Dirka po Dofineji

Kolesarstvo je spet videti težko

V prvi polovici sezone smo malce pozabili, da je kolesarstvo ekstremno zaguljen šport. Ne le Tadej Pogačar, tudi Mathieu van der Poel je spomladi zmagoval tako rutinirano, da so dirke spominjale na računalniške igrice. Ampak kolesarstva nimamo radi zato, ker je lahko, ampak zato, ker je težko.

Vas je Giro dolgočasil? Ste si želeli napetega dirkanja? Evo vam napeto dirkanje! Izenačene zaključke, presenetljive etapne zmagovalce, množični padec, nevtralizacijo etape, potolčenega Primoža Rogliča, ki skoraj izgubi dirko v zadnji etapi, pa je vendarle ne, presenetljivega tretjeuvrščenega v generalnem seštevku in na koncu več vprašanj kot odgovorov.

Z Rogličem vedno računaj na šov

Etapne dirke so narejene tako, da človeka pribijejo pred medij. Geo Lefevre in Henri Desgrange sta si izmislila šestdnevni Tour de France, ker je šlo časniku L’Auto za nohte. Za dirko, ki so jo organizirali, so seveda imeli ekskluzivne pravice in ljudje so kupovali časopis kot nori. V slabih treh tednih, kolikor je trajala šestetapna dirka, se je naklada podvojila. Gazetta dello Sport je nekaj let pozneje organizirala Giro d’Italia po vzoru Toura z istim namenom.

Medijem gre zadnje čase za nohte, največjim kolesarskim dirkam niti ne. Že res, da polminutnih videov vajene množice vabijo h kolesarstvu s kolesarskimi limonadami v Netflixovi produkciji. A za resne ljubitelje biciklizma ima dovolj dober dramaturški lok vsaka posrečeno načrtovana etapna dirka. Enkrat je boljša, drugič slabša, kar je seveda odvisno tudi od glavnih igralcev.

Giro je glavni igralec dobesedno ukradel in ga obenem rešil, ker je strašno zabaven lik. Vprašanje je le, kdaj se bodo mediji in javnost tega naveličali. Jasno pa je, da lahko vedno računamo na Rogliča. Do zadnjega ne vemo, ali gledamo zgodbo s srečnim koncem ali tragedijo – ki se dogaja v resničnosti.

Foto: A.S.O./Billy Ceusters

Težka sezona po Giru

Roglič ni mogel biti zelo dobre volje že od lanskega Gira. S tremi etapnimi zmagami je lani sicer slavil na Dirki po Burgosu in septembra na Dirki po Emiliji. Toda to so bile pripravljalne dirke, kjer je lahko, pravzaprav moral zmagovati rutinirano.

Vmes se je zgodila grozno uspešna Vuelta.

Konec sezone je bil tretji na Dirki po Lombardiji, ampak zmagal ni.

Potem se je zgodil njegov šele drugi prestop v karieri. Če je šel leta 2016 s kontinentalne ravni brez dvoma na bolje v svetovno serijo, so osem let pozneje prestop v Boro-Hansgrohe mnogi ocenili kot tveganega, če že ne kot napako. Kot napako? Nadaljevanje v Visma-LAB objektivno in subjektivno ni bilo več možno, zdaj zasluži več, Bora-Hansgrohe še zdaleč ni slaba ekipa in zdaj je nesporno vodja. Ne, ne, šel je na bolje.

A na Pariz–Nici ni kazalo na to. Niti ekipa niti on sam niso izpolnili pričakovanj. Optimistični nasmeški in izjave, češ, gremo v pravo smer in vse gre po planu, so se zdeli kot slaba piarovska laž. Seveda pa je skoraj popolnoma vseeno, kakšna je forma pet mesecev pred zaključkom Toura.

Zmaga v uvodnem kronometru na Dirki po Baskiji je bila dobra tolažba, a po padcih v drugi in potem še tretji etapi brez srečnega konca. Edina pozitivna točka je bila, da se ni polomil.

Odrešitev, a takoj zaplet

Dirka po Dofineji je bila po vsem sranju odrešitev, a brez preboja, brez čudeža. Roglič je predober, da bi na tej dirki, v tej konkurenci in s to ekipo pričakovali karkoli manj kot zmago, celo gladko zmago. In vse je kazalo na to, čeprav se je vmes dvakrat ulegel.

Ko ga je v drugi etapi premagal Magnus Cort, seveda ni bilo alarma. Slabo je bil Roglič videti zlasti v tretji etapi, kjer v zaključku ni vzel stvari v svoje noge, najprej ker je bil slabo postavljen, a v zadnjih štiristo metrih tudi ni mogel drugega kot slediti. Ni mogel ali ni hotel? Predvsem mu ni bilo treba. Ko je enkrat zamudil skok Dereka Geeja in Romaina Gregoirea, je bilo že prepozno. A v top formi bi to gotovo ne le pokril, ampak tudi zmagal s kakšno sekundo prednosti. Seveda pa je v tej etapi padel, zato iz nje nima smisla delati resnih zaključkov.

Foto: A.S.O./Billy Ceusters

Da ni slab, je pokazal v kronometru v četrti etapi. Zmaga na desetkilometrskem kronometru na Pariz–Nici je bila manj pomembna od tretjega mesta na pol ure daljši vožnji na čas v Dofineji. Dobrih deset minut se vozi hitro marsikdo, več kot štiridesetminutna dirka pa je precej boljši pokazatelj hitrosti ob hkratni trpežnosti.

Peta etapa je bila, kakršna je bila. Zmotilo me je, da je pred štartom Roglič izjavil, da bo šlo zares v šesti etapi. Leta 2024 smo in vsak dan gre zares! Če nič drugega, se pa zgodi množični padec večine pelotona. Tu je Rogličev izraz na obrazu deloval grozno. Izražal je nejevero, obup fatalizem in seveda zaskrbljenost.

Odrešitev in nov zaplet

V šesti in sedmi etapi smo gledali odlično dirkanje. Z vidika tega, česar smo se prehitro navadili to pomlad, zmagovalec etape ni deloval brezhibno. Skakali so mu Laurens de Plus, Derek Gee, Giulio Ciccone, zraven sta bila Matteo Jorgenson in Carlos Rodriguez. Kazalo je, da lahko Ineos Grenadiers uniči Rogliča taktično, a sta bila in Rogla in Aleksander Vlasov vseeno predobra.

Foto: A.S.O./Billy Ceusters

Za Pogačarja je videti, da lahko zmaguje sam. To je daleč od resnice, ampak tak vtis daje z napadi od daleč, podobno kot Remco Evenepoel, če je v formi. Roglič in Vingegaard zmagujeta na drugačen način, potrebujeta ekipo. Roglič je isto zasedbo, kot ga bo spremljala na Touru, izkoristil do konca in jo nagradil še z zmago v sedmi etapi. Tam je bil bolj suveren z vidika vstopa v sam zaključek, manj pa z vidika zadnjega pospeška, ki je njegov zaščitni znak. Jorgenson je tako rekoč ostal prilepljen na feltno.

Brez zapleta v zadnji etapi pa očitno ne gre. Kaj je šlo v resnici narobe, da ni mogel držati, ne bomo izvedeli. Padca pred tremi gorskimi etapami s skupaj več kot enajst tisoč metri višinske razlike gotovo nista koristila. Slab dan na pripravljalni dirki tri tedne pred začetkom in šest tednov pred zaključkom Toura tudi ni razlog za paniko. A vožnja na Touru bo morala biti za zmago brezhibna.

Foto: A.S.O./Billy Ceusters

Reši se, kdor se more

Vseeno je težko verjeti, da je Bora-Hansgrohe konkurenčna UAE Emirates in da je Roglič konkurenčen temu, kar je na Giru nakazoval Pogačar. Težko je kritizirati zmagovalca Dirke po Dofineji, ki je spotoma zmagal po točkah, a dejstvo je, da ni bistveno izstopal. Ineos Grenadiers in tudi Matteo Jorgenson so do zadnjega verjeli, da lahko zmagajo. K sreči so tako tudi dirkali, medtem ko Bora-Hansgrohe zadnje etape taktično po mojem ni izpeljala dobro.

Primož Roglič je dolžan kako pivo Giuliu Cicconeju, ki mu je bil v zadnji etapi precej v pomoč, čeprav je res, da je Italijan lovil dobro generalno razvrstitev v deseterici. Rogliču je šlo resno za nohte in pri zdravi pameti ne morem verjeti, da je zaostanek na nek način nadzoroval. Že, že, škodo je omejil po najboljših močeh, ampak zaostanka 48 sekund oziroma 8 sekund, kolikor je bila razlika na koncu v generalnem seštevku, ni mogoče imeti pod nadzorom. Če bi Jorgenson etapo zmagal, bi bila razlika na koncu pičle štiri sekunde.

Foto: A.S.O./Billy Ceusters

Še enkrat: drugi je bil Jorgenson! Po zmagi na Pariz–Nici to ni popolno presenečenje, pa vendar. Rogliča omenjamo v družbi velikih štirih, kjer je še Remco Evenepoel, ki ga ni bilo niti blizu. Dodajmo največje presenečenje dirke, Dereka Geeja (Israel-Premier Tech). Lahko resno načrtujemo, da sta Gee in Jorgenson lahko konkurenčna Pogačarju, Vingegaardu, Rogliču in Evenepoelu, ko so v top formi?

Pogačarjeva zmaga na Touru se zdi najbolj verjetna, ampak to smo vedeli. Enostavno si je po letošnjih predstavah težko predstavljati, da bi ga v kolikor toliko normalnih okoliščinah premagal kdorkoli.

Ga ni čez izenačeno dirkanje

Končno smo spet uživali v napeti dirki, kjer so taktične domislice res igrale pomembno vlogo. Vsi so delovali človeško in mnogi so v izhodišču verjeli, da lahko zmagajo.

Derek Gee, ki se nam je s štirimi drugimi mesti pa še drugima mestoma v razvrstitvi po točkah in gorskih ciljih prikupil že na lanskem Giru, sicer ni bil odkritje, gotovo pa najsvetlejša točka te dirke. Preprosto je uživati v biciklizmu, če zmaguješ. Gee pa žarečega obraza deluje popolnoma srečno že zato, ker je sploh lahko zraven. Taki fantje so prava reklama za kolesarstvo.

Foto: A.S.O./Billy Ceusters

Dirka po Dofineji je tudi dokaz, da ima cestnokolesarski šov manj težav, kot nam skušajo predstaviti tisti, ki ne razumejo, da cestno kolesarstvo pač ni in nikoli ne bo Formula 1 ali fuzbal. Si res želimo zaprto ligo, kjer vedno znova zmaguje ista peščica kolesarjev, medtem ko so ostali obsojeni na dirke drugega kakovostnega razreda, ki jih nihče ne gleda?

Morda je koncept kolesarstva s prevelikim številom dirk res obsojen na propad, a mi je blizu. Tako imajo možnosti za preboj v top terminih tudi tisti, ki jih ne bi dobili v primeru manjšega števila dirk, na katerih bi bila konkurenca vsakič tako rekoč popolna. Obenem dirke z nepopolno konkurenco krepijo naboj pred vrhunci, ko se znajdejo v istem ringu vsi najboljši. Teh vrhuncev je pač malo, a jih zato toliko teže pričakujemo.

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor