Tour je dirka, ki privlači šampione sama po sebi in tokrat je prišlo šest najboljših na svetu, pravzaprav sedem, ob Tadeju Pogačarju (UAE Emirates), Jonas Vingegaardu (Visma Lease a Bike), Remcu Evenepoelu (Soudal-Quick Step), Primožu Rogliču (Red Bull-Bora-Hansgrohe), Mathieuju van der Poelu (Alpecin-Deceuninck) in Woutu van Aertu (Visma Lease a Bike) še Jasper Philipsen (Alpecin-Deceuninck), ki velja za najboljšega šprinterja. Z nekaj športne sreče ostajajo v dirki vsi najboljši z izjemo Madsa Pedersena (Lidl-Trek) in Roglič tudi še ni padel. Deloma je vzrok za red v pelotonu dobro zamišljena trasa, nad katero že enajsto leto bdi Thierry Gouvenou. Pomembno vprašanje pa je, ali se bo letos bolj splačalo dirkanje po pameti, ali bodo zmagovali tisti, ki se hvalijo z jajci.
Pogačar še vedno izstopa, a prednost se še meri v sekundah
Na Giru je imel Tadej Pogačar do devetega dne dve minuti in štirideset sekund prednosti, tri etapne zmage in tretje mesto ter poleg osmih rumenih prav toliko modrih majic najboljšega v gorah. Rumena majica se mu je tudi na Touru lepila na ramena, a ob tem ne daje vtisa, da lahko dela kar hoče, kot že prej na Stradah Bianche, Dirki po Kataloniji, in Liege–Bastogne–Liege.
Marsikdo v pelotonu je bil prepričan, da bo Pogačar oblekel rumeno majico že v Riminiju. Etapa je bila pretežka, da bi polovica prisotnih mislila, da lahko zmagajo, zato je na nek način vladal red. Beg je bil obsojen na propad že od začetka, pa vendar ni propadel, ker sta Romain Bardet in Frank van den Broek za DSM-Firmenich-PostNL pripeljala eno najlepših ekipnih zmag.
Pogačarju ni manjkalo dosti, da bi popravil vtis s prve etape Gira, a si niti ni želel zmagati. Na koncu mu je bonifikacijske sekunde za tretje mesto speljal van Aert. Rumeno majico so si prve štiri dni kot vroč kostanj podajali Bardet, Pogačar, Richard Carapaz (EF Education-EasyPost)in spet Pogačar, brez nje je le Remco Evenepoel, ki pa je aboniran za belo.
Po prvem tednu več in ne manj napetosti
Najboljši štirje so na prvih štirih mestih, a tudi kaže, da morajo Remco, Jonas in Primož upati na to, da ga bo Tadej nekje polomil, kajti kar tako nadoknaditi zaostanka ne bo mogoče.
Glede na okoliščine je po mojem Vingegaardov zaostanek minute in petnajstih sekund dober rezultat, morda glede na trenutno formo res manjši od pričakovanj. Neatraktivne taktike mu ne smemo zameriti. Proti boljšim je pametneje dirkati obrambno kot med zaletavanjem v zid upati na tekmečeve napake.
Rekel bi, da se je Jonas kljub poškodbam na dirko pripravil dosti bolje, kot so nam predstavljali. Razen na gorski etapi čez Galibier je Visma Lease a Bike delovala kot neprebojni jopič, čeprav so s štartne liste izpadli Dylan van Baarle, Steven Kruijswijk in Sepp Kuss, ki ga verjetno najbolj pogrešajo.
Dober vtis daje Remco, ki je slabši na vzponih in spustih, a se mu uspeva vračati. V drugi etapi tako ni izgubil proti tekmecem niti sekunde, proti Rogliču celo pridobil. V četrti je izgubil le proti Pogačarju, čeprav je bil na odstrelu tudi na spustu.
Vedno znova pa je pokuril več energije od ostalih, tudi v deveti etapi na šampanjskih makadamih. Spomnimo se, kako porazno je na makadamski etapi Gira dirkal leta 2021. Zato je bil morda zgoden napad najboljša taktika, da izstopi iz gneče in vzame stvari v svoje roke. Težava je bila v tem, da se s Pogačarjem nista otresla Vingegaarda.
Remco mora tvegati
Deveto etapo je Vingegaard odpeljal najpametneje. Če bi se Remcov in Pogačarjevi napadi izšli, bi danes govorili o genialnosti, a tveganje je bilo ogromno. Predstavljaj si, da imajo v idealnem scenariju Pogačar, Vingegaard in Evenepoel tričetrt minute prednosti pred grupo, potem pa nekdo od njih, brez moštvenih kolegov okoli sebe, defektira. Konec igre! Preden dobi drugo kolo, sta tekmeca že minuto spredaj, ob tem pa obtiči v grupi mrtvakov, potencialno z enim moštvenim kolegom manj, ker mu je posodil opremo.
Deloma razumem Pogačarjeve napade dvajset kilometrov do cilja, če je domneval, da lahko zares potrese Jonasa, ki je sedel na Tratnikovem kolesu in je vedel, da Remcu in Primož polzi etapa iz rok. A težko me boste prepričali, da je porabil enako energije kot Vingegaard.
Kakorkoli, Remco za razliko od ostalih nima česa izgubiti. Na Tour je prišel šele kot četrti izzivalec in ne glede na vse kar je dosegel, bi bila njegova zmaga presenečenje. Na kronometrih lahko v najboljšem primeru pridobi trideset sekund, morda štirideset. To seveda ni dovolj, in eden, ki mu je bolj ustrezal, je že mimo.
Roglič čaka na priložnost
Po prvem tednu s štirimi do petimi etapami s potencialom za velike časovne razlike odražajo časovni zaostanki precej realno stanje. Primož Roglič ostaja v igri za zmago, zlasti če so zaostanki tudi odraz dejstva, da ne rine z glavo skozi zid, ampak čaka na svoje priložnosti. V deveti etapi je bil na odstrelu, a etapo, ki mu ne leži, je preživel brez ran. Težava je lahko poškodba Aleksandra Vlasova, ki po padcu ni deloval kot nekdo, ki lahko nadaljuje dirko. Zdaj, skupaj s torkovo šprintersko etapo, dva dneva počitka.
Še najbliže veliki četverici sta zdaj Juan Ayuso in Joao Almeida, ki zaostajata za Rogličem pol minute. Carlos Rodriguez že petnajst sekund več. Dober je Mikel Landa (Soudal-Quick Step) na osmem mestu. Sledita odkritji letošnje sezone. Gee Derek (Israel-Premier Tech) je s tretjim mestom v deveti etapi napredoval na deveto, Matteo Jorgenson (Visma-Lease a Bike) zaključuje deseterico
Vzpon Francozov in skromnih ekip
Treh zmag na enem Touru niso Francozi osvojili že od leta 2019, pa še takrat ne s tremi različnimi kolesarji, zdaj pa jim je to uspelo že v prvem podaljšanem tednu. Tako so Romain Bardet (DSM-Firmenich-PostNL), Kevin Vaquelin (Arkea-B&B Hotels) in Anthony Turgis (TotalEnergies) pripeljali gostiteljem že tretjino vseh zmag. Res je na dirki največ Francozov, a sem nekje zasledil – morda se motim, da jih na štartu že dolgo ali pa nikoli ni bilo tako malo – osemindvajset.
Za kolesarstvo je dobro, da zmagujejo kolesarji manj premožnih ekip. DSM-Firmenich-PostNL sicer niso reveži, a jih mnogi spremljajo s prizanesljivim nasmeškom že odkar ji mladi talenti uhajajo ob prvih priložnostih. Kevin Vaquelin je za Arkea-B&B Hotels dosegel prvo zmago na že devetih nastopih na Touru ter celo šele tretjo na ravni World Toura. Total Energies pa so na etapno zmago na Touru čakali sedem let, zadnji je zmagal leta 2017 Lilian Calmejane.
Precej globoko je padla Astana Kazahstan, saj je po svoje mali čudež, da še niso izgubili licence World Team. Aleksander Vinokurov je čakal na zmago v svetovni seriji od leta 2020, ko so nazadnje zmagali etapo na Touru, pravzaprav dve z Aleksejem Lucenkom in Miguelom Angelom Lopezom.
Edina majica, ki ni menjala lastnika: pikčasta
Jonas Abrahamsen lepo dirka za Uno-X Mobility, ki promovira trajnostno mobilnost, poganja pa jo nafta. Letos po njegovi zaslugi stopijo na oder za zmagovalce vsak dan. Tako bo vsaj še v torek in če Pogačar ne bo preveč lačen v sredo, lahko nosi Norvežan majico še do konca tega delovnega tedna.
Ob tem je bil v drugi etapi blizu zmagi. Dvakrat si je prislužil tudi nagrado najbolj borbenega kolesarja in ne bom presenečen, če jo dobi tudi na koncu.
Štirje šprinti, trije zmagovalci
Malo jih je verjelo, da se bo po prvem tednu z dvema zmagama pohvalil le Biniam Girmay (Intermarche-Wanty). Ob Gerbenu Thijssnu si ga niti niso zamislili kot prvega šprinterja, a po štirih šprintih dokazuje, da je po svoje najbolj vsestranski šprinter, ki se po novem odlično znajde v gneči. Po zmagi v drugi etapi, drugem mestu ob relegaciji Jasperja Philipsena v Dijonu in zmagi v šprintu rahlo navkreber v osmi etapi je pobiral lepe točke tudi na letečih ciljih.
Dylan Groenewegen (Jayco-AlUla) je v šesti etapi rešil sezono in razveselil Luko Mezgeca. Mark Cavendish z rekordno zmago v peti etapi morda ni rešil ekipe, ki naj bi jo prevzel Kitajci, je pa po svoje repil svojo kariero. Zdaj mu ni mogoče očitati, da ni znal zaključiti pravočasno.
Pred Philipsenom ima zdaj Eritrejec že skoraj dve zmagi prednosti. Po šesti etapi je kazalo, da Belgijec slabo prenaša poraze še preden so ga relegirali, ker je zapiral Wouta van Aerta. Tudi v tej etapi je bil najprej drugi in verjetno je njegova zmaga le vprašanje časa. Ostali šprinterji v točkovnem seštevku zaostajajo že preveč, da bi lahko realno upali na majico.
Tour je še dolg, zato dirkanje po pameti
Brez teh krilatic ne gre. Ta teden bo do vikenda trajalo zatišje, čeprav se lahko že v sredo zgodi, da bo šel Pogačar v razgibani etapi v Centralnem masivu po novo prgišče sekund. Več odgovorov bo dal pirenejski sobotni in nedeljski dvojček s skupaj 9000 metri višinske razlike ter štirimi gorskimi cilji prve in enim ekstra kategorije. Tam se bodo zgodnji napadi zares splačali, če bo kdo pokazal trenutek šibkosti.
Jonas Vingegaard Hansen se je polotil nekakšnega trash talka, s čimer malo spominja na boksarje z akutnim pomanjkanjem samozavesti. Bolj kot so prestrašeni, bolj gobcajo. Če verjamemo, da je res samozavesten, pa očitno IT oddelek Visme-Lease a Bike pozna Pogačarja bolje, kot ga poznajo UAE Emirates. Tak pristop je skrajno antipatičen, a deluje. Zadnji dve leti tudi zato, ker je bil Pogačar predvidljivo zaletav in vsaj prvo leto je Vingegaard zmagal deloma tudi z elementom presenečenja.
Očitajo mu, da se preveč ozira samo na Pogačarja. To je res, na koncu se lahko zgodi, kar sta si leta 2019 privoščila na Giru Vincenzo Nibali in Primož Roglič, ko ju je iz zasede presenetil Richard Carapaz. A za razliko od Remca, ki trash talk obvlada precej bolje, je Jonas zadnji, ki bi moral dajati jajca na tnalo. Nihče mu ne more očitati, da ne zmaguje na lep način le zato, ker jajca raje zlaga v eno košaro.
