Pri taki kilometraži ima človek občutek, da je cele dneve na kolesu. In to bolj ali manj tudi je. Dodaj čas za načrtovanje voženj, pranje in vzdrževanje kolesa, dodatne ure za osebno higieno in dodatno prehranjevanje ter sem pa tja vožnjo do izhodišča … in si v situaciji, ko se vprašaš, če je to normalno. Dokler se zavedaš, da ni normalno, si še na varni strani tanke črte. Strava pravi, da sem v najboljšem 1 odstotku najaktivnejših uporabnikov. To ni presenečenje. Verjetno sem tudi v zgornjem promilu.
Kaj pravi statistika?
Število dni na kolesu: 282
Število ur na kolesu: 684
Kilometraža: 16.668 km
Višinska razlika: 132.000 m
Najdaljša vožnja: 275 km (12 ur neto, 14,5 ur bruto)
Največja višinska razlika: 4.950 m
Število srečanj z medvedi: 3
Število padcev: 3 (eden po lastni krivdi, eden zaradi motorista na dirki, eden zaradi avtomobilista)
Lansko sezono, ki res ni bila nič posebnega, sem bistveno presegel v skoraj vseh postavkah. Niti pod razno pa nisem prišel blizu letu 2020, ko sem bil dejansko v odlični formi za svoja leta. Formo sicer dojemam kot osnovo, da se imam na biciklu fajn, ne zato, da bi ne vem koga ne vem kje premagoval. In tudi letos sem se imel fajn! Bolj kot številke je pomembno, da sem se imel skoraj vsakič na kolesu dobro. Se je pa zgodilo, da sem šel na silo in se na silo tudi vrnil, ampak o tem mogoče kdaj drugič.
Najdaljši gravel: 275 kilometrov
Na najdaljši dan v letu zdaj že tradicionalno izvedem najdaljšo vožnjo v letu, ki je vendarle ene vrste preizkus fizisa, a bolj psihe. Letos sva si, kot še nekaj drugih neumnosti, izlet privoščila z Blažem. Ni šlo čez 300 kilometrov, kot predlani in lani, ko sem naredil 200 milj, ampak razmere so bile tokrat skoraj ekstremne. Vročina in divjina sta naju prisilili v ovinek čez Kočevje, sicer bi crknila.
Skoraj 12 ur vožnje in še slabe tri ure postavanja ali posedanja: vključno z večerjo v McDonaldsu na Rudniku, o kateri sva sanjala zadnji dve uri.
Ta dan sva naklepala tudi skoraj 5000 metrov višinske razlike, torej je bila to najbolj hribovita runda. Podatek tudi razloži, zakaj sva se peljala relativno počasi, glede na to, kako zmahan sem bil na koncu.
Najdaljša cestna: Alpska
Ponovil sem ultimativen krog izpred petih let. Take etape se ne bi sramovale niti tritedenske dirke. 210 kilometrov, 3900 metrov višinske razlike, pet gorskih ciljev: Jamnik, Pokljuka, Soriška planina, Stari vrh, Suhi Dol. Ni toliko lepa, kolikor je zaguljena. Pred petimi leti sem se med vzponom na Stari vrh, ne ravno zjokal, sem pa naglas zaječal. Tokrat sem opravil dosti bolj junaško. Lep dosežek je tudi to, da sem uro po prihodu domov lep, urejen, negovan, že sedel na kulturni prireditvi.
Najdaljši solo: Mašun
Ženski sem poslal na 100-kilometrski krog z enim ali dvema kilometroma asfalta, jaz sem šel pa za njima nenapovedano iz Ljubljane. Nekje nad Babnim Poljem sem ju presenetil še bolj kot medveda, ki se je sredi ceste lizal po genitalijah.
Skoraj bi rekel, da je bila tudi najlepša. Potem ko sem nehal delati za prvo Rundo, sem imel ves čas tega sveta, asfalta je bilo mogoče vsega skupaj 20 kilometrov in tisti čas mi je najbolj letelo. Osem ur in pol in 200 kilometrov. Ne slabo.
Najvišja točka: Guslica
Zaključni epski izlet sem nespametno načrtoval na neznanih terenih. Risnjak je sicer lep, a zaguljen, tako da se je tokrat zgodil tudi najbolj epski bonk sezone. Z Rakeka sem se vračal z zadnjo možnostjo, ki ostane siromaku: z vlakom.
Na poti sem dosegel tudi najvišjo točko sezone: malo več kot 1450 metrov visoko sem prilezel tik pod Guslico, kjer je razgled nič manj kot fantastičen, cesta do gor pa ogabna.
Najbolj strma (in najbolj fajhtna): Ljubelj
Bolj strmo tako rekoč ne gre, sploh če greš z glavne ceste že malo prej in na šodru shodiš, ker se tam sploh ne da zvoziti. Da je bilo bolj zabavno, sva z Blažem gor rinila v stoodstotni vlagi … dol, tokrat na avstrijsko stran, pa tudi.
Najbolj romantična: Menina planina
Z Ano je romantično vedno, ko greva dlje kot na barje, ampak to sem si najbolj zapomnil. Mogoče je bila to dejansko tudi najvišja točka, ampak ne šteje, ker sva štartala s Črnivca.
Najbolj morska: Jadranska magistrala
Če se hočeš imeti na kolesu fajn in da te še pedenajo od spredaj in zadaj, ne da bi se ob tem počutil kot turistična budala, potem toplo priporočam Natekmi.si.
Prvi dan, drugi dan, tretji dan in četrti dan.
Najbolj mokra: Disko izvidnica na Rakove ravni
Z Disko grupo smo si letos ogledali traso dirke Po Sloveniji in najbolj si bom zapomnil Disko izvidnico čez Črnivec in iz Podvolovljeka na Rakove ravni. V akciji sva bila z Blažem (Uroš je snemal). Pojma nimam kolikokrat sem bil prejšnje leto moker kot pes, ampak tisti dan sem bil in še svinjsko mraz je bilo na vrhu.
Najtoplejša: 1. 11. 2022 v kratkih hlačah
Bilo je veliko peklensko vročih dni, ampak najbolj ostane v spominu, če se na vse svete odpraviš na teren za več kot pet ur v kratkih hlačah, ne da bi se pretirano silil.
Najlepša: Grand Finale 2022
To je bil tudi skoraj najdaljši solo. Vsekakor se spodobi zaključiti sezono na tak način.
Je pa res, da je imela konkurenco tudi zaključna zaključna s točko A v Ljubljani in točko B v Ajdovščini, vmes pa sem nabral dobrih 160 kilometrov, pretežno gravla. Zoprno je bilo le, da sem zamujal in se mi je strašno mudilo.
Najboljša dirka: UCI Gravel World Series La Monsterrato
Slab rezultat, ampak dobro dirkanje na dobrem terenu. Tako si predstavljam resne gravel dirke. Vse ostalo so bolj heci, ki me, žal, zanimajo čedalje manj.
Najhitrejša: UCI gravel svetovno prvenstvo
Slabo sem dirkal in še slabše se je končalo, ampak je bilo pa zabavno in navsezadnje je tudi dobro letelo.
