Prvi teden svetovnega prvenstva ni bil najboljša reklama za kolesarstvo. Večino dirk je kvarilo slabo vreme. V mrazu in dežju ne moremo pričakovati vrhunskega dirkanja, ampak mučenje na obroke. O smrtni nesreči mlade Švicarke Muriel Furrer je bilo povedanega veliko in izrečenih preveč obtožb še preden so razjasnjene okoliščine. Slabo mi je postalo ob ugotovitvi, da ProCyclingStats in First Cycling navajata v rezultatih dirke tragično preminulo preprosto kot statistični podatek DNF. Življenje gre zdaj naprej, spremenilo se bo malo. Žurnalisti so z nadležnimi vprašanji opravili svoje delo, se v trenutku zbrali in začeli opevati organizacijo, svetovno prvenstvo, Švico ter seveda nove junakinje in junake.
Edina naloga: zmaga
Slovenska reprezentanca se na uvodnih dirkah ni ravno proslavila, z izjemo ne več kot solidnega 12. mesta Primoža Rogliča v vožnji na čas ter spodbudnih rezultatov Urške Žigart, ki je bila v kronometru 17. in na cestni dirki 24. Vso breme je v nedeljo ležalo na moški ekipi in seveda vseh spremljevalcih v zares nemajhnem pogonu Kolesarske zveze Slovenije, ki je v to prvenstvo vložila ogromno kapitala, mislim predvsem človeškega.
Karkoli drugega kot zmaga, tudi drugo mesto, bi bilo razočaranje. Lep uspeh, ampak … Po olimpijskih igrah smo poslušali žurnalistično prilivanje olja na ogenj z butasto izjavo, da je kolajna ležala na tleh, v soboto pa je Večer kar v naslov članka zapisal, da je mavričasta majica na pladnju. Neumno! Lovorike se ne valjajo na tleh ali pladnjih niti v športih, ki se dogajajo v nadzorovanih okoljih. V Zürichu pa smo morali pričakovati kaos, saj je bila to edina možnost, da svet porazi Pogačarja. Ali Slovenijo, če hočete malce patriotskega pridiha.
Odlična ekipa, a dirkati je bilo treba po pameti
Slovenija še nikoli ni dirkala s tako močno ekipo. To je res, ampak. Nikogar ne kritiziram, ker so vsi vrhunski kolesarji, a sem od začetka opozarjal, da je manjkala globina. Preprosto je pogledati na lestvico UCI in ugotoviti, da je Slovenija druga najboljša država za Belgijo, da je Tadej Pogačar na lestvici prvi in Roglič drugi. Kratek izračun pa pokaže, da je skoraj 62 odstotkov vseh slovenskih točk Pogačarjevih in dobrih 23 odstotkov Rogličevih.
Preštevanje točk nima nobenega smisla. Na vrhu lestvic so zmagovalci, ki zmagujejo po zaslugi tistih, ki se za točkami sploh ne ženejo. Težava je bila, da sta dva člana ekipe šprinterja Matevž Govekar in Luka Mezgec. Po odpovedi Mateja Mohoriča je dodatno breme padlo na Jana Tratnika. Matic Žumer je bil odlična zamenjava, ne za Mohoriča, a za uvodne kilometre je Slovenija dejansko potrebovala vlečnega konja njegovega kova.
Jaka Primožič si zasluži dirkati v profesionalni ekipi in je dejansko nepogrešljiv člen ekipe za svetovna prvenstva že tretje leto zapored. Nismo pa mogli pričakovati, da bo dolgo zraven, ko začne pokati. Vnaprej je bilo jasno, da bodo v ključnih trenutkih spredaj samo kapetana Tadej Pogačar in Primož Roglič ter Domen Novak. Naši fantje so morali pokazati najboljšo izvedbo samih sebe. In to jim je uspelo v celoti.
Če bi bil jaz Belgija …
Vsekakor smo imeli ekipo za vse scenarije, ni pa bila to sestava, s kakršno je letos zmagoval Pogačar z UAE Emirates. Ni bilo mogoče računati na utrujanje, kot so to UAE Emirates vrhunsko izvedli na Veliki nagradi Montreala. Ne, dirkati je bilo treba drugače. Tudi Mezgec je moral dirkati drugače. Z izjemnim Žumrom je nadzoroval tempo že od začetka, kar seveda ni Lukova priljubljena delovna naloga. Opravil jo je brezhibno. Ker je vedel, zakaj.
Če bi bil jaz Belgija, Nizozemska, Avstralija, Danska, pravzaprav kdorkoli s kakovostno ekipo, bi skušal Pogačarja čim prej osamiti. Španija je začela to izvajati več kot 130 kilometrov do cilja! Pablo Castrillo je mož za tako akcijo, nevaren, ampak slovenski odziv je bil pretiran. Takrat je odstrelilo Mezgeca in Govekar je postrelil zadnje naboje.
Po drugi strani: če bi Castrilla pustili, bi prej ali slej skočili za njim še Avstralci pa Nizozemci pa Italijani in Švicarji, kaj vem kdo vse. To se je tudi neizbežno zgodilo. Po dveh kilometrih so šli naprej Avstralec Jai Hindley, Francoz Pavel Sivakov, Britanec Stephen Williams, Nemec Florian Lipowitz, Danec Magnus Cort, Belgijec Laurens De Plus, Italijan Mattia Cattaneo, Američan Kevin Vermarke, Norvežan Johannes Staune-Mittet … manjkal je samo Nizozemec.
In k sreči, a ne po sreči, pač pa ker je zanesljiv kot švicarska ura, je bil tam tudi Jan Tratnik.
Remco je zaspal
Pogačar je napadel prezgodaj, a je tudi dirka eksplodirala prezgodaj, po pričakovanjih pa so bili v tem kaosu od naših spredaj samo še Pogačar, Roglič in Novak. Če takrat ne bi vzel stvari v noge Lojz, bi si skoki verjetno še sledili. In ko je za trenutek popustil, se je začel rompompom.
Kasperja Asgreena je z Wilcom Keldermanom na kolesu naprej potegnil motorist, ko sta bila ujeta, je napadel Quinn Simmons in z njim Romain Gregoire. Novak je moral popustiti. Napadi bi se samo še vrstili in takrat je kratko, a ključno vlogo odigral Roglič. Navil je tempo, bilo je res težko, in takrat je Pogačar instinktivno odreagiral po principu napad je najboljša obramba. Sto kilometrov pred ciljem!
Ne le to, da se je postavil v pozicijo za zmago! Primož Roglič, tako se je zdelo, je bil med vsemi v grupi favoritov taktično v najboljšem položaju.
Kje sta se izgubila Remco Evenepoel in Mathieu van der Poel, ne vem. Gotovo nista računala na tako brezumen napad, a bi ju pričakoval v bližini, sta pa tudi dovolj stara, da bi se na njegov napad morala odzvati.
Belgijcem in Nizozemcem se je dirka odpeljala
K sreči je Tratniku motorist povedal, da je Pogačar napadel. Sjuk je razumel kaj mora narediti. Kako drugače kot Nizozemke, ki so prejšnji dan dirkale, kot da so glave pustile v hotelu. Tudi brez radijskih zvez so v slovenski reprezentanci naredili vse prav, razen morda preveč odločnega odziva na Castrillov napad. Vendar to niti ni bila napaka. Dirka se je pač začela dogajati več kot tri ure pred ciljem.
Pet kilometrov je trajalo, da je Pogačar ujel Tratnika. Čez pet kilometrov sta bila že v skupini prvotnih ubežnikov, od katerih ni bilo prav dosti koristi. Tratnik je seveda opravil gromozansko delo v minutah, ko so Belgijci ugotovili, da se jim je dirka odpeljala. Dokončno jih je uničil Remco z napadom 72 km do cilja, zraven je šel van der Poel, potem so skakali vsi z nekaj dinamita v nogah. Na lepem so bili v tej grupi bolj ali manj vsak sam.
Žal ni vzdržal Primož Roglič. Zdaj je bilo dejansko vso breme na Pogačarju.
Osamljen v množici
Ob prvem Remcovem napadu 72 kilometrov pred ciljem, ki mu je sledil van der Poel, sem pomislil, da bo to eno boljših prvenstev vseh časov. Saj je bilo, ampak Remco ni imel forme z olimpijskih iger, van der Poel pa ne spomladanske eksplozivnosti. Niti v sanjah se nista mogla vmešati v boj za zmago.
Na roko je šlo Pogačarju, da mu je nekaj časa pomagal Sivakov. Ni bil sicer na ravni, a v dvoje je lepše. Statistika pravi, da je Pogačar dirkal solo 51,7 kilometrov. Ker ima dober stil, je delovalo preprosto. Čudi me, da ravno tisti, ki si ne predstavljajo, kako bi v eni uri zlezli na Vršič, ne razumejo, da v tem športu ni prav nič lahko. Boljši kot si, bolj globoko greš in težje je.
V zadnjem krogu je z govorico telesa izdajal, da je na robu, prednost je nekoliko padla. Mislim, da je v okrepni coni dvakrat ostal brez bidona, spremljevalnega avta pa niso spustili zraven, ker je imel ves čas je malo pod minuto prednosti. K sreči je 40 kilometrov pred ciljem priletel kot avion zraven Nace Korošec s selektorjem Urošem Murnom na desni. To je bil pomemben moment, da se Pogačar ni počutil sredi množic navijačev preveč osamljen.
Trenutki groze
Ko je kakih dvajset kilometrov do cilja prednost kopnela, sem bil živčen, kot še nikoli med kolesarsko dirko. Še zdaj mi je tesno pri srcu, ko to pišem. Preveč je bilo v igri. Kako kretensko bi izpadlo, če bi ga v zadnjih desetih kilometrih odrezalo!
Trpel je kot žival, a je imel tudi to prednost, da je dirkal v miru. Zadaj so naboje izstreljevali brezglavo, sploh nima smisla naštevati kdo vse je poskušal. Vsekakor sta osupljivo dirkala Toms Skujinš in Ben Healey, najbolj pametno pa očitno Ben O’Connor. Verjetno nikomur ni jasno od kod se je vzel. Je bil sploh zraven? Malo je bil, malo ne. Kamera je njegovo akcijo zamudila. S srebrno medaljo je še enkrat pokazal, da ga ne gre podcenjevati.
A ni bil edino presenečenje na dirki. Malo je zmanjkalo, pa bi v šprintu živih mrtvecev bron osvojil Skujinš, a je van der Poel pokazal vendarle, kot počasnem posnetku, zlezel mimo.
Trenutki veselja
Pogačar je bil že mrtev, a je na koncu iztisnil nekaj še iz pet, kot je rekel Martin Hvastija v prenosu, potem pa po dolgih slavospevih utihnil in raje užival v trenutkih. Kot smo vsi.
Ne vem zakaj se me je prav ta zmaga dotaknila najbolj od vseh. Morda, ker je dirkal v slovenskem dresu. Ali zato, ker je bilo videti težje kot prve slovenske etapne zmage na Vuelti, Giru, Touru, Liege–Bastogne–Liege, težje kot prve slovenske zmage na tritedenskih dirkah, celo težje kot Pogačarjeva zmaga na Dirki po Flandriji. Morda zato, ker je edina od velikih manjkala slovenskemu kolesarstvu. Morda preprosto zato, ker nam še nikoli ni tako odleglo.
Kaj ti bo olimpijska kolajna, če imaš mavrično majico?
Strade Bianche, svojo prvo letošnjo dirko, je osvojil z več kot osemdeset kilometrov dolgo solažo. Tokrat je imel močnejšo konkurenco, predvsem pa je bila dirka 60 kilometrov oziroma dobro uro daljša. Edini je, ki mu je uspelo formo še tretjič v sezoni dvigniti na raven, ki se zdi obema prejšnjima svetovnima prvakoma nepredstavljiva.
Morda oziroma verjetno je pomagalo, da ni dirkal na olimpijskih igrah, kjer bi imel bržkone za zmago manj možnosti kot v Zürichu. Oddolžil se je z zlato medaljo in s podaljšanjem statusa kategoriziranega športnika olimpijskega razreda za štiri leta, kar prinaša KZS denar za izvajanje programov. To pišem zato, ker se je pred časom omenjalo, da bo Zveza ob ta denar, ker ni nastopil na olimpijskih igrah. Ne!
Še tri priložnosti
Veste kaj je najbolje? Naslednje svetovno prvenstvo v Ruandi bo še bolj hribovito. Leta 2026 bo dirka v Montrealu, bojda na precej podobnem krogu kot poteka Velika nagrada Montreala. Leta 2027 sledi gorsko prvenstvo v Savojskih Alpah.
Bojim se samo, da bomo mavrično majico videli relativno malokrat. Nisem štel, ampak pravijo, da če bi zmagal lani, bi jo letos na dirkah nosil le devetkrat. Letos ima v programu še tri italijanske klasike. Vprašanje, če bo po vsem cirkusu, ki ga prinaša mavrica, pripravljen na Dirko po Emiliji 5. oktobra. Na Dirki po Lombardiji pa mora braniti zadnje tri zmage. Ob taki formi se zdi, da tisti pokal leži na cesti …
Spanje pravičnika
Še enkrat je treba čestitati prav vsem članom ekipe. Najprej tistim na dveh kolesih, ki so opravili svoje naloge stoodstotno od prvega do zadnjega. Primož Roglič je bil morda skoraj malo spregledan, ampak on je pripravil teren za Pogačarjev odločilni napad. In potem seveda vsem drugim, ki so pripravili vse potrebno za tako pomembno misijo. Organizacijska ekipa ni velika in vem, da so spali bolj malo. Imeti take kolesarje je luksuz, je pa tudi strašanska odgovornost. In za konec … za razliko od normalnih ljudi, ki celo noč ne bi spali, je Pogačar na dan dirke prespal budilko. Vem, da ste to že slišali. Ampak je huronsko smešno. Zato je najboljši na svetu.
Fotografije: Vid Ponikvar/Sportida
