Udeležba velike četverice je obetala najboljši Tour zadnjih let. Običajno kakšen od favoritov niti ne pride do Toura, a tokrat je po čudežu uspelo. Kot je tudi običajno, vsi štirje niso videli cilja. Žal je bil to Primož Roglič (Red Bull-Bora-Hansgrohe). Glede na videno v zadnjem tednu verjamem, da bi se boril vsaj za drugo mesto. Ampak med tritedenskimi dirkami se dogaja vse, kar se dogaja v običajnem življenju – tudi tragedije.
Ducat zmagovalcev
Rumeno majico so nosili le trije, a lahko bi bilo tudi huje, če Richard Carapaz (EF Education-EasyPost) v tretji etapi ne bi šprintal za štirinajsto mesto. Čeprav so bili zaradi konfiguracije trase od druge do zadnje etape – z izjemo tretje – na prvih treh mestih isti kolesarji, je bil uvod še najbolj razgiban vsaj z vidika različnih kolesarjev na vrhu. Po prvih enajstih etapah je bil edini kolesar in edina ekipa z dvema zmagama Biniam Girmay (Intermarche-Wanty).
V drugi polovici dirke smo dobili samo dva nova zmagovalca: Carapaz je v imenitnem slogu zmagal v sedemnajsti in Victor Campenaerts (Lotto-Dstny) v osemnajsti etapi. Obe sta bili poslastici, kakršni smo tudi pričakovali od zmag lačnih ekip.
Sicer so v drugi polovici dirke zmagali samo še izstopajoča šprinterja s po tremi zmagami Jasper Philipsen (Alpecin-Deceuninck) in Girmay ter Tadej Pogačar (UAE Emirates) – petkrat!
Bela majica ima smolo, da dirka s Pogačarjem
Pogačar je Jonasa Vingegaarda enostavno prerasel. Če se sprašujemo kaj bi bilo, če Jonas ne bi padel v Baskiji, pridemo le do vprašanja kaj, če lani Tadej ne bi padel na Liege–Bastogne–Liege. Vingegaardu je, bolj kot drugo mesto, v tolažbo zmaga v enajsti etapi, ko pa vseeno ni zmogel izkoristiti Pogačarjevega slabega dne oziroma napake.
Preseneča me, da toliko ljudi preseneča Remco Evenepoel (Soudal-Quick Step). Da, Pogačar je zmagal na prvem Touru že pri 21, Egan Bernal pri 22 letih. Očitno Remcovi zmagi na Vuelti leta 2022 še vedno gledajo v zobe, češ da je Roglič do padca v šestnajsti etapi ves čas topil prednost in bi ga gotovo premagal.
Manj kot tretje mesto, ki si ga je Remco želel, bi bilo razočaranje, več pa niti ni napovedoval. Ob devetminutnem zaostanku za rumeno majico težko računa na zmago, kadar dirkata tudi Pogačar in Vingegaard, najbrž tudi Roglič. Po naključju ali dovolj spretno pa je na prvem Touru nastopil v letu, ko Pogačar ni bil več v konkurenci za belo majico. Drugouvrščenega mladega kolesarja Carlosa Rodrigueza (Ineos Grenadiers) je prehitel za slabih šestnajst minut.
Med deseterico sedem kolesarjev treh najboljših ekip
V deseterici so bili skoraj mimogrede Pogačarjeva domestiquea Joao Almeida na četrtem in Adam Yates na šestem mestu, Remcov pomočnik Mikel Landa na petem in Vingegaardov Matteo Jorgenson na osmem. Morda bi bili v deseterici štirje člani UAE Emirates, če v trinajsti etapi ne bi z devetega mesta generalno, uradno zaradi bolezni, odstopil Juan Ayuso. Zdelo se je, tak je bil vsaj občutek, da ga nihče ni pogrešal.
Prvi nečlan treh najboljših ekip je bil šele Carlos Rodriguez na sedmem mestu. Za Ineos Grenadiers je porazen Tour, na katerem niso dosegli prav ničesar oprijemljivega. Michal Kwiatkowski je bil v Campenaertsovi osemnajsti etapi najboljši na papirju, a šele zadnji v šprintu trojice. Najboljši rezultat je uspel Tomu Pidcocku v makadamski etapi – drugo mesto. Morda mu je bolezen pred olimpijskimi igrami celo koristila, da je lahko prej stisnil na priprave z gorskim kolesom – v Parizu bo sicer nastopil tudi na cestni dirki.
Pol ure med zmagovalcem in desetim
Najopaznejši kolesar Israel-Premier Tech je bil Pascal Ackermann s tremi tretjimi mesti v šprintih, ampak za ekipo serije Pro s stalnim vabilom na dirke svetovne serije je uspeh tudi deveto mesto v skupnem seštevku Dereka Geeja. Na račun tretjega mesta v deveti etapi se je zasidral v deseterici in tam v najtežjih etapah ostal po princu drži ali spusti. Lep rezultat, a bil je skoraj neopazen. Povsem drugače kot na lanskem Giru, ko je opozoril nase s stalnim članstvom v ubežnih skupinah in štirimi drugimi mesti.
Ni vse v zmagah, kaj šele rezultatih na dnu deseterice. Ne gledam v zobe devetemu mestu Tadeja Valjavca na Touru leta 2008, ampak sam mi je nekoč povedal, da bi s sedanjo pametjo raje dirkal na etapno zmago.
Na zadnje mesto v deseterici se je v malo opazni bitki prerinil Santiago Buitrago (Bahrain Victorious). Ne brez očitkov poraženca na enajstem mestu, Giulija Cicconeja (Lidl-Trek), ki je cilju devetnajste etape Kolumbijca obtoževal, da se je držal za avto. Karkoli je že bilo – niti na Touru ni dovolj kamer, da bi snemale dogajanje med desetim in petnajstim mestom.
Kakorkoli, za uvrstitev v deseterico je bilo treba zaostati manj kot pol ure.
Pol ure! Kar niti ni povsem neobičajno – leta 2022 je bilo dovolj zaostati manj kot 45 minut!
Tri četrtine šprintov dvema kolesarjema
V šestih šprintih sta si zmage razdelila Girmay in Philipsen, ostala sta še dva tolažilna kosa. Slajšega je z že 35. zmago na Touru snedel Mark Cavendish (Astana) v peti etapi. To je bil ob Cavendishevi uvrstitvi na zadnje mesto v skupni razvrstitvi edini dosežek Kazahstanske ekipe, a zato toliko odmevnejši.
Po mojem so si Jayco-AlUla želeli vsaj eno etapno zmago več, morda tudi uvrstitev v zgornji del deseterice s Simonom Yatesom, a na koncu morajo biti v teh razmerah delno zadovoljni vsaj z zmago Dylana Groenewegena v šesti etapi.
Razvrstitev za zeleno majico smo prevečkrat obkljukali kot že dobljeno. Prehitro je bilo tudi po tretji Girmayevi zmagi. Dovolj je bil padec v šestnajsti etapi, ko je zmagal Philipsen, pa smo se tresli, ali bo Bini sploh videl do cilj in če da, ali lahko za seboj zadrži Philipsena. Strah je bil odveč. Girmay je suvereno zadržal majico, Intermarche-Wanty pa je bila tako po mojem tretja ali četrta najboljša ekipa te dirke.
Philipsen je bil vsaj dvakrat relegiran. Zasluženo? O tem ne bi izgubljal besed, dokler Uci ne postavi jasnejših kriterijev kaj je nevarno in kaj ni. To, da šprinter zapira prostor z relativno neagresivnim manevrom, je po mojem manj nevarno kot to, da se v šprintih »ne zavira«, kar je kot da junaško. Vsekakor ni dobro za šport, da gledalec deset minut po zaključku dirke ugasne televizor, zvečer pa ugotovi, da se je vrstni red premešal za zeleno mizo, kot bi napisali športni žurnalisti.
Ocena deset za EF Education-EasyPost
Po drugem tednu sem strokovno napovedal: »Za pikčasto majico se lahko karavana obriše pod nosom.« David Gaudu (Groupama-FDJ) in Oier Lazkano (Movistar) sta res kazala željo, da jo oblečeta, ampak iz ozadja jo je s Pogačarjevih, bolje rečeno Vingegaardovih ramen snel Richard Carapaz.
Ne le zaradi pikčaste majice, ki jo je oblekel tudi v Nici, ampak zaradi načina dirkanja skozi vse tri tedne je bil navsezadnje eden najuspešnejših na dirki. Nosil je rumeno in pikčasto majico, dosegel etapno zmago in dobil tudi nagrado za najbolj borbenega kolesarja. To je bil tudi rezultat odličnega ekipnega dela.
Šef ekipe Jonathan Vaughters je razumel, da nima smisla dirkati za osmo ali deveto mesto v skupnem seštevku. Raje so vzeli dirko v svoje roke in iskali priložnosti, kjer so jih lahko. Ekipa je v okvirih dosegljivega funkcionirala odlično. Na koncu je bila ena etapna zmaga manj, kot bi si zaslužili glede na agresivno in kolegialno dirkanje, ob Carapazu zlasti Neilsona Powlessa, Bena Healeyja in Seana Quinna.
Mislim, da je to prava pot za dokazovanje v razmerah, ko se dve dirki dogajata že znotraj prve trojice in druga znotraj deseterice. Z več takšnimi ekipami, ki morajo seveda imeti tudi dovolj kakovostne zasedbe, bi morda uspel kakšen pobeg več.
Tri francoske ekipe poražene na vseh frontah
Z dobro dirko se lahko pohvali Uno-X Mobility. Jonas Abrahamsen je oblekel tri zelene in deset pikčastih majic, dvakrat je bil razglašen za najbolj borbenega v etapi, po enkrat pa Magnus Cort Nielsen in Tobias Halland Johannessen. Tako se animira dirko!
Ničesar, prav ničesar, po Rogličevem in že prej odstopu Aleksandra Vlasova ni dosegla Red Bull-Bora-Hansgrohe. Jai Hindley se je sicer znašel v treh obetavnih pobegih, a dva od teh je ubil Pogačar, v osemnajsti pa je prišel v cilj v drugi grupi.
Po odstopu Madsa Pedersena je bedno deloval Lidl-Trek. Nobenih izgovorov pa nimajo ekipe Movistar, Groupama-FDJ, Decathlon-AG2R in Cofidis. Kot da jih ni bilo.
Kaj pa peti in šesti velikan?
Nekatere sta razočarala Wout van Aert (Visma-LAB) in Mathieu van der Poel (Alpecin-Deceuninck). WVA ni bil zanič in je nekajkrat šprintal z najboljšimi. MVDP je bil manj opazen – razen kot leadout Philipsenu in v deveti etapi. Ta mu je ležala, a enostavno ni imel spomladanske noge, ko bi minuto zaostanka do skupine izničil sam.
Van Aert je sicer od padca na Dwaars door Vlaanderen odpeljal nekaj dirk, a brez uspehov, van der Poel pa ni dirkal že od Liege–Bastogne–Liege. Ali sta s Tourom opravila uspešno ali ne, bomo lahko vedeli šele 3. avgusta, v cilju olimpijske dirke.
Do cilja štirje slovenski jezdeci
Relativno uspešen Tour je za Luko Mezgecem, čeprav si je želel sodelovati pri kakšni zmagi več. To si je želel verjetno tudi Jan Tratnik (Visma-LAB), ki je oddelal dirko kot se spodobi za garača njegovega kova.
Porazna dirka je za Matejem Mohoričem (Bahrain Victorious). Čakamo, da se mu v tej sezoni končno odpre oziroma da ga zapusti smola. Ni bil sam kriv, da je zbolel. Mogoče bi bilo bolje, če bi pred olimpijskimi igrami odstopil, ampak očitno so ocenili, da bodo bolezen premagali po slovansko: klin se s klinom izbija.
Matej zaradi bolezni enostavno ni mogel biti na ravni, za katero je bil natreniran. V prvi etapi je bil v begu, a brez uspeha. Do osemnajste, kjer bi lahko mimo treh mrtvakov zlezel dosti bolj suvereno kot lani mimo Kasperja Asgreena, je bil pa že dotolčen, tako da najbrž sploh ni mogel v beg.
To, da mu ni uspelo še četrtič zmagati na Touru, pove še največ o tem, koliko so vredne tri njegove prejšnje zmage. Za zdaj je pač tretji najuspešnejši Slovenec na Touru.
Pogačar je za nas, ni pa naš
A glavna zgodba letošnjega Toura je seveda Tadej Pogačar. Pričakovali smo, da bo skoraj igraje opravil s konkurenco na Giru. A v enakem slogu se je, s prav tko šestimi zmagami, poigraval s precej resnejši konkurenco tudi na Touru. Težko je verjeti, da je lahko nekdo boljši, ampak za petkratne zmagovalce zapored so mediji vnaprej proglašali že Frooma, Bernala, Pogačarja in Vingegaarda.
Ali Pogačar zmaguje preveč, da bi medijem in posledično javnosti ostal zanimiv še naslednji dve leti, tri leta, pet let? To bo pokazal čas. Tekmeci se bodo morali, bolj kot z njim, ukvarjati s samimi seboj. Enako bi predlagal drekačem, ki svinjajo po forumih in družabnih omrežjih. Pogačar ni naš. Lahko smo samo veseli, da živimo v istem času. Počne lahko kar hoče. Dirka lahko kjer hoče. Živi lahko kjer hoče. Lahko nosi uro, ki jo hoče. Premaga lahko kogar lahko.
