolčeni, ampak so reagirali kot velika ekipa, s popolnim napadom že naslednji dan. Resna ekipa ne bi spustila v beg skupaj z dvajseterico že Adama Yatesa samega, kaj šele v družbi Marca Solerja in Jaya Vinea. In tam je bil še David Gaudu (Groupama-FDJ). To je bila taktična napaka. Ko se jim je zgodil še Richard Carapaz (ED Education-EasyPost), pa enostavno niso mogli. Carapaz je seveda izvrsten kolesar, ki lahko skoči iz katerekoli grupe, ampak tempo se diktira na klancih zato, da iz grupe ne skačejo kolesarji že devetdeset kilometrov pred koncem.
Ne pokaži, da si šibek
Yates in Carapaz najbrž nista računala, da se bosta vrnila v igro za rdečo majico, a se je zgodilo prav to. Deloma zaradi konfiguracije etape z dvema težkima klancema in z malo možnosti za omejevanje škode na ravninskih odsekih. Deloma pa zato, ker Roglič v zaključku ni bil pravi, medtem ko O’Connor tako ali tako dirka le za preživetje v rdeči majici.
Spet so Red Bull-Bora-Hansgrohe dirkali nenavadno. Če je imel Roglič vseh sort težave, med drugim s hrbtom, bi moral to Lipowitz vedeti, ne pa da je na klanec potresel lastnega kapetana. To je bilo vidno iz helikopterja, kaj šele na terenu. Paquete Enric Mas proti Rogliču defenzivno ne dirka zato, ker ne bi upal, ampak ker je pameten. Tokrat je začutil priložnost in napadel.
Sama sreča, da je Mas edini imel noge in jajca ter so drugi preživeli ostali skupaj in zaradi podobnih interesov tudi sodelovali. Medtem je bil Mas spredaj sam ali z nekoristnim paketom, kar je bil tokrat Vine. Skorajšnji Masov padec ni bil odločilen. Enostavno je bilo na koncu preveč ravnine, da bi lahko vzdržal s prednostjo do cilja. A je dosegel pomembno malo zmago: tekmecem je nagnal strah v kosti.
Še vedno širok krog favoritov
Dokler so RBBH spustili predse O’Connorja, je bilo to še razumljivo. Če verjamemo, da nima možnosti vzdržati do konca, je celo koristnejši kot bi bil drugorazredni kolesar, ki lahko že naslednji dan zakuha in je Roglič spet v rdečem. V nedeljo pa se je vrh še razširil in to kljub temu, da je odpadel Almeida.
Roglič bo moral po napadati O’Connorja, nadoknaditi mora slabe štiri minute. Po drugi strani mu v hrbet skačejo zmagovalec Gira 2019 Richard Carapaz (+0:37 za Rogličem), Enric Mas (+0:40), Mikel Landa (+1:24) in Adam Yates (+1:37). Med temi najšibkeje deluje Landa, vendar je po drugi strani konsistenten in se lahko tolaži z dobro, staro resnico, da je dirka še dolga. Tu je Felix Gall (Decathlon-AG2R La Mondiale, +1:37), ki je O’Connorjev pomočnik toliko, kot tudi ne nujno tako skrivni adut.
Bolj kot zaostanki je problematično, da je blizu cela vrsta tekmecev. To bo povzročalo kaos, ki pa ga Rogličeva ekipa očitno ni sposobna krotiti. Dodajmo pesimistične izjave po deveti etapi, ko sta Roglič in trener Marc Lamberts tarnala zaradi hrbta. Preseneča me, da o tem govorijo odprto. Najbolj logična, a dvomljiva razlaga bi bila, da blefirajo. Če pa težave res obstajajo, bi si v tej fazi verjetno želeli manj odprto dirko.
Nisem pesimist
Poglejmo z druge strani: pred Rogličem je le tekmec, ki bo glede na izkušnje vseeno težko vzdržal v rdečem do konca. V uvodnem kilometru je O’Connor za Rogličem zaostal za skoraj 41 sekund, zadnji dan pa bo kronometer točno enkrat daljši. Moč, ki jo daje majica vodilnega? Vendarle je to predvsem legenda. Čudežev v kolesarstvu ni.
Vsi ostali za Rogličem zaostajajo več kot pol minute že po enem tednu, še preden se začenja zares. Ob tem sta Carapaz in Yates včeraj telesi prizadela do skrajnosti. Dobro je, da imata prosti ponedeljek, a v torek bo že nov težak preizkus. Kot vemo, se utrujenost tri tedne počasi nabira, Roglič pa je doslej deloval najbolj umirjeno in se ni podajal v dolge akcije, kakršno je navsezadnje včeraj uprizoril Mas.
V prvem tednu sicer ni prišlo do neverjetnih preobratov, je pa bila dirka odlična in je nekako zgradila temelje za še boljši drugi in tretji teden. Možno je čisto vse, kar je po letošnjih Giru in Touru prijetna poznopoletna popestritev. Zaradi tega tudi cenimo Vuelto, ki daje že s scenografijo ciljev vedeti, da je šele tretja najpomembnejša etapna dirka.
