Polhograjski dolomiti so prepleteni s presenetljivo gosto mreža asfaltiranih cest, ki jih lahko res lepo povežeš le z gravel specialko. Dobra lastnost tega hribovja je, da ceste pripeljejo na razgledne vrhove. Slabša lastnost je, da so strmine neizprosne, tako da se v malo kilometrih nabere ogromno klanca. Ni za vsak dan.
Prvi poskus se je izjalovil
Krog do Polhovega Gradca in potem v Selo in na Sv. Ožbolt ter Sv. Andrej ter skozi Škofjo Loko domov sem načrtoval že v soboto. Vreme je bilo gnilo še bolj kot moje počutje, a poskusil sem, na silo. Edina dobra odločitev je bila, da sem po pol ure obupal in se vrnil še pred dežjem, edina korist izleta pa, da sem mimogrede skočil še po jajca pašne reje iz jajcemata.
V nedeljo zjutraj je bilo enako bedno, ampak obeti so bili boljši. Ker je bilo ravno evropsko prvenstvo, Slovenija pa brez ekipe članov, sem državo reprezentiral jaz in se od glave do peta oblekel pražnje, v službena oblačila.
V grape
Izlet je za celo nedeljo skoraj malo kratek, zato sem ga podaljšal po Ljubljanskem barju do Loga pri Brezovici. Od tam se čez greben prav lepo prevališ v Horjulsko dolino, v Gradaško dolino pa po dolini Bezenice in pod Babno Goro v Dvor pri Polhovem Gradcu.
Polhov Gradec je z novo avtobusno postajo izgubil nekaj duše, ki jo je imel s tistim bednim bifejem še nekaj let nazaj. V osrčje hribov se gre mimo oziroma tako rekoč skozi Polhograjsko graščino.
Avgusta lani je bilo v teh koncih hudo. Teren je kot narejen za poplave. Mala Božna je zdaj pohlevna rečica, ampak dobro leto nazaj je bil Petačev graben nekaj dni neprehoden.
Više je cesta asfaltirana, potem se do reke odcepi desno, teren se postavi pokonci, pod gumo zašumi. Dobrih 730 metrov nad morjem se odpre pogled na Selo nad Polhovim Gradcem. Ljudje so tod živeli že pred sedemsto leti.
Grmada s te strani kaže svoja zoba dosti bolj očitno kot iz drugih, bolj obiskanih krajev.
Med svetnike: Ožbolt
Gori sem, kot zadnje čase vselej, srečal človeka na gravel kolesu. Tam potrebuješ take vrste prevozno sredstvo že zaradi naklonin. Mimo hiš je le nekaj deset metrov ravnine, spust v dolino Hrastnice pa je skoraj navpičen. Po tej grapi se pripelješ v Sv. Barbaro, jaz pa sem šel levo na Sv. Ožbolta. Navpično po asfaltirani cesti, povprečni naklon je do kratkega spusta 12,3 odstotka. Po spustu sem se držal desno po makadamu, po levi pa gre malce bolj naokoli do cerkve asfalt. Kakorkoli, pristop naravnost je dosti bolj simpatičen.
Cerkev sv. Ožbolta je bila najvišja točka izleta: 859 metrov. Cerkev stoji gor že skoraj petsto let, pravi župnija Škofja Loka. Z roba imaš res imeniten razgled na sever kotline in Alpe.
Gor sem za par fotografij prosil edinega pripadnika generacije Z, ki ne zna uporabljati telefona. Pri svetem Ožboltu, ta gotovo ni na tiktoku. Trikrat ali štirikrat sva morala poskusiti, da mu je uspelo ustvariti nekaj po funkciji, ki je nisem nikoli poznal. Ma koncu sem moral obupati in se mu zlagati, da je opravil odlično delo. Doma sem ugotovil, da je nekaj materiala vendarle nastalo.
Sv. Andrej
Naredil sem še krog okoli hriba. Tisti, ki boste šli za menoj, se lahko spustite nazaj in kar naravnost proti Svetega Petra Hribu. Tokrat preseneti makadamski spust, gravel rodeo z nekaj serpentinami. Prestrmo je za ustavljanje, manj vešči bodo tam prekurili zavore.
Bodoveljska grapa kamor sem se spustil, pripelje naravnost v … Bodovlje. To je pri Zmincu. To je pri Škofji Loki. Svetega Petra Hrib je, kot že ime pove, na hribu zahodno od grape. Jaz sem zavil desno in proti Sv. Andreju.
Makadam. Strmina. Pelješ se mimo domačije, kjer so vame strmeli zabodeno, kot se spomnim, da so v kolesarje v takih krajih strmeli pred tridesetimi leti. Takrat biciklizem ni bilo popularen in vsak tretji podeželan te je vprašal, če bi ne bilo nemara lažje z mopedom.
Sledi neposrečen spust po vlaki in že si pri sv. Andreju in drevesu, ki daje vtis, da je starejše od cerkve, to pa se omenja že več kot petsto let.
Dosti bolj kot po cerkvi je Sv. Andrej znan po gostilni. Glede na to, da je bil parkirni problem pred njo primerljiv kot v Ljubljani med veselim decembrom™, morajo bit nedeljska kosila kar korektna. Nisem šel na pečenko, vrh tretjega klanca sem stisnil še tretji gel.
Do doma po ravnem
Gor vodi tak klanec, da je kakšen mlajši mladinec na vrhu že bruhal od vsega, mene pa je čakal samo še spust in potem ravnina do doma. Ravnina do doma?
Malce sem raziskoval terene ob bregu Sore, tudi po enoslednicah. Nekaj premostitvenih objektov je odnesla voda, vztraja le še brv med Goričanami in Spodnjo Senico, ki jo zdaj izkoriščam že tedensko. V Medvodah sem se spet izgubil. Kako je mogoče, da ne morejo postaviti korektnih kolesarskih oznak, mi ne bo nikoli jasno.
Niti sto kilometrov ne bo do doma, sem razmišljal pod Šmarno goro. Potem sem srečal skoraj vse, ki jih poznam. Sosledje dogodkov in predvsem nedolžna provokacija pred bazo KD Rog je pripeljala do odločitve, da vendarle skočim še na ta kucelj.
Gorski cilj številka štiri
Kot da ta dan še ni bilo dovolj strmih klancev! Samo popoln kreten gre na Šmarno goro z biciklom v nedeljo po južini! Če sem bil že tam, je bilo vredno, da ne bo treba še enkrat rinit tja posebej za to.
Težava je v tem, da je novi menjalnik še vedno v škatli, stari pa je crknil, tako da noče več prestaviti v najlažjo prestavo. Do sedla je šlo, skrbelo me je, kako bom s prestavnim razmerjem 40/37 odrajtal zadnjo strmino. Sto ljudi bi me videlo neslavno shoditi na najbolj elitni ljubljanski pohodniški lokaciji.
Tako sem pod klancem sestopil, ročno zmanipuliral menjalnik, da je prestavil v prvo, in kot profesor navalil na četrti gorski cilj.
Polhograjski dolomiti so pri roki
Ko je dan dolg in imaš obilo časa, je skoraj greh zamuditi priložnost za gravlanje v najlepših gozdovih z najlepšimi makadami. Užitek v svobodi hitrega gibanja me očitno na kolesu še vedno žene bolj kot odkrivanje novih krajev, razgledov, kaj šele kulinaričnih specialitet. Tudi to ne škodi ampak v tej fazi razvoja kolesarja me na solo vožnjah bolj privlači hitrost brez dolgih pavz. Kaj šele, da bi se mi ljubilo raziskovati nove gozdne ceste, ki se v predalpskem svetu često izrodijo v vlake, pešpoti ali brezpotja.
Polhograjci so pri roki, zlasti Sv. Katarina in Sv. Jakob. Le makadama je ostalo bore malo. Ko sem bil še mulec, sta bili makadamski tudi cesti na Osredek in Toško Čelo. Ta je bila neverjetna, da ne napišem nevarna. Če se prav spomnim, je bil makadamski tudi zadnji, strmi del iz Trnovca na Sv. Katarino. Za terene pod Črnim Vrhom si je treba vzeti kakšno uro časa več, ampak se splača. Res pa so to bolj allroad oziroma vsecestne ture, kot pa pravi gravel. Makadama je le kakšno tretjino.
