Kolesarski bum je zanetila pandmeija leta 2020, ko je ves svet manično kupoval bicikle, Slovence pa je dodatno podžgala še slovenska kolesarska pravljica, če naj uporabim to ceneno besedno zvezo. Ko je gravel po vsem svetu že cvetel, pri nas celo mnogi trgovci niso razumeli, da je to vse kaj drugega kot ciklokros, kaj šele da bi pravočasno sledili trendom. Dolgo je trajalo, a zdaj je videti, da gravlamo vsi.
Kolo, ki ga rabiš, je gravel kolo
Ljudje so kupovali napačne bicikle. Na cestah je gomazelo kolesarjev, ki so mislili, da so Rogliči, če naj uporabim to gnusno besedno zvezo. Po makadamih pa so se vozili ljudje z gorskimi kolesi, ki sodijo na traile. Štiri leta pozneje se je očitno izkristaliziralo, da je gravel prava stvar za povprečnega obračalca pedal, ki se ne meče čez drope in ne nori v skupinah na krožne smene.
Seveda z razvojem gravel dirkanja na gravel kolesa sedajo tudi rekreači, ki so zavohali nove priložnosti za zbiranje medalj v starostnih kategorijah z razponom pet let. S tem ni nič narobe, toda poročajo mi, da je duh gravlanja umrl celo na poltekmovalnih druženjih tipa Vipava Valley Gravel. Posamezniki te sorte so se morali zgoditi. A vsaj 90 odstotkov ljudi pride na ta druženja zato, da se imajo fajn, spijejo pir in objavijo podvig na Stravi.
Skupnost je majhna
Neformalna gravlerska skupnost pri nas dejansko obstaja. To je tistih dvajset, trideset ali petdeset ljui, ki se nekako identificiramo tudi kot gravlerji, Poznamo se med seboj, srečujemo se na prireditvah, sledimo si na družbenih omrežjih in si krademo gpx-e.
Sila različni tiči smo po načinu dojemanja te rekreacije. Eni bikepackajo. Drugi dirkamo. Tretji počno oboje. Četrti najraje šraufajo. Eni spijejo vmes galone pira. Nekateri sploh nimajo gravel koles. Nekateri, o groza, nosijo široke hlače! Kar nas druži je to, da imamo radi zvok šuma pod kolesi.
Zdaj gravlajo tudi padalci in prav je tako
Precej večja je množica padalcev, ki med pet ali celo deset identifikatorjev ne bi uvrstili kolesarjenja. To so tisti, ki so se zdaj pojavili na makadamih zlasti v okolici Ljubljane pa tja do Cerknice in Mašuna.
Še lani sem se lahko cel dan vozil po najlepših gravlerskih terenih, a nisem na gravel kolesu srečal niti enega. Če se je že zgodilo, je bil najverjetneje tujec, bikepacker. Ljudje so kolesarili, ampak skoraj vsi z gorskimi, električnimi gorskimi, treking kolesi.
Zdaj praktično ni več lepega dne, ko na terenu ne bi srečal gravlerja. Mislim na tistega, ki se dejansko prevaža na gravel kolesu. Ljudje so verjetno ugotovili, da jim to ustreza bolj kot tvegati življenja med psihopati, ki so jim kolesarji blazno všeč na televiziji, na cesti pa ob pogledu nanje pobesnijo.
Končno sem za nekaj usposobljen
Letos sem po usposabljanju pri Kolesarski zvezi Slovenije pridobil smešno dolg naziv strokovni delavec 1 – športno treniranje – kolesarstvo – steza, kolesarstvo – cestno, kolesarstvo – ciklokros. Ta papir mi, skupaj z ustrezno licenco kolesarske zveze Slovenije dovoljuje vodenje kolesarjev.
Nekaj časa je trajalo, da me je Maja prepričala, naj začnem voditi SnurfFure za Supersnurf, najbolj kul ljubljansko športno društvo, katerega član sem. SnurfFure sofinancira Mestna občina Ljubljana, zato da mestne škrice spravi v gibanje, ker pa tega ne more sama, pomagamo športna društva.
Že na prvi šodr furi se nas je kljub poznemu razpisu zbrala lepa četa.
Dan, ko je bilo videti, da gravlamo vsi
Popolno presenečenje se je zgodilo prejšnji torek. Prijavilo se je več kot dvajset osebkov, čeprav se z reklamo nismo pretirano trudili in nismo pustili Zuckerbergu počenega centa. Na terenu sem naštel 22 oseb in še svojo malenkost, a je bila Maja zaradi težko popravljive okvare tik po štartu DNF.
To je bila že lepa gravel tolpa, ki se je raztegnila čez polovico barja. Vso to druščino nam je uspelo zbobnati na kup neko torkovo popoldne v srednje velikem mestu. Kot vidite, je bila večina z gravel kolesi. Seveda tistih z bolj ravnimi balancami ne odganjamo, sploh če imajo res strašansko kul bajke.
Dobrodošel tudi ti!
Ko smo ravno dobro začeli, ga je začelo srat vreme, tako da trenutno lovimo ugodne termine. V sredo štartamo na Sv. Ano. Potem je vse v božjih rokah, žal pa se krajša tudi dnevni program.
Za zdaj ne norimo. Gre za sproščene runde za vsakogar. Če je za koga prehitro, lahko to vedno pove in čemu je nerodno, mi lahko prišepne. Za razliko od vsesplošnega prepričanja namreč najraje kolesarim počasi in mi gre strašansko na živce, da bi šli vsi radi prehitro. Morda nekoč pripravimo kaj hitrejšega.
Če te take stvari zanimajo, spremljaj Supersnurfov koledar, kjer najdeš tudi druge dobre programe, všečkaj Supersnurfov Facebook in mu sledi na Instagramu. Še najbolj pa bomo veseli, če se včlaniš. Seveda sledi tudi družabnim omrežjem Druge runde. Niso zelo informativna, ampak avtor bolje spi, če vidi, da ima veliko sledilcev in sledilk.
Končno nekaj koristnega
Bere se influensersko osladno, ampak čisto res že dolgo nisem na gravlu tako užival kot zadnjič, ko sem se peljal pred tisto ogromno grupo. Dobro, še bolj uživam, ko ga sam v coni neudobja tlačim nekje v samoti Snežniških gozdov. Ampak tokrat sem dobil tisti občutek, da dobro delamo, da delamo nekaj koristnega.
Nekateri so se prvič zapeljali po brvi na Igu. Drugi so bili prvič pri ribnikih v Dragi. Nekdo je prvič užival v veliki skupini. Majo pa smo spravili ven iz Excela že pred šesto zvečer, kar je posebej velik dosežek. V redu, še vedno sumim, da je nalašč pokvarila bremzo, da se je lahko čim prej vrnila v tabelovje. Ampak namen je bil dober.
