Predvidljiv scenarij, a nič ni samoumevno

Predvidljiv scenarij je po svoje zaščitni znak ardenskih klasik. Na Valonski puščici praktično ni mogoče zmagati drugače, kot s pospeškom na Mur de Huy v zadnjem trenutku. Liege–Bastogne–Liege je malo bolj zapleten spomenik, kjer pa običajno vedno zmaga najmočnejši. Dosti bolje je, odkar so prestavili cilj v Liege. Vedno je bil La Redoute ključen klanec, a zdaj je že tretjo leto zapored tudi odločilen. Res tudi zato, ker sta zmagovalca zadnjih štirih izvedb, Tadej Pogačar in Remco Evenepoel, izvenserijska kolesarja, ki si lahko to privoščita.

Kot v romantični komediji: predvidljiv scenarij s predvidljivim zapletom

Žal smo bili spet prikrajšani za dvoboj, letos celo za troboj. Lani je LBL odnesel Pogačarja, letos Dirka po Baskiji Primoža Rogliča in Evenepoela. Od treh zmagovalcev v zadnjih štirih letih je tako dirkal le Pogačar. Edina resna opozicija na papirju sta bila Tom Pidcock in Mathieu van der Poel. tako je bil scenarij predvidljiv: UAE Emirates bodo dirko naredili naporno in Pogačar bo dirko rešil čim prej.

Ker stvari v kolesarstvu nikoli niso preproste, je seveda prišlo do zapleta. MVDP bi lahko na LBL proti Pogačarju zmagal le v primeru, da bi bila zanj dirka popolna. Toliko bolje, če za Pogačarja ne bi bilo vse tip-top. Toda van der Poel je bil tisti, ki je 97 kilometrov do cilja obtičal v zastoju zaradi padca.

Morda bi bilo pametneje zimsko opremo sleči v kakem drugem trenutku, ali jo sleči na varnejši strani grupe in jo prepustiti pomočniku. Lahko je pametovati na toplem, zlasti tistim, ki se v mrazu še niso slačili v pelotonu, pri visokih hitrostih, na slabih valonskih cestah. Gotovo je včeraj marsikdo skočil na začelje in tega niti nismo opazili – MVDP in Tom Pidcock sta pač imela smolo.

Kaos v Valoniji

Israel Premier-Tech so se tik po padcu čudežno pojavili na čelu in v precej izraelskem slogu udarili po siromakih, medtem ko so UAE Emirates z izjemnim, res izjemnim Domnom Novakom še naprej do onemoglosti navijali na klance. Ko je prednost pelotona presegla minuto, smo bili vsi prepričani, da se je dirke končala še prej, kot smo se bali.

Podcenili smo kaotičnost razmer. Karavana je bila razpotegnjena čez pol Valonije. Na Col de Stockeau so bili v zasledovalni skupini avtomobili vsepovsod: spredaj, zadaj, med njimi. Na tako strmem klancu avtomobili niso v pomoč, ampak tam je postalo očitno, da barrage ni uspel in da bo to precej vplivalo na dirko. Mislim, da so komisarji zamižali na obe očesi in to je bilo dobro. Tako smo dobili nazaj dirko, ki jo je skoraj pokvaril neumen padec na ozkem delu trase.

Panika in stoicizem

Lova sta se Pidcock, ki je dodatno utrpel še okvaro, in MVDP lotila na različna načina. Anglež panično z napadom na Stockeau, v upanju, da bo vzel s seboj čim več že dotolčenih borcev. Santiago Buitrago je odpadel, Mauri Vansevenant je bil uporabnejši, rešili pa so ga ekipni kolegi, ko so se vrnili ponj. Za to so plačali visoko ceno.

MVDP je vse skupaj prenašal dosti bolj stoično. Ko je obtičal za padcem, je čakal bolj potrpežljivo kot jaz v katerikoli vrsti v trgovini. Potem je verjetno upal na najboljše ob zavedanju, da mu dirka tako ali tako polzi iz rok in da bo predrag vsak izlet v rdeče polje. Morda tudi enostavno ni mogel.

Čeprav so ujeli, je bila Pogačarjeva zmaga še bolj sigurna. Emirati so še naprej prehitevali vozni red in največje zasluge ima pri tem Domen Novak, ki bi mu moral slavospev peti v vsakem odstavku.

En instinktiven skok in vsega je konec

Na La Redoute je kazalo, da je Pogačarjevi ekipi zmanjkalo zagona. Novaku ne moremo očitati ničesar. Ko je spustil tempo, sta minila trenutek, dva, da je Pogačar dojel, da je 900 metrov pod vrhom klanca to, to. Marc Hirschi je na letu Emiratov deloval kot slepi potnik ali pa je bil tam za vsak slučaj, če bi se stvari izjalovile. Po večurnem letu Pogačarja niso izstrelili, ampak je z letala izskočil sam. Nič hudega.

Teoretiki pravijo, da je pravo mesto za napad pod vrhom, ko se klanec poravna. Pogačar je praktičen človek z instinktom zveri. Napadel je, kjer je moral napasti. Pod vrhom klanca je imel tako že debelo prednost in zmago v žepu. Kdor je ohranil trezno glavo, se je pravočasno sprijaznil, da dirka samo še za drugo mesto. Richard Carapaz, ki je deloval tik za Pogačarjem fantastično, je bil na koncu šele 26.

Tokrat je bilo dirke konec 35 kilometrov pred ciljem, a se je v ozadju razvnela odlična bitka. Všeč mi je kako dirka Ben Healey (EF Education First), a nikoli ne navijam za kolesarja, ki je na cestnem kolesu opremljen za vožnjo na čas, vključno z radijsko postajo na prsnem košu. Tako grozne pojave že dolgo nisem videl. Healey je spet plačal davek na atraktivno dirkanje, kar je lepo izkoristil Romain Bardet. Ne bi si mislil, da lahko trinajst kilometrov do cilja zadrži minimalno prednost, pa jo je.

Velike male zmage

Tretje mesto je za MVDP mala zmaga, sploh oziraje na pretekle uspehe. Dejansko je bil poražen le dvakrat: na Gent–Wevelgem in Amstel Gold Race. Očitno je, da forma ni več, kjer je bila v Flandriji in na Pariz–Roubaix. In to pove vse. Čeprav je za valonske griče pretežak in ni več v top formi, je izvlekel tretje mesto. Z nekaj sreče, to je res, ampak je imel obenem tudi smolo.

Zelo zadovoljen mora biti Maxim Van Gils. Lotto-Dstny je prinesel nove točke UCI, potem ko je že bil tretji na Valonski puščici, sedmi na Milano–Sanremo in tretji na Stradah Bianche. Aurelien Paret-Peintre je lani zaslovel z etapno zmago na Giru in ima odlično pomlad. Peto mesto na spomeniku je njegov rezultat kariere, ki ga nismo pričakovali. Mauri Vansevenant je po drugi strani s šestim mestom izpolnil pričakovanja, potem ko je bil četrti na Amstel Gold Race in je za Soudal-Quick Step dosegel najboljše rezultate na klasikah.

Če je videti samoumevno, še ni samoumevno

Profesionalno kolesarstvo je tudi na najvišji ravni odraz kapitalistične družbe, kot jo razumejo kritiki kapitalizma. Prepad med peščico najboljših in vsemi ostalimi je tako globok, da skoraj ni presenečenj. Bolj ali manj vso pomlad se je debatiralo le o van der Poelu in Pogačarju. Na velikih klasikah so v bolj ali manj popolnih konkurencah zmagovali še Jasper Philipsen na Milano–Sanremo, Mads Pedersen na Gent–Wevelgem, Tom Pidcock na Amstel Gold Race in, edino manjše presenečenje, Stephen Williams na Valonski puščici.

Seveda, ključni del pomladanske sezone sta morala zaradi padcev izpustiti Wout van Aert in Remco Evenepoel, ampak vprašanje, če ne bi bil prepad med najboljšo peščico in vsemi ostalimi še večji. Ne vem ali gre res za sistemski problem. Vedno so nekateri izstopali, a je bil način dirkanja drugačen. Ni nekdo prišel na vse mogoče dirke in zmagoval od pomladi do jeseni.

Ne moti me, da zmaguje peščica, a se sprašujem, kako bo to vplivalo na kolesarstvo srednjeročno. Na primer v modelu One Cycling, kjer bi se utegnile razlike med najboljšimi in ne najslabšimi še povečati. Če že radi uporabljajo analogijo s Formulo 1, jo bom še jaz. V trenutnem konstruktorskem točkovanju F1 imata prvi dve moštvi 1,75-krat toliko točk kot ostalih osem. Kolesarstvo je na tej poti, a še ni tam.

Priznam pa, da sem začel Pogačarjeve in van der Poelove zmage jemati kot samoumevne in da se jih ne veselim več s tistim pristnim entuziazmom. Ima da zmaga! Vse ostalo je neuspeh. Seveda zmage niso samoumevne, a je samoumevno, da imamo tak občutek. Na zadnjih šestnajstih spomenikih od Liege–Bastogne–Liege 2021 sta Pogačar in MVDP zmagala enajstkrat, dvakrat Remco, Sonny Colbrelli, Matej Mohorič in Dylan van Baarle pa so pobrali drobtine. Ki so zato toliko več vredne.

Zmaga na Giru tudi ni samoumevna. Je pa logično, da ima Dirka po Italiji le enega favorita.