Po prvem tednu Toura smo razmišljali ali je bolje kolesariti z glavo ali jajci. Vedno je dobro dirkati po pameti, ampak kolesarstvo ni šah, zato na koncu odloča gola moč. Tako je bilo vsakič, ko so sicer strli Pogačarja taktično, a na koncu potrebuješ nekoga s parom jajc in nog, ki zadeve razreši na moč. Smeh in solze? Začnimo optimistično.
Dvom
Nadležno je bilo spremljati Vingegaardove poskuse trash talka. Ne zna. Videti je kot piflar, ki se trudi vzbujati strahospoštovanje, ko ga žgečka najbolj priljubljeni lump v razredu. Kako naj zastrašujoče izpade mož, ki po vsaki etapi nemudoma kliče ženo? E, kako? Dajte mu bicikel in pokazal bo hudiča!
Pogačar je bil po prvem tednu v naletu. Še vedno mislim, da je v deveti etapi na makadamskih cestah tvegal preveč, ko se je izpostavljal ob visokem riziku defekta. Ta bi ga lahko stal minute, dveh. Teorija je bila, da se boji Vingegaarda na etapah z dolgimi klanci, zato skuša ščipati sekunde ob vsaki, še tako obskurni priložnosti.
V enajsti etapi je v Centralnem masivu izvedel napad, kot da ima opraviti s konkurenco z Gira ali z enodnevno dirko. Nezaslišano: ni mu neslo do konca. Po Pirenejih smo lahko res prepričani, da je bil razlog pomanjkanje energije. Kako se to lahko zgodi po letu 2022 in etapi čez Granon? Kako se lahko zgodi leta 2024, ko je vse predpisano do potankosti? Kako se lahko zgodi v etapi, ki jo hočeš zmagati z nezaslišano dolgim, 31-kilometrskim napadom?
To je bila šalabajzarija, ki se zgodi prehitro, saj na kolesu ni mogoče jesti sproščeno, kadar bi si zaželel. Pogačar jo je dobro odnesel. Take napake se lahko končajo, ne s sekundo minusa, ampak z minuto ali več. Vingegaard je morda pridobil na samozavesti, ampak je obenem ali zamudil priložnost ali pa ni mogel resno opraviti niti z lačnim Pogačarjem.
Konsolidacija
Vseeno je zavladala panika, ker je kazalo, da Vingegaard dobiva zalet, Pogačar pa počasi crkuje. To ne bi bilo nič novega. Spričo že prevoženega Gira niti ne bi bilo nenavadno. Vmesni šprinterski etapi sta še stopnjevali napetosti pred pirenejskima etapama, ki naj bi bili izdelani za Vingegaarda. V petek se Pogačar ni mogel brzdati, ampak je šprintal – takrat za že peto uvrstitev med najboljših deset.
Morda je kdo pričakoval, da bodo v soboto UAE Emirates dirkali zadržano. Napaka! Dirkali so na moč. Videti je bilo, da vlečejo Vingegaarda proti zmagi, a so končno potegnili nekonvencionalno potezo, ko je Pogačar poslal v napad Adama Yatesa. Je plan skoval prav tam, sredi vzpona na Pla d’Adet ali je bila to ena od taktičnih različic, ki so jih predebatirali že zjutraj?
Saj je vseeno. Bilo je genialno, čeprav je bil Yates že mrtev, ko ga je Pogačar ujel po še enem silovitem napadu. Vingegaard je že mislil, da je zraven, ko ga je Pogačar ubil s tem, da je pohodil še drugič. To je njegov zaščitni znak: tekmecem po prvem pospešku vzbudi upanje in jih zabije z drugim pospeškom.
Potrditev
Vingegaard je bil razred slabši, a nekaj me je motilo. Visma-Lease a Bike so delovali preslabo, da bi bilo res. Medtem ko so UAE Emirates tudi brez Juana Ayusa utemeljevali svojo avtoriteto, je Wout van Aert prevozil etapo v udobnem tempu. Samo po sebi se je napovedovalo, da bo Visma poskušala v petnajsti etapi, ki je bila težja, bolj zapletena in na papirju primernejša za Vingegaarda.
Tokrat je nizozemska ekipa vlekla za Pogačarja, pravzaprav za celo moštvo UAE Emirates, ki vodi v razvrstitvi ekip s skoraj neulovljivo prednostjo. O zastavljenem tempu povedo največ rekordni časi vzpona na Plateu de Beille. Slabe štiri minute hitreje od Pantanija leta 1998! Tistega vzpona se ne spomnim, a Pantani gotovo ni imel tako silovitega leadouta.
Vingegaardov pričakovani napad je deloval izven konteksta impotentno. Pogačar ga je sedé pokril z bolečo lahkotnostjo. V kontekstu vseh ostalih, z Remcom Evenepoelom na čelu, pa je bil to napad, vreden dvakratnega zmagovalca Toura. Ampak, kaj potem? Medtem ko je Vingegaard tlačil pedala, smo videli Pogačarja voziti brez rok, ko se je polival z vodo.
Konec bo v Nici
Zaželel sem si, da bi bili merilniki pomoči prepovedani. Prepričan sem, da bi bil tako Pogačar s svojim izrazitim občutkom za kolesarstvo še boljši. Vendar je po drugi strani na števcu točno spremljal kaj se dogaja. Vedel je, da Vingegaard umira. Vedel je kako hitro gre lahko od točke napada 5.400 metrov daleč do vrha. Vprašanje je bilo le, kako hudo je Vingegaardu.
Bilo mu je hudo. V enem koncu tedna je na svojem terenu, v nedeljskem vremenu, ki naj Pogačarju ne bi ustrezalo, fasal dve minuti in tri sekunde. Ob tem da sploh ni imel slabih dni. Po drugi strani je namreč proti Remcu pridobil dve minuti in osemnajst sekund.
Do konca dirke sta še dve alpski etapi, kronometer in še dve, ko se lahko zgodi vse mogoče. Dolga je še do cilja in naravnost kretensko je bilo vprašati Pogačarja, ali je Tour končan. Vseeno Vingegaard nima veliko časa, zlasti, če teoretiziramo, da mu je zmanjkalo časa za priprave na tretji teden Toura. Pogledamo lahko z druge strani: da je Pogačarju za tretji teden zmanjkalo časa za počitek po Giru.
Reševanje gole kože ali načrt?
Ne pozabi: lani je imel Pogačar po petnajsti etapi Jonas deset sekund prednosti, po kronometru v šestnajsti in gorski etapi v sedemnajsti pa več kot sedem minut. Visma-Lease a Bike vseeno težko blefira, da jim je vse jasno in je vprašanje časa, kdaj bodo Pogačarjev zaostanek štopali s koledarjem.
Če nimajo dobrega plana, če po vseh predstavah v tej sezoni niso razumeli, da je tudi Pogačar naredil velik korak naprej, bodo morali poskušati z norimi potezami, ki pa so za Tadeja enako nevarne, kot so za Jonasa. Morda je bil poskus iz obupa že nedeljska poteza z napadom brez pravega žara, ko so zgolj upali, da Pogačar ne bo držal niti v zavetrju.
Napad, kjer bi lahko rumena majica udobno čakala na zadnji kilometer ali celo šprint, se je spremenil v nočno moro. Uspešen je bil le, če verjamemo, da je Jonas dirkal za drugo mesto.
Remco je suveren v svojem svetu
Remca Evenepoela moramo imeti radi, ker je, kakršen je. Neposreden, zaletav in tretji najboljši na Touru. Boleče je bilo gledati kako se matra na Plateu de Beille. A še bolj boleče je spremljati javnost, ki športnikov ni sposobna spremljati niti s trohico objektivnosti, kaj šele empatije. Od začetka Remco razlaga, da dirka za podij in ne na zmago. Res je manj uspešen od Pogačarja, ampak primerjave z, evo, napisal sem, najboljšim vseh časov, so nepoštene in nesmiselne.
Polovica sveta privoščljivo čaka trenutek, ko bo Remco zaribal, da bodo slovesno oznanili: »Saj smo vam rekli.« Za zdaj pa dirka odlično in čeprav je njegov zaostanek pred kronometrom prevelik, je po mojem drugo mesto zanj bolj dosegljivo, kot za Vingegaarda zmaga.
Pred četrtim Joaom Almeido (UAE Emirates) ima pet minut in pol prednosti, pred domestiqueom Mikelom Lando in Carlosom Rodriguezom (Ineos Grenadiers) več kot šest minut – pred Rodriguezom vodi med mladimi kolesarji. V razvrstitvi gorskih ciljev zaostaja le za Pogačarjem in Vingegaardom.
Težka tema
Po prvem tednu Primožu Rogliču z vidika zaostanka ni kazalo najbolje. Očitno je bilo tudi, da je kak korak za trojico najboljših. Dobro pa je bilo, da ni padel, po mojih informacijah je tudi zares verjel, da lahko nič manj kot zmaga. Odstop Aleksandra Vlasova je vse zakompliciral, še bolj pa neumen padec v enajsti etapi. Imel je srečo, saj ni imelo smisla, da je veljalo pravilo treh kilometrov.
Bolj nesrečen je bil padec naslednji dan. Seveda je nemogoče pričakovati, da bo ekipa vedno dobro postavljena, ampak na koncu to loči dobre od slabših. Nekaj je tudi na tem, da se padci kar naprej dogajajo Rogliču. Ni edini, ki pada, ampak posledice njegovih padcev so hude. Enostavno nima zakoreninjenega občutka za pregled nad situacijo, ki ga pridobijo dečki na kaotičnih dirkah najmlajših kategorij. To ni kritika, ampak opažanje.
Slovenija potrebuje Rogliča. Kolesarstvo potrebuje Rogliča.
Ob spominih na sedemnajsto etapo Vuelte leta 2022 je bilo mučno gledati njegov prihod v cilj. Na mestu je bilo vprašanje, ali se lahko pobere še n-tič – psihološko. Mislim, da je odstopil bolj zaradi glave kot bolečin, saj vemo v kakšnem stanju je že dirkal v prejšnjih letih. Od tiste točke ni bilo več treba dokazovati ničesar. Vsi vemo, da lahko zmaga v etapi. Prišel je po več kot tretje mesto v generalnem seštevku.
Kot vedno upam, da ga niti to ne bo strlo. Pred njim so priložnosti za zmage, že letos ima štiri velike, za njim pa čudežna kariera po filmskem scenariju. Manjka mu generalna zmaga na Touru, ampak brez tega se da preživeti. Kolesarstvo se poji tudi z malimi tragedijami. Brez takih karakterjev bi bilo videti preveč preprosto, da ne rečem preveč romantično. Pa ni. Ob veličastnih zmagah, tudi Rogličevih, smo pogosto pozabljali, kako preklemansko zaguljena je ta dejavnost.
Tretja dirka
Ocena stanja: Pogačar in Vingegaard dirkata svojo dirko. Evenepoel dirka svojo dirko. Vsi ostali dirkajo tretjo dirko. Ineos Grenadiers kaže slabo, kajti vse kaj drugega kot vsaj tretje mesto bo novo popolno razočaranje. Z deseterico so lahko zadovoljni Giulio Ciccone (Lidl-Trek) na osmem, Gee Derek (Israel-Premier Tech) na devetem in Santiago Buitrago (Bahrain Victorious) na desetem. Blizu je še Felix Gall (Decathlon-AG2R La Mondiale) na enajstem mestu. V ozadju, kjer najbrž ne bo kamer, se bo bil resen boj.
Za pikčasto majico se lahko karavana obriše pod nosom, čeprav sta David Gaudu (Groupama-FDJ) in neverjetni Oier Lazkano (Movistar) kazala, da si želita to trofejo. Vendar se dosti bolj splača napadati etapno zmago. Pri tem so bili v drugem tednu zelo podjetni zlasti EF Education-EasyPost, a tudi ostali. Težava je v tem, da so obsojeni na milost in nemilost najboljšima ekipama.
Prvi teden so ubežniki izkoristili tri priložnosti, v drugem ni šlo do konca niti enkrat. Težko je bilo po štirinajsti in petnajsti etapi gledati razočarana obraza Bena Healeyja in Richarda Carapaza, ki sta po moji subjektivni oceni glavna kandidata za nagrado najbolj borbenih na Touru. Pravzaprav bi morali za najbolj borbeno proglastiti kar kompletno ekipo, ki ima plan kako zmagati etapo
Zelena pristaja Girmayu
Edini, ki lahko v takšnih razmerah odnesejo domov nekaj resnega, so šprinterji. Odkar Wouta van Aerta zelena majica ne zanima več, letos pa je zanjo morda tudi realno prekratek, je nagrada še boljša. Po zmagi v osmi etapi je javnost Biniama Girmaya prezgodaj začela razglašati za zmagovalca po točkah, čeprav je imel orkansko prednost.
V teh časih morda šele naslednji dan izveš, da je bil nekdo relegiran ali zaradi menjave smeri v ciljnem šprintu ali kar na letečem, kot se je primerilo Girmayu v nedeljo, ko je sekal pot Michaelu Matthewsu in bil s tem ob deset pik. Njegovih 86 točk prednosti je veliko, a dovolj je en ponesrečen šprint ali pač relegacija, pa je situacija spet precej izenačena.
Po dveh tednih kaže, da Jasper Philipsen Eritrejcu res ne more do živega, čeprav je slednjič v štirih dneh dvakrat zmagal. A je enkrat uspelo tudi Girmayu. Do konca je za šprinterje na voljo 130 točk – mislim na šprinte, kjer lahko potencialno računata na točke. Absolutno premalo, da bi Philipsen resno računal na zmago.
V zadnji teden
Obstaja nevarnost, da je Tour do določene mere zaprt in bodo najboljši trije dejansko bolj ali manj le branili svoje pozicije. Bo imel Remco dovolj jajc za napad na drugo mesto, če lahko z dirkanjem na silo poteši sovražno razpoloženo javnost in izgubi tudi oder za zmagovalce? Po drugi strani lahko čaka na zaključni kronometer in upa na čudež, zlasti če Vingegaarda ujame slaba baza v pripravah na Tour.
Če Vingegaard ne bo previden, lahko tudi njega odnese za pet ali sedem minut. Neglede na teorije, da so glede podatkov o njegovih poškodbah pretiravali, je dejstvo, da je bil poškodovan in da priprave niso bile temeljite.
UAE Emirates lahko dirkajo zmerno, kar bo dalo več možnosti ubežnikom, Pogačar pa lahko še vedno pobira sekunde prednosti v zaključkih težkih etap, ko bo enako težko za vse. Vsekakor si želimo, ne toliko izenačenega Toura, ampak boja do zadnjega, kot ga je lani uprizoril Pogačar. Po drugi strani si želimo tudi, da zmaguje čim več različnih kolesarjev različnih ekip. To je osnova za preživetje športa.
