Amstel Gold Race

Brez piva za favorita

Tudi na pragu Ardenov je bil Mathieu van der Poel najbolj varna stava. Navsezadnje ježe zmagal leta 2019, takrat dobesedno iz ozadja, kot šele obetavni mladenič za cestno dirkanje. A tokrat smo lahko vsaj verjeli, da lahko zmaga nekdo drug. Konec dneva smo lahko ugotovili, da je bil letošnji Amstel Gold Race, če že ne najatraktivnejša, pa gotovo najbolj napeta dirka letošnje pomladi.

Debate o šestem spomeniku so nesmisel, ampak če si poleg Strade Bianche kakšna dirka zasluži naziv, spomenik je to uvod v ardenske klasike. Amstel Gold Race ima tradicijo, a kratko v primerjavi s petimi največjimi klasikami: od leta 1966. Z 250 kilometri in okoli šestimi urami dirkanja ali več je tudi dovolj dolga. Več kot 3000 metrov višinske razlike na več kot 30 klancih ne pove dovolj o težavnosti trase na ozkih cestah z zavoji in desetinami vzpetin, ki sploh niso navedene v potni knjigi.

Zakaj je bil Mathieu van der Poel favorit?

Pred Amstel Gold Race leta 2019 je MVDP imel v žepu že 16 zmag med profesionalci in dve mavrični majici s članskih svetovnih prvenstev v ciklokrosu. Spomladi je zmagal na Dwaars door Vlaanderen in Brabantski puščici, zato zmaga na Amstel Gold Race ni bila toliko presenetljiva. Neverjeten je bil način kako je zmagal.

Letos je MVDP boljši kot kadarkoli. Alpecin-Deceuninck je boljši kot kadarkoli. Dobivali smo občutek, da so zmage le formalnost. Seveda ni tako. Priprave terjajo čas in forma je blago z omejenim rokom trajanja. Dirka po Flandriji in Pariz–Roubaix sta za van der Poela kot ustvarjeni. Na Amstel Gold Race ima več tekmecev, tudi če manjkata Tadej Pogačar in Wout van Aert. Na štartu je stalo poleg van der Poela osem kolesarjev, ki so v zadnjih petih letih na zmagovalnem odru nazdravili s kozarcem pokroviteljevega piva.  

Ne tako poskočni mož v belem

Peloton je pustil ubežnikom skoraj pet minut prednosti. Povsem običajno, a ne letos, ko so jih vedno držali na krajšem povodcu. Dirka se je zares odprla 60 kilometrov od cilja, a brez top favoritov. Louis Vervaeke je skušal reševati čast ekipe Soudal-Quickstep, ki ji letos grozi še slabša spomladanska bera kot lani, sledila pa sta Mikkel Honore (EF Education-Easy Post) in Paul Lapeira (Decathlon-AG2R), do zmage v drugi etapi Dirke po Baskiji precej neznan kolesar.

Ko je na Gulperbergweg 44 kilometrov do cilja potegnil Michal Kwiatkowski (Ineos Grenadiers), je postalo jasno, da ekipa računa na Toma Pidcocka. MVDP je imel nekaj pomočnikov, ki so odpadali in se vračali, a Giannija Vermeerscha ni bilo in najbolje je deloval Quinten Hermans. Van der Poel bi moral prevzeti pobudo in na trenutke je kazalo, da poskuša. Skočil je za Kwiatkowskim in za Richardom Carapazom (EF Education- EasyPost), a se je takoj umaknil v defenzivo in prepustil razvoj dirke vsemogočnemu.

Hirschi glavni igralec, MVDP statist

Na pomoč z neba ni čakal Marc Hirschi (UAE Emirates), ki je potegnil slabo uro vožnje do cilja. S seboj je vzel Rogerja Adrio (Bora-Hansgrohe), Baukeja Mollema (Lidl-Trek) in Valentina Madouasa (Groupama-FDJ). Od MVDP nič. Za Švicarjem in njegovo družbo so skakali Pello Bilbao (Bahrain Victorious), Kevin Vaquelin (Arkea-B&B Hotels), Tiesj Benoot (Visma-LAB), Pidcock, Quentin Pacher (Groupama-FDJ), Mauri Vansevenant (Soudal-Quickstep), Matteo Jorgenson, Andreas Kron (Lotto-Dstny) … kaj vem kdo še vse je poskušal. Nekaterim ni uspelo, a pred preostankom pelotona je bilo deset kolesarjev in več, ne slabih, in glavnega favorita ni bilo med njimi.

Dirka se je odprla prej, kot je pričakoval Mathieu van der Poel, ki je računal na napad na Keutenberg, slabih trideset kilometrov do cilja. V redu, razlike so bile majhne in kjer je bilo vsaj malo ravne ceste, so se morda celo videli med seboj. ampak sestava ubežnikov po ekipah je bila odlična. V ozadju je bilo malo zainteresiranih za lov, še najbolj EF Education- EasyPost in Jaco-AlUla. Spredaj so bili predobri kolesarji, po logiki stvari najboljši v pelotonu. MVDP je samo še statiral.

Pidcock tokrat brez napak

Hirschi, ki je izvedel vse glavne selekcije, tudi na Cauberg in odločilnega na Geulhemmerberg, ko so petnajst kilometrov do cilja ostali zraven le Pidcock, Benoot in Vansevenant.

Morda bi si zmago najbolj zaslužil Švicar, a je ohranil Pidcock največ moči. Potem ko je že izgubil v znamenitem šprintu leta 2021 proti van Aertu, je tokrat z napadom skušal stvari rešiti že prej. Ni bil uspešen, ampak ostali so porabili toliko streliva kot on … in za finiš mu je ostalo dovolj, da Hirschi in Benoot nista prišla okoli.

Precej zaslug ima za njegovo zmago tudi Vansevenant. Dirkal je impresivno, a proti hitrejšim v takih zaključkih ni imel možnosti. Izvlekel je lahko četrto mesto, zato je z veseljem izvedel leadout. Impresivno je dirkal tudi Paul Lapeira, ki je po 60 kilometrih v begu ostal do ciljne črte tik pred glavnino in izvlekel peto mesto.

Zakaj Mathieu van der Poel ni bil favorit?

Klancev je na Amstel Gold Race veliko, ampak na dirki s celo vrsto vzponov, resda še krajših, je MVDP že zmagal lani na svetovnem prvenstvu. Morda Amstel Gold Race na nek način spominja na ciklokros, zato je bil MVDP upravičeno favorit.

Sam je po dirki priznal, da ni imel noge. Res se je na štartu žal pojavil v belih hlačah, ne verjamem pa, da z belo zastavo. Prišel je po zmago, a mu je v nekem trenutku postalo jasno, da ni izvedljiva. Do cilja je dirkal z glavo, z mislijo na Liege–Bastogne–Liege.

Gotovo ni načrtoval zmage z dolgim pobegom, kot na Dirki po Flandriji z napadom 45 kilometrov do cilja in 60 kilometrov dolgo solo akcijo na Pariz–Roubaix. Tudi te eskapade so verjetno vplivale na slabše noge na Nizozemskem. Enako velja za njegovo ekipo. Oba, ki sta dirkala v Flandriji in na P–B, sta odstopila.

Po drugi strani so tekmeci tokrat dejansko verjeli v zmago. Že res, da so nekateri poskušali tudi na tlakovanih klasikah. Konec koncev je bil MVDP na Gent–Wevelgem dejansko premagan. Ampak v Maastrichtu je verjel marsikdo. MVDP je leta 2019 še lahko igral na karto presenečenja, zdaj ni več tako. Kljub temu, da je glavni favorit, lahko zmaguje na dirkah, ki so narejene zanj. Na tistih, ki niso, mu je dosti teže.

Vrača se Pogačar

Na Liege–Bastogne–Liege bo zato MVDP v enaki vlogi kot Tadej Pogačar (UAE Emirates) lani na Dirki po Flandriji. Tlakovani belgijski klanci nikakor niso Pogačarjev teren, a je kljub vsemu zmagal. Verjel bi, da MVDP lahko zmaga, ker manjkata Primož Roglič in Remco Evenepoel. Vendar je tu vsaj Pogačar.

MVDP ga bo moral nekako presenetiti. Pogačar ni dirkal že od 24. marca, zato ostaja tekmecem jalovo upanje, da še nima zmagovalne noge. UAE Emirates ima ekipo kolesarjev, ki so več kot prikladni za ostre ardenske klance s Hirschijem na čelu. Ne bi me presenetilo, če bi se Pogačar postavil v vlogo, ki jo je na Milano–Sanremo odigral MVDP za Jasperja Philipsena. In seveda je tu tudi Tom Pidcock.

Še prej pa Valonska puščica

Amstel Gold Race je bila odlična dirka, ker nihče ni preveč izstopal. Kot že napisano, je to vlivalo upanje tudi drugim ekipam, razplet pa je bil negotov do ciljne črte. Tako negotov, da ni bilo gotovo niti, da bodo zmagali štirje, ki so pokazali največ.

Podobno pričakujem v sredo na Valonski puščici, ki pa je že v osnovi dosti bolj zaprta dirka. Odločitev skoraj brez izjeme pade šele na zadnjem vzponu na Mur de Huy. Zgodil se bo takoj po službi, favoritov pa mrgoli, z Marcom Hirschijem in Tomom Pidcockom na čelu. Tam so še Juan Ayuso (UAE Emirates), ki je na Amstel Gold Race padel, lani drugi Mattias Skjelmose (Lidl-Trek), zmagovalec leta 2022 Dylan Teuns (Israel-Premier Tech), ki je v odlični formi, pa zmagovalec Brabantske puščice Benoit Cosnefroy (Decathlon-AG2R La Mondiale) …

In še bi lahko suhoparno našteval. Le zato, da vidimo, koliko bolj odprta bo dirka, ker na štartu ne bo izrazitega favorita.

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor