Vsekakor je prestižneje zmagati na spomeniku, v etapi Toura in na svetovnem prvenstvu v cestnem, gorskem kolesarstvu ali kolesarstvu. Vendarle pa svetovni prvak v gravlanju obleče mavrično majico. Zato je to hočeš-nočeš izjemen uspeh. Ni zmagal kdorkoli. Ni mogel zmagati kdorkoli. Zmagal je tisti, ki ima med palmares spomenik in tri zmage na Touru.
Zakaj dirka, če ni prenosa?
Danes ljudje radi marsikomu očitajo diskriminacijo in tudi svetovno prvenstvu v gravlanju se je začelo s tem. Italijani so se naredili Francoze in pozabili na prenos ženske dirke. Te šalabajzarije seveda ne bi opisoval z isto besedo, kot denimo opisujemo rasizem ali določene paragrafe šeriatskega prava. Je pa posmeha vredno, da niso bili sposobni iger željnim ljubiteljem športa zagotoviti zabave že v soboto.
Resnici na ljubo so posnetki gravlerskega dirkanja strašno dolgočasni, naj gre za moške ali ženske. Za produkcijo, s katero bi pokrili več kot tri, štiri grupe, pač nihče nima dovolj denarja. Toda zadnja leta smo vajeni videti skoraj vsako kolesarsko procesijo ne glede na monotonost, na GCN so celo posnetki ameriških kriterijev. To gledamo, čeprav je dolgčas.
V neposrednem prenosu hočemo zato videti kako je Kasia Niewiadoma (Poljska) oprala Silvio Persico (Italija) in nizozemsko falango favoritinj z Demi Vollering na čelu. Ena najboljših kolesark na svetu je nekaj zmagala šele prvič po letu 2019, pa je Uci povzetek objavil šele tri dni po dogodku.
Svetovni pokal v terminu svetovnega prvenstva
Gravlanje je ob ciklokrosu, ki je zimski šport, ena redkih kolesarskih panog, ki niso bile del super svetovnega prvenstva v Glasgowu s široko škotsko okolico. To postavlja gravel v kontekst disciplin pumptrack in kros na izpadanje, ki jih je Uci v celoti zaupal podizvajalcem. Svetovno prvenstvo v pumptracku so tik pred zdajci prestavili lokacijsko iz Argentine v Innsbruck, kros na izpadanje pa zaradi požarov v Indoneziji terminsko na še nedoločen datum. Če se to bere kot cinizem, mi je uspelo.
Nedelja po zaključku svetovne serije – izvzemši Dirko po Guanšiju, ki je praktično izven konteksta – se je marsikomu zdela ustrezen termin. Recimo, če zanemarimo prekrivanje s tako pomembno dirko, kot je svetovni pokal v gorskem kolesarstvu, ki se je tisti konec tedna dogajal v Kanadi. Tako je manjkal vsaj Tom Pidcock, svetovni in olimpijski prvak v gorskokolesarskem krosu, nekdanji svetovni prvak v ciklokrosu in še zmagovalec najbolj gravlerske cestne dirke Strade Bianche.
Oktobra smo že utrujeni
Pauline Ferrand-Prevot, lani svetovna prvakinja v skoraj vseh disciplinah izven asfalta, tudi gravlanju, je sicer dala prednost svetovnemu prvenstvu pred svetovnim pokalom, a je s covidom obtičala doma. Tako je bilo v prvi deseterici letošnjega svetovnega prvenstva deset kolesark, ki dirkajo pretežno po cesti, kar le še bolj poglablja vtis, da je v kolesarstvu najprej cestno in šele potem vse ostalo.
V tako natrpanem urniku ob skoraj nepreglednem sistemu različnih disciplin optimalen termin ne obstaja. Mathieu van der Poel dopustuje pred začetkom sezone ciklokrosa. Mnogi so v nedeljo dirkali na letos spregledani cestno-gravlerski dirki Paris-Tours. Še več je takih, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi si ga konec sezone brez upanja na uspeh pet ur nametavali na dolge proge.
Iskreno dirkanje brez potuhe
Gravlanje je ena najbolj iskrenih kolesarskih disciplin. Seveda nanjo gledamo cinično, da ne rečem zviška, toda dejstvo je, da združuje vse prvine. Eksplozivnost na štartu, dobro orientacijo v skupini, vzdržljivost, koordinacijo in tehnično znanje, moč celega telesa, pogum, sposobnost samostojnega reševanja težav in na splošno sposobnost neodvisnosti od informacij o dogajanju na dirki.
Na lanskem prvenstvu se je še bilo mogoče skrivati v grupi, a so bili pri vrhu vseeno specialisti za vse terene – ciklokros, tlakovane klasike – s plačami članov profesionalnih cestnih ekip. A na dirki s klanci se pokažejo ogromne razlike. Te niso posledica različne usposobljenosti na tehničnih odsekih, ampak posledica različnih motorjev. Ti so pri kolesarjih svetovne serije preprosto bolje sfrizirani.
Niewiadoma je končno spet zmagala zato, ker gravlerski način dirkanja pretiranega entuziazma ne kaznuje, kot ga cestno dirkanje. V redu, dirke nismo videli, ampak domnevam, da so bile Nizozemke poražene, ker niso mogle taktično izkoristiti številčne premoči. Tako so se v cilj pripeljale na tretjem (Demi Vollering), četrtem (Yara Kastelijn) in petem (Lorena Wiebes) mestu.
Mohorič sproščeno in po pameti … še kar
Zato je bilo jasno, da ima Matej Mohorič odlične možnosti, seveda ob vprašanju, ki se poraja vsakič. Kako kani premagati Wouta van Aerta – ali MVDP, Tadeja Pogačarja … Kasperja Asgreena. Redko mu uspe, vendar se mu včasih poklopi, ne zaradi sreče, ampak ker jih nategne.
Na tej dirki je vse naredil prav. Prišel je v odlični formi. Zelo očitno ni bil pod pritiskom, kakršnega si je zadal pred Tourom, pred dirko Po Sloveniji in pred državnim prvenstvom, če hočete. Kolo so pripravili kot je bilo treba. Med dirko se je držal v ospredju. Sicer ni mogel iz kože norca, ki na spustu tvega več, kot bi bilo treba, a je ostal na varni strani in se ni razmontiral kolikor je bil dolg in širok – kar bi se mu lahko zgodilo tudi na tistem spustu s Poggia.
WVA nervozno in prelahkotno
Wout van Aert je po drugi strani prišel na dirko pod pritiskom slabe sezone. Zmaga na E3 je njegov najboljši rezultat. Gent–Wevelgem je šenkal Christophu Laportu. Državno prvenstvo v kronometru? Res veliko bi bila vredna zmaga na cestni dirki. Etapna in skupna zmaga na Dirki po Veliki Britaniji? O tej dirki se je govorilo samo v zvezi s posmehom zaradi obupne trase. Coppa Bernocchi?
Dobro, ampak po vrsti je bil poražen na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu, na Milano–Sanremo, Dirki po Flandriji, Pariz-Roubaix ob smoli z defektom. Ničla na Dirki po Švici. Ničla na Touru. Porazi na svetovnem in evropskem prvenstvu v cestni in vožnji na čas.
Zmagal je na dirki UCI Gravel World Series Houffa Gravel. Devet minut pred specialistom za ciklokros Daanom Soetejem in upokojencem, gravel profijem Paulom Vossom. Če je mislil, da ima zmago na gravlerskem svetovnem prvenstvu v žepu, se je uštel. Kot zdaj berem, ni imel dveh defektov, ampak je očitno prvič stal zaradi težav s sedežem. Potem je defektiral, ker je pumpal, kot da gre na ciklokros, vozil pa brez vsakega občutka. Defekta ni mogel sanirati, češ da je bilo »nekaj pokvarjeno v ventilčku in sem zaradi tega izgubil veliko časa«. Z ventilčkom je običajno nekaj narobe, če si nervozen.
Šampiona nevredna analiza
Van Aert je prišel po zlato medaljo, kot da mu pripada. Mavrična majica bi bila tolažba za neuspešno sezono. A na koncu se je lahko v amaterskem, šampiona nevrednem slogu tolažil le s tem, da je tisto nedeljo dosegel boljši neto čas vožnje kot zmagovalec.
Da je na Instagramu objavljal pomenljive zgodbice, namigujoč, da je bil v resnici najmočnejši na dirki, je sramota za kolesarja tega kova. Če bi bilo kolesarstvo tako preprosto, bi rezultate določili s Stravo. Štartaš, ko hočeš in ustaviš za kosilo.
Vendar tudi Strava v primeru izbire dejavnosti kot dirke upošteva bruto čas.
Kot v starih časih: Valverde pri vrhu
Ko je Mohorič ostal s Connorjem Swiftom in Florianom Vermeerschem, je bilo bolj ali manj jasno, da je zmaga njegova, če bo šlo vse po sreči. To, da sta ostala z njim, seveda veliko pove o njuni kakovosti.
Vermeersch je bil leta 2021 drugi na Pariz–Roubaix. Na velodrom je prišel v ospredju potem ko je cel dan bežal – ima torej agregat, potreben za gravlanje. Ima tudi zmago z dirke Antwerp Port Epic leta 2022, ki jo definirajo makadamski odseki. Swift ima izkušnjo z gravlanjem; maja je zmagal na dirki svetovne serije The Gralloch.
Med kolesarji, ki ne dirkajo na najvišji ravni, sem pripisoval največ možnosti Alejandru Valverdeju. Res pri 43 letih uživa v zasluženem pokoju, a šele prvo leto, trenira pa kot v najboljših časih in redno dirka gravel. Ni razočaral. Dobro, zaostal je skoraj sedem minut, ampak je bil najboljši od ostalih.
Prijetno presenečenje
Keegan Swenson je presenetil že zato, ker se je pojavil na štartu, saj ga, kaj vem zakaj, ni bilo na moji štartni listi. Letos je v ZDA na gravel in gorskem kolesu zmagal skoraj vse, kar je lahko, tudi Unbound Gravel. Resnici na ljubo priznajmo, da je sistem točkovanja za štartni položaj rahlo diskriminatoren, toda Uci bo seveda upošteval na svojem prvenstvu dirke pod svojim okriljem.
Swenson je menda štartal nekje na sredi in še tja se je po mojih virih zrinil po principu »spustite me naprej, saj veste kdo sem jaz«. Na Instagramu je napisal »All the years of XCO racing sure came in handy as I was able to find the front after just a couple kilometers after a my mid pack start position 😉.« Prevod: izvajal je sebi in drugim nevarne manevre akcije na robu regularnosti, kot jih je v video akciji zabeležil sicer precej manj uspešni Payson McElveen.
Nič hudega, zaslužil bi si namreč štart v ospredju. V šprintu je na koncu izgubil boj za četrto mesto, ki ga je stari lisjak Valverde verjetno dobil že vnaprej. Ne strinjam pa se s posplošenim mnenjem, da bi Swenson zmagal, če bi bila to prava gravel dirka – kot to dojemajo Amerikanci in romantiki, ki po mojem ne razumejo principov vrhunskega športa. Po teh nikoli zapisanih pravilih naj bi bile gravel dirke domala orientacijski ultramaratoni, ki jih najboljši vozijo tja do deset ur.
Swenson je bil peti, ker je dober
Letošnji trasi svetovnega prvenstva ne moremo očitati, da ni bila dovolj tehnično zahtevna. Ni bila niti kratka. Slabih pet ur. Gotovo pa je bila raven dirkanja mnogo višja kot na ameriških dirkah. Cinično jih je imenovati vaške dirke, toda konkurenca tam pač ni na ravni evropske, da ne rečem svetovne.
Zato s špekulacijami o prekratki in tehnično premalo zahtevni trasi omalovažujejo najprej Swensonov dosežek. Zelo očitno je, da v Ameriki praktično nima konkurence, da je torej enostavno dobra mašina.
Zato je lahko iz ozadja tudi na svetovnem prvenstvu prilezel na peto mesto, ne pa da je izgubil zmago, ker naj bi bila trasa prelahka. Fant je najbrž s fiziološkega vidika dovolj dober za dirkanje v svetovni seriji, ne nujno kot zmagovalec.
Nicolas Roche, ki je videl nekaj dirkanja v svetovni seriji in v gravlanju, je pošteno povedal, da odloča predvsem fiziologija, ne pa nekakšna tehnična usposobljenost in sposobnost maratonskega dirkanja. Roche je omenil tudi podporo ekipo. Ta je nujna. Van Aert je pred štartom užival v udobju ekipnega avtobusa. Mohorič, Matevž Govekar in Fran Miholjević niso imeli te sreče, ampak na cestah sem cel dan srečeval vozila ekip Bahrain Victorius, Ineos Grenadiers, Lotto-Dstny in Movistar. Občutek je bil, da jih mrgoli.
Si najboljši kolesar? Pridi gravlat!
Zmaga na svetovnem prvenstvu v gravlanju je seveda vredna manj od zmag na dirkah tega ranga v olimpijskih disciplinah, kot so olimpijski kros, cestno kolesarstvo, kronometer, velodrom, navsezadnje BMX. Vendar je odmevnejša, kot sem si predstavljal. Verjetno tudi zato, ker letos ni zmagal neki Gianni Vermeersch, ampak veliki zvezdnik kolesarstva.
Taki liki dvigujejo disciplino na višjo raven. Tudi v Sloveniji, čeprav še ne vemo kako bi temu rekli in smo brali vse sorte, od makadamčkanja in po neumnem uveljavljenega makadamkanja pa do dirkanja po makadamu. O tem morda kdaj drugič. Dejstvo je, da tudi Kolesarska zveza Slovenije o tej disciplini razmišlja dosti bolj resno.
Vsak najboljši kolesar na svetu, teh je več, bi moral enkrat v karieri nastopiti na svetovnem prvenstvu v gravlanju. Ni najprestižnejša disciplina, je pa zaguljena in odseva vse, kar je v kolesarstvu po eni strani lepega in po drugi strani grdega. Zato je Moho tako velik. Ker lahko zmaga v etapi na Dirki po Franciji, na spomeniku Milano–Sanremo, v Novem mestu in še na svetovnem prvenstvu v gravlanju.
