V vsakem od dveh padcev v zadnjih osmih dneh je šlo vsega skupaj k vragu več kot deset kosti. Več tednov bodo odsotni trije iz prve deseterice na lestvici UCI: Jonas Vingegaard, Remco Evenepoel in Wout van Aert. Še dva člana deseterice sta lahko vesela, da sta jo še dobro odnesla: Mads Pedersen in Primož Roglič. Polovica najboljših desetih na svetu je v le osmih dneh nastradala, čeprav – in ker – so vse delali prav: v ospredju so dirkali na polno, ravno zato, da bi se izognili padcem. In tudi zaradi tega je preveč padcev. Za kompleten pregled poškodb klikni sem.
Preprečiti nesreče? Nemogoče.
Vsak padec ima specifične vzroke, ampak ko jih je tako veliko in so posledice tako hude, tudi smrtne, se moramo vprašati, kaj stoji za naraščajočim trendom. Čivkanje, da se Uci bolj ukvarja z merjenjem nogavic kot z varnostjo, nima nobenega smisla. Uci se mora med drugim ukvarjati in z varnostjo in z merjenjem nogavic.
Seveda bi moralo biti za varnost še bolje poskrbljeno s še več in še boljšimi ogradami, opozorilnimi tablami, dodatnimi ljudmi z zastavicami in boljšimi cestami, ki ne vsebujejo nevarnih krožišč, otokov za umirjanje prometa drogov, robnikov, drsečih talnih oznak in tako dalje. Vendar ob tem organizator trči ob visoke stroške in, preprosto, nevzdržnost organizacije.
Včasih so odločitve, kako speljejo traso nerazumne, a zaščititi vsak ovinek z ograjo ni izvedljivo. V četrti etapi Dirke po Baskiji bi v tistem nesrečnem ovinku z ogradami in zaščitnimi blazinami bistveno omejili posledice. Na enem ovinku je bila težava betonski jašek in skale ob cesti, a že na naslednjem je to lahko prepad, na tretjem betonski zid, ob tem neravnine na cesti, navsezadnje pa se lahko zapletejo na široki, ravni cesti.
Varnost bi se morala izboljševati
Pristojni so vendarle kar dosti naredili za to, da bi moralo biti kolesarstvo danes bolj varno. Začnimo z letom 1995, ko se je moral na Touru ubiti Fabio Casartelli, da je čelada postopoma postala del obvezne opreme. Uvedlo se je ograde brez štrlečih nogic. Pa zvočna in svetlobna opozorila pred nevarnimi točkami. Nekatere ukrepe izvajajo na dirkah višje ravni – na lokalnih, mladinskih, otroških dirkah pač ne, sicer jih zaradi visokih stroškov ne bi bilo več.
Ko gre prehitro, ni noben ukrep dovolj dober
Odgovornost se išče zunaj odgovornosti posameznikov za lastno varnost, zunaj odgovornosti vodij ekip, ki terjajo od kolesarjev, da so v ospredju za vsako ceno, zunaj odgovornosti ljudstva, ki si želi kruha in iger. Ne želim kazati s prstom na posameznike, ker gre pač za sistemsko težavo. Od nekdaj kolesarji po tridesetem letu tožijo, ker v pelotonu ni več spoštovanja, saj da mladina rine v luknje, ki jih ni. Zadnje čase z vseh strani poslušamo pričevanja, da se je med covidom nekaj spremenilo in da zdaj vsi dirkajo na glavo.
To je šport, v katerem se skušajo vsi iz nevarnosti izvleči tako, da se spravijo v še hujšo nevarnost. Po deset kilometrov bezljajo kot obsedeni, zato da bi v ovinek sto kilometrov pred ciljem prišli na prvi poziciji. In ob tem se zgodi nesreča na široki, ravni cesti, kjer leti glavnina 70 km/h, kot prejšnjo sredo na Dwaars door Vlaanderen.
Vsi hočejo biti v ospredju in potem se zgodi padec v ospredju, ker očitno niti najboljši na svetu niso več sposobni dojemati dogajanja pri teh hitrostih. Na obeh letošnjih spomenikih sta bili zabeleženi najvišji povprečni hitrosti. Po eni strani je nevarna že višja hitrost sama po sebi. In po drugi strani to, da so zaradi višje hitrosti vsi bolj izčrpani in nervozni. Če je povprečna hitrost na neki dirki 46 km/h, to pomeni, da je bolj ali manj ves čas letelo krepko čez 50 km/h.
Napredek za več hitrosti in manj varnosti
K temu prispeva marsikaj. Naučili so se pravilno jesti. Profesionalci dobesedno požro po 120 gramov ogljikovih hidratov na uro. Ker si ljudje tega ne znajo živo predstavljati: to je pol kilograma sladkorja v nekaj urah. Ali sto vrečk sladkorja, kakršne dobite ob kavi. S takim gorivom jim tako rekoč ne zmanjka energije, tudi če se pet ur skupaj peljejo 50 kilometrov na uro.
In tehnologija. Ob vsaki predstavitvi novega kolesa, komponente, čelade, nogavic, vam bodo opisali, kolikšen prihranek moči in časa prinese. Sekunda na 40 kilometrov pri okvirju, sekunda pri obročnikih, sekunda pri čeladi, sekunda pri dresu, vat manj zaradi še bolje povoskane verige, vat pri večjem zobniku, zaradi česar se manj upogiba veriga …
Bistroumni nesmisel: »Ukvarjajo se s krmili, ne skrbijo pa za varnost«
Napredek pa ne vpliva na izboljšanje varnosti. Kolesa imajo boljše zavore, tako da v mokrem dejansko primejo. Je padcev manj kot nekoč? Boljše zmesi pnevmatik in sistemi brez zračnic omogočajo vožnjo z nižjim tlakom ter posledično boljši oprijem. Je zaradi tega manj nesreč? Seveda ne.
V iskanju sekund nekateri ne uporabljajo vložkov za pnevmatike pri sistemih brez zračnic. Če gumo raznese in plašč sleče z obroča, jim pač bog pomagaj. Razširjajo se ozka krmila, s katerimi je vodljivost po definiciji slabša. Uci se – menda neuspešno – trudi preprečiti ekscesno obračanje ročk navznoter, kar prav tako vpliva na poslabšano vodljivost, a tudi na možnost poškodb krmila. To vzbuja odpor. »Merili bi nam kote ročk, ne bi pa poskrbeli za varnost,« je bistroumni nesmisel.
Tudi obveznost nošenja čelad je naletela na odpor, pa so vsi vedeli, da tvegajo življenje.
Posnetki nesreč? Seveda.
Ob nesrečah zadnje čase izgubljam veselje do kolesarstva. Najprej zato, ker jih je težko gledati. In drugič zato, ker škodijo športu. Nič ne pomagajo projekti za boljšo izpostavljenost biciklizma, če na Dirki po Flandriji in Pariz–Roubaix manjka vrsta favoritov za zmago. Na Dirki po Baskiji manjkajo trije najboljši. Na Liege–Bastogne–Liege bo manjkal lanski zmagovalec. Morda bo manjkal na Touru dvakratni zmagovalec ali pa bo nanj slabo pripravljen, kot je bil lani drugi dvakratni zmagovalec Toura.
Po drugi strani imam kontroverzno mnenje glede posnetkov s krajev nesreč. Seveda je to treba snemati. Zato so snemalci tam. Kolesarske nesreče morajo snemati iz podobnih razlogov, kot posledice vojne snemajo vojni poročevalci. Slabo je za želodec, a dobro za edukacijo. To je nevaren šport in vsi se moramo tega zavedati. Kdor ne vzdrži, lahko vedno pogleda stran.
Sam sem si oddahnil, ko sem videl, da Vingegaard komunicira in da se je Rogla pobral. Prepričan sem, da je za svojce in prijatelje slabše, če vidijo grozljiv padec, potem pa ostanejo brez vsake informacije, zato da so komentatorji na Eurosportu zadovoljni. In sam vem, kako težko je kot del vodstva dirke ali spiker iz prve vrste spremljati ponesrečenega otroka, ko starši sedijo na tribuni.
Pamet v glavo
V kolesarstvu se bo vedno dirkalo na robu. Seveda bodo dobri spustaši napadali na spustih. Vendar je zares butasto prileteti v ovinek, na tlakovce ali makadam s promilom rezerve. Kolesarstvo je na nek način podoben šport kot reli. Dogaja se na običajnih cestah z vsemi neprilikami in brez izletnih con. Vsak sam sprejme, koliko bo tvegal. Težava je v kolesarstvu v tem, da je vsak v skupini, tudi skupini le dveh, odvisen tudi od drugega. Morda je vse naredil prav in nastradal zaradi napake tekmeca, ki mu je za trenutek popustila koncentracija ali je segel v žep ali se je igral s števcem na makadamu, kot Quinn Simmons, ko je na Strade Bianche sklatil Tomsa Skujinša.
Nepošteno bi bilo valiti krivdo na posameznike, ki se le prilagajajo kompetitivnemu okolju, podprtem z željami množic po bolj atraktivnem dirkanju. Slavimo tiste, ki tvegajo, odgovornost za nesreče pa se vali na organizatorje in krovno zvezo. Ob tem vidimo samo nesreče na najvišji ravni, ne pa tistih, ki se dogajajo na manjših dirkah, kjer mimogrede pripelje nasproti avto ali je ciljna črta tik za železniškim prehodom ali se dogaja na absolutno neprimernih cestah. Ne trdim, da komisarji naredijo vse za to, da je trasa dobro pregledana in da ne bi bilo mogoče marsičesa postoriti že z minimalnim vložkom. Vendar se mora tudi peloton zazreti vase. Vsak bo moral sam pri sebi razmisliti ali je vredno spraviti v nevarnost sebe in ostale. O tveganju bodo morali razčistiti tudi športni direktorji, ki tulijo v slušalke, da se je treba držati v ospredju za vsako ceno. Ali je vredno tekmovati s smešnimi, neudobnimi čeladami in dresi, če to na koncu to nosijo vsi, prednost se izniči, nevarnost pa poveča.
