Pred svetovnim prvenstvom v ciklokrosu

Resnici na ljubo je bilo do pojavitve MVDP in WVA kar napeto. A zanimajo nas dvoboji najboljših, kot lani na svetovnem prvenstvu v Hoogerheideju ali leta 2021 v Oostendeju. Če se vmeša tretji, toliko bolje. Če kdo navidez zlahka zmaga neglede na vse, kar se mu pripeti, lahko uživamo le v simfoniji, umetnosti, plesu, čarovnijah in kar je še cenenih novinarizmov, s katerimi osladni žurnalisti opisujejo bravure odlično izvežbanih športnikov. Borba za drugo, tretje, četrto mesto ni nikoli tako srdita.

Beneluks

Wout van Aert se je pojavil na ciklokrosu prvi. Exact Cross Essen je dirka druge kategorije in marsikdo je manjkal, ker je bila naslednji dan dirka svetovnega pokala v Val di Soleju. Zmagal je prepričljivo z več kot poldrugo minuto prednostjo, a se njegov nastop ni zdel tako prepričljiv kot van der Poelova premiera v Herentalsu, kjer je v skoraj polni konkurenci vodil od prvega metra do cilja. Manjkal je le WVA.

Iz dirke v dirko je postajalo vse bolj očitno, ne, da je van Aert slab, ampak da je MVDP boljši kot kadarkoli. Ciklokros imamo radi tudi zato, ker so najboljši na svetu v nemogočih pogojih pogosto videti kot klovni. Ne van der Poel. Res se je letos nekajkrat ulegel, ampak tudi to naredi s stilom. Za oceno deset se je razlepil že na olimpijskih igrah v Tokiu, ne brez posledic, zato pa jo je brez kazni, ampak z nagrado, odnesel na cestnem svetovnem prvenstvu v Glasgowu, preden se je, tam pa res precej diletantsko, ulegel na svetovnem prvenstvu v olimpijskem krosu.

V njegovem ciklokrosu je nekaj čudovito dolgočasnega. S svojo čvrsto pojavo daje vtis, da se pelje po ravnem. Tudi van Aert, ampak van der Poel še bolj. Če pade, ne zganja panike. Saj mu ni treba. Dovolj dober je, da se skoraj ležerno pobere in nadaljuje še preden tekmeci opazijo, da se je povaljal.

Španija

MVDP je zmagoval zlahka, WVA pa je imel ob dveh zmagah v Essnu in Zolderju težave biti drugi in mu to včasih niti ni uspelo. Že se je zdelo, da bo van Aert izgubil zimsko vojno z van der Poelom z nič proti sedem, a je v sedmi bitki v Benidormu Nizozemec vstal z levo nogo. Potem ko se je celo večnost takoj po štartu ukvarjal z verigo, je še ujel. Ko se je zaradi lastne neumnosti, ki jo lahko primerjamo z vožnjo čez drop na prejšnjih olimpijskih igrah, zaletel v kol, v šaržerju ni imel več naboja.

Van Aert je po drugi strani na pripravah v Španiji formo dvignil in bil vsaj dostojen tekmec, vendar se lahko za zmago zahvali tudi kančku sreče.

Na Češko po tretjo zlato medaljo v manj kot letu dni

Prihodnji teden bosta stala na štartu članske dirke svetovnega prvenstva v Taboru le dva nekdanja svetovna prvaka: petkratni Mathieu van der Poel (2015, 2019, 2020, 2021, 2023) in trikratni Zdenek Štybar (2010, 2011 in 2014). Čeh bo na domači dirki sklenil kariero. Mathieu van der Poel pa se bo verjetno na zmago približal sedemkratnemu svetovnemu prvaku Eriku De Vlaemincku, ki je zmagoval med letoma 1966 in 1973 in se oddaljil od van Aerta, ki ima tri naslove.

Wout van Aert in Tom Pidcock, ki je letos zmagal v Namurju, bosta preostanek zime posvetila pripravi na pomladanske klasike. Prihodnje leto naj bi enako storil tudi van der Poel, še več, napoveduje celo, da bo zimsko turnejo izpustil v celoti.

Dirko bomo vseeno dobili … a predvidoma le za drugo mesto. Prejšnjih nekaj let so imeli Belgijci najmočnejšo reprezentanco. Tokrat pa so Nizozemci za spremembo morda celo boljši kolektiv, četudi ne bi bilo van der Poela. Ta je dovolj močan, da lahko nekaj časa opazuje, kako se potencialno taktično preganjajo Nizozemci z Belgijci, potem pa ob pravem trenutku pohodi, prehiti vse pred seboj in spet suvereno zmaga. V tej igri MVDP sploh ne bo faktor.

Boj za srebro

Joris Nieuwenhuis se je v tej sezoni fokusiral na ciklokros in dosegel tri imenitne mednarodne zmage; Superprestige Merksplas in Boom, svetovni pokal v Val di Soleju pa še državno prvenstvo. Na zadnji dirki v Hoogerheideju je bil drugi.

A do padca se je v Hoogerheideju pravzaprav bolje peljal Pim Ronhaar, ki je nekaj časa celo sledil van der Poelu, potem pa je bil tretji. V prvi celotni članski sezoni je letos naredil velik preskok in z zmagama na dirkah svetovnega pokala v Dendermondeju in Dublinu je v skupnem seštevku končal na tretjem mestu za Nieuwehuisom.

Odpisal ne bi niti Larsa van der Haara, ki je v Taboru tradicionalno odličen, zmagal je na primer leta 2021.

Med Belgijci izstopa tudi letos Eli Iserbyt, za van der Poelom z osmimi zmagami letos najuspešnejši, zmagovalec svetovnega pokala in dirko pred koncem tudi serije Superprestige. Po zmagi na državnem prvenstvu na zadnjih treh dirkah sicer ni blestel, ampak tudi njemu Tabor ustreza: lani je zmagal.

Se je pa zadnjih nekaj dirk prebudil Michael Vanthourenhout, mož za velike dirke, je letos ubranil naslov evropskega prvaka. Potem je izginil z radarja ter se znova pojavil spredaj v zadnjih dveh koncih tedna. Lomil ga je v Hoogerheideju, ampak v Hammeju je bil blizu van der Poelu na drugem mestu, v Benidormu pa je celo deloval kot resen tekmec van Aertu, dokler ni Belgijec pohodil na asfaltiranem vzponu. Tudi Vanthourenhout je že zmagal v Taboru: leta 2020.

Thibau Nys je bil vrhunski v jesenskem delu sezone, najbrž še na krilih forme s ceste, kjer dirka za Lidl-Trek. V drugem delu sezone ni bil najbolj prepričljiv, v Benidormu in Hoogerheideju pa je bil obakrat bolj ali manj v boju tudi za drugo mesto.

Favoriti

⭐⭐⭐⭐⭐⭐ Mathieu van der Poel (da, šest zvezdic od petih!)

⭐⭐⭐ Eli Iserbyt, Michael Vanthourenhout, Joris Nieuwenhuis, Pim Ronhaar

⭐⭐ Lars van der Haar, Thibau Nys

⭐ Cameron Mason, Niels Vandeputte, Laurens Sweeck, Clement Venturini

Če ne gre Woutu van Aertu, gre Fem van Empel

Po treh zaporednih naslovih Sanne Cant so zadnja štiri leta zmagovale Nizozemke. Vsakič druga in z izjemo leta 2022 so osvojile tudi vse tri medalje.  Tudi letos bo čudež, če uspe katerikoli drugi državi, a tokrat kaže, da utegne Fem van Empel naslov ubraniti.

Aktualna svetovna prvakinja je še prepričljivejša kot lani, ko je na 24 dirkah zmagala šestnajstkrat. Letos si je vzela novembra daljši odmor, pa ima na 19 nastopih že 17 zmag. Običajno so bile dirke dosti bolj napete kot med moškimi, ampak ven Empel ima očitno živce jeklene prav toliko kot voljo in fizis, tako da ji je ob polomu v Hulstu (šele četrta) mero vzela le Pieterse v Gavereju.

Nizozemki so glavne konkurentke Nizozemke

Puck Pieterse bo verjetno v Taboru najostrejša tekmica. Po skupni zmagi v svetovnem pokalu v krosu si je oktobra in novembra vzela dober mesec pavze od dirkanja, v celi sezoni pa ob štirih zmagah zgrešila stopničke šele na zadnji postaji v Hoogerheideju, kjer je bila osma. Skozi sezono je bila bolj ali manj edina, ki je dajala konstantno vtis, da bi lahko Fem van Empel tudi premagala.

Za Ceylin del Carmen Alvarado je druga najboljša sezona po 2019/2020, ko je zmagala praktično vse, razen svetovnega pokala. To ji je končno uspelo letos in dirko pred koncem ji odlično kaže tudi v seriji Superprestige. Letos je zmagala šestkrat, na svetovnem pokalu v Troyesu tudi pred Pieterse.

Lucinda Brand je letos dvakrat zmagala v svetovnem pokalu, na 19 dirkah pa je le trikrat ostala brez stopničk – najbolj boleče v Zonhovnu, kjer si je zlomila nos. Zagrizena, kot je, je že naslednji teden zmagala na nizozemskem državnem prvenstvu, ki je pravzaprav nekaj podobnega kot svetovno. Tam je suvereno opravila z vsemi … vendar je manjkala van Empel.

Vsaj omembe vrednih je še nekaj imen, ob Nizozemkah Annemarie Worst in Inge van der Heiden še Belgijki Laura Verdonschot in Marion Norbert Riberolle, Italijanka Sara Casasola, Kanadčanka Maghalie Rochette in Clara Honsinger iz Združenih držav Amerike. Manjkala pa bo Blanka Kata Vas, druga v Hoogerheideju, ki je sezono ciklokrosa zaključila tik pred najpomembnejšo dirko.

Favoritinje

⭐⭐⭐⭐⭐ Fem van Empel

⭐⭐⭐⭐ Puck Pieterse

⭐⭐⭐ Ceylin del Carmen Alvarado, Lucinda Brand

⭐ Annemarie Worst, Inge van der Heiden, Laura Verdonschot, Marion Norbert Riberolle, Sara Casasola, Maghalie Rochette, Clara Honsinger

Bolj odprte dirke v kategorijah pod 23 let

Teh dirk običajno na televiziji vidimo ali pa jih sploh ni. Jasno je, kateri so najmočnejši, seveda pa vse nekoliko zaplete dejstvo, da dejansko vozijo svojo dirko. Mlajšim članicam se ponudi ta priložnost samo dvakrat na leto: na celinskem (vsaj za Evropo to velja) in svetovnem prvenstvu.

Med mlajšimi člani je prvi favorit Nizozemec Tibor del Grosso, trikratni zmagovalec svetovnih pokalov v tej konkurenci, ki se je odlično vozil tudi na dirkah v elitni konkurenci. Belgijec Emiel Verstrynge bo verjetno njegov prvi izzivalec. Zmagal je svetovna pokala med mlajšimi člani v Namurju in Benidormu, v Flamanvilleu in Zonhovenu pa je bil denimo v elitni konkurenci obakrat 7. A tam ni bilo del Grossa, ki je najbolj impresivno dirkal v Zolderju, kjer je kot velik fant napadel celo Wouta van Aerta in Elija Iserbyta.

Potem je tu še evropski prvak Jente Michels (Belgija), tudi tretji v skupnem seštevku svetovnega pokala mlajših članov.

Najbolj napeto bo letos verjetno med mlajšimi članicami. Aktualni prvakinji Shirin van Anrooij – od začetka januarja manjka zaradi zloma rebra med treningom) se je lani najbolj približala Britanka Zoe Backstedt, ki ji bržkone najbolje kaže tudi letos. Na evropskem prvenstvu je že zmagala.A Marie Schreiber (Luksemburg) je letos Zoe kar nekajkrat tudi prehitela. Kak obrat za njima je Krystina Zemanova, lani na svetovnem prvenstvu bronasta. Letos dirka na domačem terenu, med domačimi navijači. Na evropskem prvenstvu je bila tretja.

Spored svetovnega prvenstva v ciklokrosu

Ja, s štafeto se še vedno trudijo. Brez dvoma ima to kdo čas gledati med delovnikom v času kosila v živo. Prenosa ne bo niti na premiumskem Eurosportu, bo pa UCI na svojem Youtube kanalu zagotovil tudi prenos te dirke. Vendar nič hudega, če tega ne boš videl: letos bo spet manjkala vrsta zvezdnikov … tudi kompletna nizozemska reprezentanca, na primer. Naročniki na zdaj res že precej arhaično televizijo boste lahko gledali na Eurosportu 2 samo članski dirki, če potegnete kartico, pa Eurosport Premium ponudi tudi ostale dirke (razen štafete) – skoraj brez oglasov.