Javnost je prevečkrat in preveč čustveno trpela skupaj s Primožem Rogličem in razvila preveč teorij zarot z zlobnimi Danci, Nizozemci in celo Slovenci v glavnih vlogah. Javnost se je utrudila in si ni več upala upati in verjeti. Šampionska miselnost je drugačna: Roglič si upa verjeti že odkar se je skrajno naivno odločil, da bo postal profesionalni kolesar.
Uspešna sezona z neuspehi
V času dominacije Tadeja Pogačarja in Jonasa Vingegaarda si je upal verjeti tudi v zmago na letošnjem Touru. A na njegovem primeru smo že večkrat dobili dokaz, da newagerske teorije ne držijo. Za uspeh ni dovolj, da trdno verjameš. Nujna je tudi trma. Vsakič, ko Roglič tako ali drugače pade, se vprašam, kolikokrat se lahko še pobere. In se vsakič znova.
Njegova zadnja zmaga na tritedenski dirki lansko pomlad se zdi v prehitrih, dogodkov prepolnih časih kot prazgodovina. Vmes je lani zmagal na Dirki po Burgosu, bil tretji na Vuelti, zmagal na Dirki po Emiliji in bil tretji na Dirki po Lombardiji, letos je zmagal na Dirki po Dofineji … pa se nam je sezona s štirimi zmagami pred Vuelto zdela neuspešna.
Po svoje je bila res neuspešna, polna neuspehov. Na Pariz–Nici je bil zanič, a to sploh ni bila težava. Potem so se začeli padci, kjer jo je še dobro odnesel. Na Dirki po Dofineji je zmagal, a tudi dvakrat padel, na Touru dva dni zapored – v trinajsti etapi tako hudo, da bi lahko ostal tudi brez Vuelte.
Zmage hočejo zdaj
Zlomljeno vretence – sliši se grozno, a očitno je možno kakovostno trenirati tudi s tako poškodbo. Ne verjamem pa, da to ne bi podaljšalo okrevanja. Če kljub temu kljub in neoptimalnim pripravam ne bi verjel v zmago na Vuelti, Roglič ne bi prišel na Portugalsko. A potreboval je potrditev in potreboval jo je čim prej. Nekaj je obračati odlične številke v kolikor toliko nadzorovanem okolju na treningu, nekaj drugega pa je dirka, kjer se stvari ne odvijajo vedno po planu.
V zmago očitno verjame tudi Red Bull-Bora-Hansgrohe. Na štart so prišli z odlično ekipo, morda celo z boljšo kot na Tour, kjer se jim je po Rogličevem odstopu vse podrlo in niso dosegli ničesar. Zdaj ima v Aleksandru Vlasovu, ki je po padcu na Touru tudi odstopil, in Danielu Felipeju Martinezu dva super domestiquea, poznamo pa tudi Giovannija Aleottija, zmagovalca dirke Po Sloveniji.
Že v drugi in tretji etapi je bilo opaziti, da moštvo funkcionira bolje kot na Touru. In pred četrto etapo smešno strmim ciljnim vzponom na Pico Villuercas je bilo vprašanje samo, ali bo Roglič pustil veselje ubežnikom ali bo hotel zmagati. Odgovor smo dobili kmalu.
Red Bull-Bora-Hansgrohe je delovala kot UAE Emirates s Tadejem Pogačarjem na čelu. Po svoje je bilo noro, da so dobršen del etape tako rekoč sami nadzirali beg. Dirkali so, kot da želijo čim prej dobiti tisto, zaradi česar je Ralph Denk kupil Rogliča. Mislim, da si želijo to dobiti čim prej. Čakanje na zaključek dirke bi bilo preveč stresno, mučno in, naj se ne bere preveč cinično, tudi tvegano.

Brez male šole, a z doktoratom
Seveda so delo Red Bulla-Bore-Hansgrohe izkoristili glavni tekmeci z UAE Emirates na čelu. Ko so bili biki bolj ali manj pečeni, je kakih pet kilometrov do cilja na Pico Villuercas prvi napadel Pavel Sivakov. Potem ko je to pokril Vlasov, je Roglič na betonirani kozji stezi ostal sam. Nič hudega. Na takih klancih od ekipnih kolegov ni posebne koristni. Vsak je bil tam sam svoje sreče kovač, vrtel je v tempu, ki ga je zmogel vzdržati do konca. Vse drugo se na dvajsetodstotnih nakloninah konča s katastrofo, zlasti še v vročini, pri štiridesetih stopinjah Celzija.
Tistih, ki so v formi, vročina ne moti. Ne glede na prenose, ki so jih uporabljali, se je zdelo neverjetno s kakšno kadenco so gonili v klanec. Roglič je zadnje štiri kilometre odpeljal rutinirano, kot pričakuješ od moža, ki dirka v world touru deveto sezono. Pod nadzorom je imel svoj napor, klanec in tekmece. Vsi ponavljamo, da ni naredil kolesarske male šole. Je pa doktoriral in dobro ve kako se streže takim klancem.

Ne veseli se prezgodaj
Je Lennert van Eetvelt (Lotto-Dstny) presenečenje? Niti ne, če ste gledali UAE Tour, kjer je zmagal v zadnji etapi na Džebel Hafit in generalno. Presenečeni smo bili lahko samo nad njegovim neverjetnim optimizmom, ker verjetno edini na planetu ni računal, da lahko v takem zaključku pade Roglič mimo tudi po zunanji strani. Na sicer izjemen napad Mikela Lande (Soudal-Quick Step) je reagiral prehitro in se prehitro tudi veselil. Verjetno ne bi zmagal, tudi če ne bi prehitro dvignil roke. Roglič je bil tokrat najmočnejši, najpametnejši, najpotrpežljivejši in tako kot na Liege–Bastogne–Liege leta 2020, kjer je na črti prehitel Juliana Alaphilippa, je tudi tokrat dirkal do konca.

Za razliko od slabih trinajst kilometrov dolgega uvodnega kronometra je ta etapa potrdila, da je Roglič res v odlični formi. Mnogi so grdo odpadli. Sepp Kuss (Visma-Lease a Bike) je izgubil skoraj pol minute na cesti in zaostaja za minuto in 14 sekund. Še več so zaostali Matthias Skjelmose (Lidl-Trek), Isaac del Torro (UAE Emirates), Carlos Rodriguez (Ineos Grenadiers), ki je med etapo padel, Ben O’Connor (Decathlon-AG2R La Mondiale) … Richard Carapaz (EF Education-EasyPost) in Adam Yates (UAE Emirates) sta izgubila skoraj poldrugo minuto in samooklicani čudežni deček Cian Uijtebroeks (Visma-Lease a Bike) še več, v skupnem seštevku pa zaostaja že debeli dve minuti.
Deseterica znotraj minute
Navsezadnje je celo presenetljivo, da je v času zmagovalca prišla v cilj sedmerica. Da je res trpežna žival, je še enkrat dokazal Joao Almeida (UAE Emirates), ki je na strmini že globoko odpadel, a na položnejšem delu priključil in trenutno še vedno deluje najbolje, na drugem mestu zaostaja komaj osem sekund. Vendar se lahko zgodi, da njegovi moštveni kolegi kmalu ne bodo več asi v rokavu.
Enric Mas (Movistar) deluje spet vrhunsko, celo kot nekdo, ki lahko po pameti zmaga v generalnem seštevku – vanj verjamem bolj kot v Almeido. Felix Gall (Decathlon-AG2R La Mondiale) je zablestel, morda je bilo videti, da je začel prehitro, a ko ga je Roglič ujel, je vzdržal in prišel v cilj v njegovem času. Ne pozabi: lani je bil na Touru osmi!
Veliko presenečenje je Matthew Riccitello (Israel-Premier Tech), ki pa ni presenetil tistih, ki so uspeli nekako gledati Dirko po Švici. V času zmagovalca je prišel do cilja še Mikel Landa, ki mu je uspela velika vrnitev. Njegov napad tik pred ciljem je bil potem morda bolj obrambne narave. Morda je imel na strmini nekaj slabih trenutkov, ampak potem tudi srečo, da so se na položnem delu ustavili.

Molimo!
Pico Villuercas je nakazal dobro trenutno formo najboljših. Zapletene etape pa šele prihajajo. Roglič je vrgel karte na mizo zgodaj. A prava forma se bo pokazala v dolgih, mučnih, taktično težkih gorskih etapah, kjer ne odloča več gola moč. Pred Vuelto sem predlagal molitve rožnega venca za Primoža Rogliča. To bi v cerkve privabilo množice, ki jih župniki menda tako pogrešajo v zadnjih desetletjih.
Primož ni več kolesar kot pred štirimi, petimi leti, ko je mlel vse pred seboj. Pozabljamo pa, da je še vedno med najboljšimi tremi, štirimi na svetu. Že zdaj pa je pomembna zlasti njegova zapuščina. Roglič je prvi, ki je zmagal v etapi na Touru. Je zmagovalec 85 dirk in s tem peti najboljši aktivni kolesar – zdaj ima spet zmago več kot Pogačar. A ni vse v njegovih štirih zmagah na grand tourih in drugih uspehih. On je tisti, ki je zanetil neverjetne uspehe slovenskega kolesarstva. Predvsem pa je športnik, kakršne ljubijo kolesarski navijači. Tako zelo je priljubljen, ker nam je bolj podoben kot vesoljci kova Pogačar. Obenem pa s trmo in odločenostjo vsakič znova dokazuje, kako zelo drugačni so šampioni.