Po tritedenskih dirkah si običajno vzamem nekaj minut časa za razpredelnico, ki pokaže uspešnost posameznih ekip: število etapnih zmag, razvrstitev v generalnem seštevku, tudi pojavitve na odru za zmagovalce. Dober ekvivalent je seštevek zaslužkov posameznih ekip. Kdor več zasluži, je bolj opazen oziroma je bolje dirkal. Seveda to marsikaj skrije, saj ni vse v rezultatih. Še manj v denarju, bi rekel Richard Plugge.
Vsi za Pogačarja, Pogačar za vse
Tadej Pogačar vali zlata jajca tako ali drugače. Ekipa Ineos Grenadiers je bila močna, stvari so jemali v svoje roke, a na koncu so v najtežjih etapah blesteli UAE Emirates. Če so bili na začetku dirke še rahlo razmontirani, je kmalu postalo jasno, da so čvrsti tudi z B-postavo.

UAE Emirates so dosegli šest zmag in pobrali polovico majic. Pogačar jih je oblekel skupaj štirideset. Ni dvoma, da so bili najboljša ekipa, čeprav je to nagrado pobral Decathlon-AG2R La Mondiale. Z etapnima zmagama Valentina Aureliana-Paintreja in Andree Vendrameja ter skupnim četrtim mestom Bena O’Connorja so si to zaslužili.
Ineos Grenadiers je imel na papirju dva kapetana, a na koncu je Geraint Thomas ostal brez drugega mesta, Thymen Arensman pa brez bele majice. A dirkali so odlično. Jhonatan Narvaez in Filippo Ganna sta edina v neposrednem spopadu premagala Pogačarja. Tretje mesto Thomasa je dokaz, da je mogoče biti na odru za zmagovalce s pametjo, razumevanjem, kako daleč lahko greš. Je pa res, da v normalnih okoliščinah, če okolica nima blazne smole, na tak način ni mogoče zmagati.

Aktivno, a po pameti
Ne vem kako je bil Daniel Martinez (Bora-Hansgrohe) lahko za kogarkoli presenečenje. Na dirki, kjer je bilo nemogoče, da bi etapo zmagal nekdo, ki se bori za skupni seštevek, je dirkal ne samo najbolje, ampak tudi najbolj aktivno. Pol minute je za Thomasom izgubil v drugem kronometru, sicer je samo pridobival. Bora-Hansgrohe se ni proslavila z drugimi dosežki, a na koncu je drugo mesto v skupnem seštevku vredno največ, tudi zato, ker je ekipa usodo v ključnih trenutkih vzela v svoje roke.

Aktiven je bil tudi Ben O’Connor (Decathlon-AG2R La Mondiale), a kaj, ko je v drugi etapi izpadel butasto in to tudi pošteno priznal. Ne glede na vse na koncu ne bi prišel med najboljše tri niti na dirki, kjer je manjkala cela vrsta boljših kolesarjev od njega.
Drugo priložnost je Tiberi zgrabil z obema rokama
Odstop Ciana Uijtebroeksa (Visma-LAB) zaradi bolezni po deseti etapi, ne vzame teže rezultatu Antonia Tiberija (Bahrain Victorious), ki je takrat za Belgijcem zaostajal dvanajst sekund. Belo majico osvoji, kdor pride do konca – ah, te bistroumnosti! In belo majico ima tisti, ki dobi drugo priložnost.
Potem ko se je Tiberi proslavil, ne toliko z ostrostrelskimi sposobnostmi, kot slabo oceno kaj lahko vzame za tarčo, ga je Lidl-Trek zaradi ogabnega pritiska javnosti odpustil. Krščanski zahod je mogoče še odpuščal, napredni sekularizirani, liberalno puritanski zahod ne več. Po medijskem linču bi lahko Tiberi izgubil vsako življenjsko perspektivo, če mu ne bi dala priložnosti ekipa države, ki ji zahod očita kršenje človekovih pravic. Ker so tam tudi mačje pravice malo vredne, je dobil Tiberi priložnost, da postane boljši človek.
Dirkal je odlično, aktivno, in še bolj impresivno kot bela majica je to, da je bil skupno peti.

Deseterica ni hec
Manjše presenečenje je Einar Rubio (Movistar) na šestem, še manjše Jan Hirt (Soudal-Quick Step), ki se je proslavil že s šestim mestom na Giru 2022. Romain Bardet (DSM-Firmenich-PostNL) bržkone ni šel na generalno razvrstitev. Sukal se je od 39. mesta po katastrofalni prvi etapi do šestega v drugem tednu in končnega devetega po slabi predzadnji etapi. Največjo priložnost je imel v sedmi etapi, ko je prehitel Jana Tratnika (Visma-LAB), a ni bil dovolj močan za Valentina Paret-Paintreja (Decathlon-AG2R La Mondiale).

Malo zmago je dosegla ekipa Tudor na svojem prvem grand touru. Alberto Dainese je bil v šprintih dvakrat četrti, a največ je prinesel Michael Storer z desetim mestom. V predzadnji etapi je vzdržal v skupini za drugo mesto, medtem ko je Filippo Zana (Jayco-AlUla) tam zapravil deveto mesto.
Zdaj se zdi boj za deseterico Slovencem mogoče obroben, tisti, ki smo spremljali kolesarstvo že pred letom 2019 pa vemo koliko so bile vredne tri uvrstitve Tadeja Valjavca v deseterico na Giru: leta 2004 je bil deveti, leta 2009 sedmi in na Touru leta 2009 deveti.
Zmagovali le trije šprinterji
Na podoben način kot Pogačar generalni seštevek, je imel točkovnega pod nadzorom Jonathan Milan (Lidl-Trek). Ciklamno majico je nosil 18 dni in v tej razvrstitvi gladko zmagal drugič zapored. Njegov neverjetno grd šprint je učinkovit. Če ni zmagal, je bil drugi. A bolj kot s tremi zmagami me je navdušil z drugim mestom v Rimu. Po defektu je bil izgubljen, a ga je najboljši vlak pelotona suvereno pripeljal v pozicijo za zmago. Milan je zmagal tudi šprint za peto mesto v peti etapi, ko je Alpecin-Deceuninck zagrešil kapitalno napako s tem, da so prezgodaj ujeli ubežnike in sredi etape omogočili beg četverici.

Tim Merlier (Soudal-Quick Step) je s tremi etapnimi zmagami iztržil ogromno. Milan je močnejši, a so po pameti in v zadnji etapi malo po sreči zmagovali tudi v belgijski ekipi. Preostalo šprintersko zmago je na svojem prvem grand touru osvojil Olav Kooij (Visma-Lease a Bike) in lani daleč najboljši ekipi sezone pripeljal edini rezultat. Naslednji dan ni več štartal zaradi vročine.
Šprinterska razočaranja
Ničesar ni dosegel Alpecin-Deceuninck. Manj kot vabljene ekipe. Moštvo so zgradili okoli Kadena Grovesa, ki mu ni mogoče očitati ničesar, razen, da ni zmagal. Dvakrat je bil drugi in dvakrat tretji. Morda je manjkal Mathieu van der Poel s svojimi sposobnostmi leadouta.

Pravo razočaranje je drugi avstralski šprinter. Caleb Ewan (Jayco-AlUla) je prišel trikrat v deset, a to je bilo vse. Če bi zmagoval, je vprašanje, ali bi Luka Mezgec res predčasno zapustil Giro, kar so menda načrtovali že vnaprej. Dejstvo pa je, da je Mezgečeva najboljša etapna uvrstitev enaka kot Ewanova. V šesti, makadamski etapi v Toskani je bil šesti.
S porazno formo se je na Giru prikazal Fabio Jakobsen (DSM-Firmenich-PostNL). Morda je bil odstop po res grdem padcu celo odrešitev pred slabim nadaljevanjem. Vsekakor so med šprinterji izstopali le Milan, Groves, Merlier in Kooij.
Drobtine za male ribe
Kot vedno, se tudi letos kar nekaj ekip domov vrača tako rekoč praznih rok, kvečjemu s kako minorno nagrado. Sponzorjem bodo fotografijo nagrade za najbojevitejšega kolesarja v etapah ali tistega, ki je preživel največ kilometrov v begu, poslali v ekipah ranga pro, kot je Polti-Kometa. Manjše italijanske ekipe – velikih tako ali tako nimajo več – so že v Torinu štartale na tolažilne nagrade.
Tako je Andrea Pietrobon (Polti-Kometa) zmagal v točkovanju na letečih ciljih in v razvrstitvi premio fuga, ker je najdlje (605 kilometrov) vztrajal v begu. V težko razumljivi razvrstitvi intergiro je zmagal Filippo Fiorelli (VF Group Bardiani-CSF Faizane), ki se je proslavil tudi s ciklamno majico v drugi etapi.
Tudi pojavitev na odru za zmagovalce v terminih, ko vsi ugasnejo televizorje, ima neko vrednost, tako kot članstvo med ubežniki v terminih, ko še nihče ne gleda televizije. A v časih, ko ljudje raje visijo na družbenih omrežjih, več prinesejo lepi porazi in simpatične geste. Tako je Giulio Pelizzari (VF Group Bardiani-CSF Faizane) zaslovel z lepim porazom v 16. etapi ter čestitkami Pogačarju po njej ter s tem, da je v zaključku 20. etape nekaj časa vztrajal z roza majico. Seveda je Pelizzari tudi hudičevo dober in bo vsak čas dirkal na najvišji ravni.

Potem je tu nekaj ekip svetovne serije, ki jih nismo niti opazili: Arkea-B&B Hotels? Astana-Kazahstan? Groupama-FDJ? Nobenega izgovora nimajo. Intermarche-Wanty so stavili na Biniama Ghirmaya, a je po dveh padcih v manj kot desetih kilometrih odstopil že v četrti etapi. Tako imajo vsaj izgovor.
Najlepše zmage? Pogačarjeve!
Vsaka je bila posebna na svoj način. V drugi etapi je oblekel roza majico, potem ko je pod zaključnim klancem na Oropo zaradi defekta ubrisal. Na kronometru v sedmi etapi pove vse to, da je prehitel FIlippa Ganno. V osmi etapi se je proslavil z zmago v šprintu sedmerice. Zmaga v kraljevski etapi je pač kraljevska, sploh ker je konkurentom naložilslabetri minute. V 16. etapi je izkoristil podarjeno.
A verjetno je bila najboljša zmaga predzadnji dan. Med etapo je deloval neznačilno nervozno. A z ekipo so dirkali odlično, potem pa je v neverjetnem vzdušju soliral več kot 36 kilometrov, mulcu je mimogrede podal bidon in užitek ga je bilo opazovati na spustu. Ves v rožnatem je bil videti, priznam, zares odlično. Kljub rjavi črti na hlačah – vreme pač ni sodelovalo cel dan.

Kaj pa sicer? Alaphilippe je moj favorit!
Vedno so mi všeč etape, kjer zamočijo šprinterji. V peti etapi so tako dopustili zmago ubežnikom, pa ne tistim iz originalnega bega, ampak oportunistom, ki so izkoristili ponujeno priložnost. Michael Valgren (EF Education-EasyPost) in Enzo Paleni (Groupama-FDJ) so si zaslužili zmago prav toliko kot Benjamin Thomas (Cofidis). Po svoje bi si jo zaslužil tudi Andrea Pietrobon (Polti-Kometa), ki je nehal sodelovati pri kroženju in potem poskušal z dolgim pobegom, a na koncu je zmagala kolegialnost.
Za najlepšo bom vseeno izbral zmago Juliana Alaphilippea (Soudal-Quick Step) v dvanajsti etapi. Že sodelovati v begu je bilo težko. Še bolj noro je bilo v duetu z Mircom Maestrijem (Polti-Kometa) pobegniti ogromni, 36-članski grupi. Alaphilippe je Maestrija prepričal v odlično sodelovanje, čeprav je bilo jasno, kdo bo potegnil kratko.

Alaphilippe je zmagal na silo, a si je to ob neumornih poskusih zaslužil bolj kot vsi. Navsezadnje si je nabral kar 38 sekund bonifikacij, največ za Pogačarjem. To ne pomeni nič, razen da je bil pogosto v ospredju tam, kjer se je dirka začela lomiti. Najboljši časi, ko je bil kot dvakratni svetovni prvak član velike peterice, so mimo, a si ne zasluži preužitkarstva v kateri od ekip, ki slovijo kot zadnje pribežališče za ostarele kadre.
Res je zmagal, ampak …
… ampak konkurenca je bila slaba. To je jasno. Konkurenca je bila preslaba že na Stradah Bianche, Dirki po Kataloniji in Liege–Bastogne–Liege. Ni Pogačar kriv, da mu nič ne morejo. Tudi ni kriv za to, da nihče, z izjemo Gerainta Thomasa, nima jajc dirkati na dvojčku Giro–Tour. Dejstvo je, da Pogačar šele prihaja v najboljša leta. Morda sploh še nismo videli vsega.
Fotografije: RCS Sport