Mediji in čivkači nas obmetavajo z novimi in novimi statistikami, ki naj bi dokazovale, da je Tadej Pogačar že pri 25 letih največji vseh časov. Eden bolj obskurnih rekordov: tretjo zmago na Touru je dosegel tri mesece mlajši, kot je bil Eddy Merckx. In? Leta 2021 smo mislili, da bo Pogačar zmagal še trikrat zapored, pa ga je Vingegaard dvakrat deklasiral. Pogačar ni največji zato, ker veliko zmaguje, ampak zaradi načina, kako zmaguje.
Realno stanje pokažejo cesta, čas in tekmeci
Po prvem tednu smo se prerekali, ali je bolje dirkati z glavo ali z jajci. Zlasti v deveti etapi je na makadamskih cestah kazalo, da Pogačar spet razmetava z energijo, še vedno pa trdim, da je predvsem preveč tvegal. Ampak, tak je. Navsezadnje je proti Vingegaardu očitno delovala strategija, ki je lani delovala proti Pogačarju: izčrpavanje od začetka do konca.
Vingegaard je trdil, da dirka z glavo in z narejeno samozavestjo razlagal, da njegovi tereni še prihajajo. Na Tour je prišel tarnajoč, da je po padcu na Dirki po Baskiji zmanjkalo časa za priprave. Sredi dirke pa so obrnili ploščo in po posrednikih sporočali, da ni bil Jonas še nikoli tako dober. Verjamem, da je obračal dobre vate v laboratorijskih razmerah. Računalnikarji pri Visma-Lease a Bike so očitno pozabili, da realno stanje pokažejo šele cesta, čas in predvsem tekmeci.
Podcenili so Pogačarjevo željo, da po dveh porazih spet zmaga, njegovo sposobnost učenja na napakah in na rezerve pri opremi.
Pogačar je letos močnejši. Pametnejši. Letos je zverina
V prvih letih je Pogačar zmagoval s talentom in šele ob soočenju z Vingegaardom je moral izkoristiti rezerve. Očitno je shujšal, torej je uredil prehrano. Lotil se je vadbe izven kolesa, česar bojda prej ni počel. Sploh ne. To ni nenavadno. Kot je povedal v podkastu v pogovoru z MVDP, ne vadi na fitnesu niti Geraint Thomas. Sploh ne.
Leta 2022 je Pogačar izgubil Tour zaradi lastne napake, ker je mislil, da lahko kar sam pokriva Rogliča in Vingegaarda. Lani je pogorel zaradi lastne napake, čeprav je po Touru prvič jasneje povedal, da je bila slaba forma zlasti posledica izostanka od treninga po zlomu zapestja.
Res je Pogačar v letošnji enajsti etapi kapitalno zamočil, ker ni dovolj jedel oziroma ni dobil hrane. A to bi se lahko končala zelo slabo, kot enajsta etapa leta 2022 ali sedemnajsta leta 2023. Moja gola domneva je, da se je letos iz godlje rešil, ker je pravočasno ugotovil, da ga zmanjkuje, Vingegaard pa tega ni znal ali zmogel kapitalizirati z obrestmi.
Pogačar res ne ve, zakaj napada?
Konec drugega tedna je Pogačar v Pirenejih moral narediti razliko in po porazu v Centralnem masivu obrniti krivuljo spet v svoj prid. V soboto je na Pla d’Adet zmagal zahvaljujoč taktiki svoje ekipe. V nedeljo so mu priložnost za zmago na Plateau de Beille servirali tekmeci, ki so že morali dirkati na vse ali nič.
Z dobrimi tremi minutami prednosti bi lahko v rumeni majici varno križaril do konca, a mu ni uspelo niti enkrat. V sedemnajsti etapi ni imel za napad nobenega razloga, ker je bila zmaga tako ali tako oddana. Pa se je vseeno šopiril in na koncu priznal, da niti sam ne ve, zakaj.
Res ne ve, zakaj? Ali je začutil, da ga lahko zabije? Danca je rešil Christophe Laporte, ki je bil morda med ubežniki ravno za tak primer, pozneje pa ga je v lovu za Remcom reševal še Wout van Aert.
Kaznovanje
V petkovi prvi alpski etapi so imeli Visma-Lease a Bike optimističen, a precej tvegan načrt z Matteom Jorgensonom in Wilcom Keldermanom v begu. Tvegano, ker je Jonas že na Cime de la Bonette ostal sam med četo UAE Emirates. Optimistično, ker se ni zgodil čudež. Jonasu se ni prikazala Marija, Tadej in Remco pa nista kar odpadla. Jorgenson je moral sam reševati čast ekipe s poskusom naskoka na etapno zmago.
Sledila je grozna kazen. Osem kilometrov do cilja se je Pogačar odpeljal in kazalo je, da vsako sekundo pridobi sekundo napram Jorgensonu. Ne samo, da ga je Pogačar slaba dva kilometra do cilja ujel in prehitel. Ob tem mu je skočil. Se je bal, da ga bo ta kolos, potem ko je bil cel dan v begu, lahko držal? Ne, ne. Pozoren gledalec je zaznal, da so se mu ob pogledu nazaj, ki je razkril, da Jorgensona ni nikjer, razlezel komaj opazen nasmešek zadovoljstva. Nasmešek poklicnega eksekutorja, ki v svojem delu neznansko uživa.
»Mattea sem želel v zaključku ujeti, ker je cela ekipa Visma-LAB zs Kldermanom in Matteom v ospredju pritiskala na nas, tako da smo morali nadzirati dirko. Zato sem hotel zmagati, ker je cela ekipa danes vozila super dobro za rezultat,« je izjavil po etapi.
Znaki šibkega poraženca
V cilju 19. etape je bilo težko gledati Vingegaarda jokati na ramenih žene in tekmecev. Videti je bil kot slab, šibek poraženec. Trdim, da takšni šampioni vsi po vrsti težko prenašajo poraze, prijazne besede in objemi pa so bolj stvar dobre vzgoje in predstave za javnost. Če bi se res veselili zmag tekmecev, bi bili najboljši na vasi, ne na svetu.
Pogačar je po porazu proti Vingegaardu v enajsti etapi kazal znake besa. Srepo je bolščal predse, ampak s tistimi bonboni v ustih in obešenjaškimi izjavami je spet izpadel strašno simpatičen.
Vingegaard pa je na Isoli 2000 kazal znake šibkosti in predaje, čeprav za te fante velja, da se nikoli ne predajo in do konca verjamejo v zmago. Zasmilil se mi je. Videti je bil kot nekdo, ki je lani zmagal na Touru zadnjič.
Kot da to ne bi bilo dovolj, ga je Pogačar na Col de la Couillole premagal še enkrat. Tokrat je bila pobuda na ekipi Soudal-Quick Step, saj Remco ni imel več česa izgubiti. Vingegaard je dokazal, da je močnejši od Remca. A Pogačar mu je dal še eno bolečo lekcijo.
Kot razumem, naj bi Jonas po dvajseti etapi govoril o mislih, da mu bo Pogačar podaril zmago. Ne vem, če bi se enako izrazil v danščini, ampak bolje bi bilo, da tega v svetu, ko kontekst nikogar več ne zanima, ne bi nikoli izgovoril. Verjamem, da si ne želi podarjenih zmag.
Šest
Je še kdo verjel, da bo Pogačar zamudil priložnost dokazati se na kronometru? Zaradi tega, kar je pokazal na cesti, me ne zanima, kaj pred etapami odgovarjajo novinarjem. Od začetka do konca je bilo jasno, da je pred etapo blefiral. Še kako je prišel zmagat na ceste, ki so njegov drugi dom. Naštudiral jih je do obisti.
Ni mu bilo dovolj zmagati. Ni izgubljal časa z mahanjem publiki, potem ko je že vedel, da ima minuto prednosti. Še enkrat je moral dokazati, da je daleč najboljši. Vingegaard je bil v cilju spet ves iz sebe.
Videti je bilo, kot da hoče Pogačar že letos Vingegaarda psihično streti za naslednje leto. A ne bi rekel, da je to njegov načrt, da ne rečem strategija. Ker je za serijskega zmagovalca grand tourov presenetljivo prijazen fant, ob večerih ne tuhta gargamelsko kako prizadeti tekmece. Ne dajte pa mu vohati krvi, ko si enkrat zaveže šprinterice, kajti takrat se spremeni v pošast, pa če ob tem deluje še tako simpatično.
Simpatični eksekutor
Neglede na to, da zmaguje s krvoločnim užitkom, je imenovati Pogačarja kanibal neumno. Kanibal je le eden. Med ljubitelji kolesarstva jih je malo videlo, kako je 276-krat med letoma 1965 in 1977 tekmece razmrcvaril pri živem telesu.
Neumno je tudi povzemati prijave bumerja, ki je na Touru mrcvaril tekmece pri živem telesu med letoma 1999 in 2005, a je spotoma kakšno zmago pokroviteljsko podaril, tudi Marcu Pantaniju na Mont Ventouxu leta 2000. Ni je podaril zato, ker ni bil aroganten, ampak ker je bil in je še vedno aroganten pizdun.
Stari fantje ne razumejo, da se je kolesarstvo spremenilo. Zaslužki so boljši in na splošno se obrača več denarja. Kolesarstvo postaja kul šport, ki ga ljudje gledajo na Netflixu. Besedo trpljenje je zamenjala beseda užitek. Včasih so nekateri delovali, kot da dirkajo, ker ne znajo drugega ali v trpljenju iščejo uteho, saj bi sicer postali pijanci. Niso delovali simpatično, prej odbijajoče.
Zdaj bo rezerve iskal Vingegaard
Čas bo pokazal, ali se je zares spremenil način, kako kolesarska javnost dojema serijske zmagovalce. Pogačar in s tem kolesarstvo kot šport, ima srečo, da se je pojavil Vingegaard. Letos je dajal zlasti po enajsti etapi in tja do štirinajste vtis, da lahko zmaga še tretjič, zato je bil Tour kljub vsemu napet. Bi bil javnosti Pogačar enako simpatičen, če bi se s petimi zmagami izenačil z Anquetilom, Merckxom in Hinaultem? Ali bi ljudem vseeno postalo dolgčas?
Zmag smo se preveč navadili. Z menoj vred. Po svoje je to normalno že zato, ker Pogačar zmaguje kar naprej. Verjetno se je zmag navadil tudi on sam. Zato je vsak poraz tako boleč. Neglede na to, ali ga doživita Slovenca ali Danec. Jasno je le nekaj: zdaj bo Vingegaard iskal nove rezerve. Nekaj prednosti ima na Touru najbrž že zato, ker stavi samo na to dirko. Vsakič znova pa težko verjamemo, da je lahko nekdo še boljši od tega, kar gledamo v danih trenutkih.
