Morda bo kdo oporekal, češ da zmaga na spomenikih nikoli ne morejo biti rutina. Poglejmo, kako rutino definira SSKJ: izurjenost, izkušenost, pridobljena z delom. Kar počne Mathieu van der Poel, zmagovalec šestih spomenikov v zadnjih petih sezonah, je prav to. Brez dvoma je tudi tehnično dovršen v izvajanju, osebno zavzet, skupaj z ekipo opravljajo strokovno delo. Deloma je tudi res, da delo poteka po že znanem, ustaljenem načinu.
Težko si predstavljamo boljše kolesarstvo
MVDP je zmagal na Dirki po Flandriji in Pariz–Roubaix s tako impresivno individualno in kolektivno premočjo, da se nihče ni drznil vprašati, kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi dirkala tudi Tadej Pogačar in Wout van Aert pa če bi bili Visma-Lease a Bike in Lidl-Trek v popolnih postavah. Van der Poel in Alpecin-Deceuninck zmagujeta na tak način, da si je težko predstavljati še boljše kolesarstvo.
V zadnjih letih smo se navadili van der Poelove genialnosti in sposobnosti, da lahko zmaguje tudi brez ekipe. A v letošnji sezoni dejansko zmaguje z ekipo. Če njegova zmaga ni zagotovljena stoodstotno, se potrudi, da zmaga Jasper Philipsen. Začelo se je na lanskem Touru in najbolj impresivno nadaljevalo na letošnjem Milano–Sanremu. Vendar je bil rezultat na Pariz–Roubaix podoben že lani: prvi MVDP in drugi Jasper Philipsen. Če bi moral letos napovedati še drugouvrščenega, bi napovedal Philipsena.
Alpecin-Deceuninck razredčil peloton kot malinovec
Na vseh letošnjih spomenikih so izmerili najvišje povprečne hitrosti v zgodovini. Na Pariz–Roubaix je s 47,802 km/h padel rekord, ki so ga postavili lani. Hitrejša kot je dirka, bolj ustreza glavnim favoritom: na najhitrejšem Milano–Sanremu v zgodovini bi morda Pogačar zmagal, če ga ne bi držal MVDP. Na najhitrejši Dirki po Flandriji je zmagal najmočnejši. Na Pariz–Roubaix tudi. In rekorda v povprečni hitrosti je MVDP izboljšal kljub temu, da je zadnjih 45 oziroma 60 kilometrov dirkal solo.
Na povprečno hitrost vplivata smer vetra in vreme, a je vzorec preveč očiten, da ga ne bi pripisali le boljši tehnologiji, ampak tudi načinu dirkanja. Ubežniki nikoli niso imeli več kot dve minuti prednosti, kar bi bilo praktično nemogoče že zato, ker je bila povprečna hitrost po dveh urah 52 km/h.
Če se je ekipi Alpecin-Deceuninck na Dirki po Flandriji zgodilo, da so enkrat, dvakrat zaspali, je stroj na Pariz–Roubaix deloval kot urica. Naklonjen jim je bil tudi stranski veter, tako da se je peloton se je v brutalnem tempu redčil kot malinovec.
Šprint na šikano
O šikani pred Arenberškim gozdom je bilo govora več, kot bi si ga zaslužila. Ideja se je zdela butasta in smešna, a nekako sem čutil na vodi, da se ne bo zgodilo prav nič. In se ni. Predvsem zato, ker je bilo v pelotonu pred jarkom le nekaj več kot trideset glav. Jasno je bilo, da bo šikana spremenila dinamiko dirke v gozdu. To, da so morali pospešiti skoraj s stoječega štarta, je še toliko bolj ustrezalo MVDP, ki je prišel v gozd na četrti poziciji. To je bil edini vmesni poraz ekipe, ki je v šprintu na šikano izgubila proti moštvu Lidl-Trek, ki je z Madsom Pedersenom vstopilo v sektor prvo.
Nič hudega. Po 1300 metrih je MVDP pokazal kdo je šef. Že 93 kilometrov do cilja bi morda v ospredju ostala četverica Mads Pedersen-Jasper Philipsen-Mick van Dijke-MVDP, a je Philipsen defektiral. Van der Poel je počakal, skupina se je reformirala. Pedersen je defekt saniral dovolj hitro, še najbolj pa sta z napadom zagrozila Nils Politt in Stefan Küng. A kaj, ko je bil na mestu Gianni Vermeersch, letos kot prerojen superpomočnik za klasike. Nemcu in Švicarju je kvaril veselje, medtem ko je MVDP užival zavetrje v zasledovalni skupini.
Orchies, konec
Sektor Orchies je ocenjen s tremi zvezdicami, nič posebnega torej v teoriji, ampak tudi tlakovane sektorje naredijo težke kolesarji. MVDP je napadel 60 kilometrov do cilja s šeste pozicije, z brutalnim pospeškom ne da bi vstal s sedeža, pa še mu je za trenutek odneslo zadnje kolo. Za njim je poskušal Küng, a ni šlo pa še Philipsen mu je pokvaril veselje, ko se je s prve pozicije umaknil levo. Konec igre.
Način, kako se je MVDP odpeljal na tlakovcih, je bil resnično impresiven. Kolo je pustil poskakovati po kockah svojo pot, ob tem pa ni bilo videti, da bi šel kak obrat pedal v prazno. V zavoju je obvladoval kolo kot na asfaltu. V ozadju niso poskušali omejiti njegove prednosti, čeprav modrost prekaljenih mačkov pravi, da na Pariz–Roubaix nikoli ne obupaj. Preveč stvari gre lahko narobe, da se vodilni ne bi vrnil kot bumerang.
Ampak MVDP nima težav. Nima defekta. Kot da se stvari pod njegovim kolesom dogajajo drugače. In tudi se. Mislim, da je toliko boljši od drugih, da si lahko privošči nekaj malega rezerve, da ne pretirava in s tem prizanaša materialu. Kdor težko sledi, bolj muči material. Vprašajte mene!
MVDP si je lahko v miru ogledal Philipsnov pohod
Res pa je tudi, da je vsak obupan poskus zasledovalcev pokvaril Gianni Vermeersch in potem Jasper Philipsen. Alpecin-Deceuninck je imel dirko v žepu. MVDP je bil v cilju tako dolgo, da je lahko v miru spremljal razplet dirke za drugo mesto, ki ga je drugo leto zapored gladko dobil Philipsen. Vse drugo bi bilo presenečenje. Pedersen je s tretjim mestom dosegel najboljši rezultat kariere na velodromu v Roubaixu, Politt pa s četrtim mestom šele drugega najboljšega – leta 2019 je bil drugi, za Philippom Gilbertom.
Najboljši rezultat kariere je dosegel tudi Vermeersch, ki se je že daleč pred ciljem odpeljal tretji skupini in z Laurencom Pithiem dirkal za šesto mesto. Tudi Novozelandec ima za seboj imenitno pomlad. Na Pariz–Roubaix bi bil še više, če ne bi padel, potem ko sta bila v skupini zasledovalcev s Küngom v odlični poziciji za drugo mesto. Glede na to, kako je Pithie vžgal po tleh, je mali čudež, da ima celo ključnico.
Drugi del pomladi v Ardenih
Verjetno še nobeni ekipi ni uspelo zmagati na prvih treh spomenikih v sezoni. Ne le to: Alpecin-Deceuninck ima tudi dvojno zmago in šest uvrstitev v deseterico. Največ smo pričakovali od Visme in Lidl-Treka, ki pa sta resda osmoljenki sezone zaradi poškodb.
Manj smo računali na Soudal-Quick Step, ki so pomlad že drugo sezono zapored končali, ne le brez zmage in brez rezultata, ampak tudi ne da bi jih zares opazili. Najbolj je bil včeraj opazen Kasper Asgreen med sedmerico ubežnikov. A kaj naj si mislimo o ekipi, ki svojega tako rekoč kapetana pošlje v beg dneva? Da, imeli smolo, ker je Tim Merlier po padcu ali dveh odstopil, a on na Pariz – Roubaix v treh poskusih še ni prišel više od lanskega 23. mesta, z več kot petimi minutami zaostanka.
Tolažbo bodo osmoljene ekipe, to sta gotovo vsaj še Bahrain Victorious in Ineos Grenadiers, iskale na ardenskih klasikah. A kaj, ko se bo MVDP pojavil tudi na Amstel Gold Race. Le zakaj? Zato, da zmaga, seveda. Leta 2019 je bil morda presenečenje, zagotovo pa je bil presenetljiv način, kako je zmagal. Letos bodo spet vsi proti njemu. Na Liege–Bastogne–Liege pa se vrača Tadej Pogačar, medtem ko bo zadnje upanje Lefeverove ekipe, Remco Evenepoel, letos tam manjkal.
Slovenska mladinska reprezentanca kot Alpecin-Deceuninck
Pred člansko dirko so se za granitno kocko udarili mladinci na dirki pokala narodov. Zdaj že ptičke na veji čivkajo, da je slovenska reprezentanca dosegla dvojno zmago z Jakobom Omrzelom in Erazmom Valjavcem. Ta uspeh je impresiven z več vidikov.
Najprej že zaradi dvojne zmage. Potem zato, ker Jakob Omrzel teoretično ni prikladen za ravninsko tlakovano klasiko. In tretjič zaradi strateške in taktične bravure, za kar gre zasluga gotovo selektorju Nacetu Korošcu. Taktično so vrhunsko izpeljali že lansko evropsko prvenstvo, kjer je bil Anže Ravbar zmagovalec, Žak Eržen pa tretji. Odlično pa so izpeljali tudi letošnji Pariz–Roubaix. Potek dirke je za Kolesarsko zvezo Slovenije Korošec opisal tako.
Seveda pa je impresivno tudi to, da taktične zamislice kolesarji dejansko izpeljejo. Lahko pametujem iz naslonjača: eden naj gre v beg in tam štedi z močmi, kolikor je le mogoče. Drugi naj zasledovalcem sledi, ne da bi jim menjal, z izgovorom, da ima spredaj svojega človeka. Nekaj drugega pa je to doseči. Fantje imajo nogo, občutek, glavo in dobrega vodjo. Nekaj vendarle bo iz te mladine! Naj naštejem nekdanje zmagovalce mladinskega Pariz–Roubaix: Tom Pidcock, Mads Pedersen, Florian Senechal, Jasper Stuyven, Geraint Thomas. In tiste, ki so bili v tri: Mattias Skjelmose, Tao Geoghegan Hart, Nathan van Hooydonck, Arnaud Demare, Peter Sagan, Simon Šilak je bil leta 2004 četrti.
