Še pred tednom dni je bil red. Pogodbe so bile podpisane za celo večnost. Celo s pomočjo plačanih intervjujev so nas prepričevali, da bo ostalo vse po starem. Potem pa kaos. Zdaj je novica celo to, da se Ineos Grenadiers zanimajo za Tadeja Pogačarja. Seveda se zanimajo. Seveda se Alex Carrera pogovarja. Za to je plačan.
Jumbo–Apple–Amazon-Visma-Soudal(?)
Najboljša ekipa vseh časov bojda nima denarja za naslednje sezone, zato so – kar je z njihove strani povsem legitimno – pripravljeni dokončno zjebati kolesarstvo, kot ga poznamo. Wielerfliets je dobro obveščen medij, kar pa seveda ne pomeni, da je novica o združitvi ekip pet pred dvanajsto kaj več kot novica o govorici.
Dandanes je dovolj dober vir za novice o govoricah očitno že srečanje na kosilu. Tim Cook, šef Appla, in Richard Plugge, šef Jumbo-Visme, se rokujeta in si namenita nekaj osladnih besedi, že se špekulira, da se bo ekipa imenovala nekaj med Apple-Visma-Soudal-Quick Step. Dva dni pozneje nekdo tvitne, da je v tej igri Amazon, naslednji dan beremo, da bodo vložili petnajst milijonov, v drugih medijih, da še zdaleč ne toliko … na mačka v žaklju Neom smo vmes že pozabili.
Če se tik pred zadnjim vrhuncem sezone govori pretežno samo o biznisu, ki lahko zamaje temelje biciklizma, je povsem jasno, da ima šport veliko težavo.
Je denarja res premalo?
Vsi imamo premalo denarja. Jumbo-Visma gotovo ne. Ekipa svetovne serije lahko preživi tudi z dosti nižjim proračunom, a se mora sprijazniti s slabimi rezultati.
Jumbo-Visma je prerasla samo in verjetno res postaja predraga za vzdrževanje. Hvalijo se z ogromno servisno cono, kar je načeloma večja garaža. V njihovem primeru je res videti kot malo farmacevtsko skladišče. Veliko denarja so verjetno plačali za udobje, ki pa ne ustvarja dodane vrednosti. Stvari so postale drage.
Če sem ciničen, morajo zdaj izdelati personalizirano kronometrsko krmilo še Seppu Kussu, za kar prej ni bilo denarja – pa je vseeno zmagal na grand touru. V resnici si ne morejo privoščiti, da bi naslednje leto dosegli bistveno manjše uspehe, sicer se jim bodo vsi smejali, kot se že dve leti režimo Ineos Grenadiers.
Zato vsak milijon več vedno prav pride. Predvsem pa prav pride eliminacija konkurence.
Foto: Luis Angel Gomez/SprintCyclingAgency
Dogajale so se nenavadne stvari
Združitev po točkah druge in četrte najboljše ekipe se zdi popolnoma neverjetna, ker je tak manever pravno preveč zapleten, verjetno tudi drag in nikakor ne zagotavlja uspešne prihodnosti. Toda indici govorijo sami zase in očitno se ni zastonj že od poletja šušljalo predvsem o prihodnosti Souda-Quick Stepa. Patrick Lefevere postaja utrujen in išče načine, kako čim več iztržiti pred penzijo. Najprej so bile govorice o združitvi z Ineos Grenadiers, kjer so to sezono kadrovali tako neambiciozno, da bi v letu 2024 komaj sestavili moštvi za dve dirki. Združitev britanske in belgijske ekipe se je zdela še kar verjetna.
Lidl-Trek je po drugi strani kadriral, kot da jim gori pod petami. Vseeno pa jim manjka kolesar, ki je sposoben zmagovati na velikih etapnih dirkah. Razen, če verjamete, da lahko Tao Geoghegan Hart premaguje Vingegaarda, Pogačarja, Rogliča, Evenepoela in … bom kar napisal … Kussa.
In potem Movistar, ki z za zdaj potrjenimi kolesarji prihodnje leto ne bi mogel sestaviti popolnega moštva za tritedensko dirko. Tehnološki višek iz belgijsko-nizozemske ekipe bi brez težav našel službe v svetovni seriji. Drugače je seveda z osebjem, ampak v sodobnem biznisu se take stvari hitro reši s kakim brezosebnim mailom za take primere najete agencije.
Gneča v panju
V Jumbo-Vismi je preveč težkih karakterjev. Naj se sliši še tako blasfemično, ampak mogoče jim je postal Primož Roglič odveč. Že po Touru 2020 sem razmišljal, da je bil poraz na La Planche des Belles Filles prelomna točka. Točka, ko se omaje zaupanje.
Seveda takrat niso imeli boljšega in seveda je bil Roglič še vedno prvi ali drugi kolesar sveta za etapne dirke, priročen pa tudi za enodnevne klasike. A pri kolesarjih in vodstvu, naj so še tako profesionalni, deluje tudi podzavest. Roglič je zbiral odstope skoraj tako kot zmage. Vingegaard je hočeš ali nočeš postal varnejša izbira že z drugim mestom leta 2021, ko je na Touru reševal, kar se je dalo rešiti. Letos je celo dokazal, da je sposoben odlično dirkati na dveh grand tourih zapored.
Na letošnji Vuelti je bilo romantike enostavno konec. Roglič mora nekaj narediti. Pogodbe so se predčasno prekinjale že v preteklosti. Zakaj bi imeli pod drago pogodbo nezadovoljnega kolesarja? Le zato, da ga nima konkurenca? Seveda, a to je drago. Denarja pa je vedno premalo. Če drži, da Plugge za Rogliča zahteva pet milijonov odkupnine, še toliko bolje: zasluži denar in obenem močno obremeni proračun konkurence.
Trinajsti september
Presenetilo me je, da je Roglič sploh podpisal tako dolgo pogodbo, ki je skoraj pomenila, da bi lahko v isti ekipi ostal celo profesionalno kariero. Morda se je v njej res dobro počutil, ampak saj drugega niti ni poskusil.
Seveda je veliko dal Jumbo-Vismi, a je tudi veliko dobil. Denimo priložnost. Leta 2015 so zaposlili bivšega smučarskega skakalca, ki je imel v žepu šest zmag na zakotnih dirkah: po Azerbajdžanu, na Kitajskem in na dirki Po Sloveniji, ki pa je bila takrat še druge kategorije. Drug drugega so ustvarili, zgodba se je izpela in za Rogliča bi bilo bolje, če ne bi podpisal pogodbe do leta 2025.
Zdaj enostavno mora zapustiti to ekipo, razen če verjameš, da so odnosi profesionalni in se bosta z Vingegaardom lepo ujela na naslednjem Touru. Ne bo šlo. Ko te nekdo napiči, mu odpustiš, ne boš mu pa več zaupal. Naj dirkata v isti ekipi v upanju, da bo konkurent padel? Kako preprečiti formacijo dveh taborov? Dvomim, da si želi imeti Plugge še kakšen tak pogovor, kot ga je vodil letos trinajstega septembra.
Recept za dobro kolesarstvo: ena ekipa, en vodja
Ne mislim, da bi Roglič na Touru najlaže zmagal v moštvu Jumbo-Visme. Morda, če bi res verjel, da je dobro imeti sovražnike bliže kot nasprotnike. Podajati se na največjo dirko na svetu v škodoželjnem upanju, da bo konkurent znotraj ekipe zamočil, pa ni šampionsko, ni pošteno in ni pametno. Vodstvo tega ne more dopustiti.
Moč ekip po mojem občutno precenjujemo. Res je kolesarstvo moštveni šport, a je tudi individualni šport. Nihče ne vleče kapetana na vrh gore na štriku. Taktične domislice funkcionirajo samo do ene mere. Jumbo-Visma je lahko na Vuelti trojno zmagala, ker je imela tri najmočnejše kapetane, zato je lahko dirko zaprla. Zmagali so, ker so bili ostali preslabi.
Z vsakim dodatnim konkurenčnim liderjem se dirka bolj odpira in več jih na cesti realno verjame v zmago. Seveda počasi odpadajo iz takih ali drugačnih razlogov, ampak če bi letos Roglič na Vuelti dirkal za Ineos ali Lidl-Trek, Kuss ne bi zmagal in ne bi govorili o trojni zmagi Jumbo-Visme. Ta bi bila sicer izjemno močna, potencialno zmagovalna ekipa, a dosti bolj običajna.
Rogla bo odličen kjerkoli
Ne verjamem, da bi imel Roglič velike težave, če bi zamenjal ekipo. Jumbo-Visma res ogromno vlaga v razvoj, ampak Roglič je zmagoval v svetovni seriji že leta 2016, ko so dirkali na Bianchijih. Roglič se ne seli v Groupamo-FDJ ali kako drugo ekipo, kjer cenijo tradicijo bolj kot znanost in pojejo »le cyclisme est le plus beau des sport«.
Čivkamo o prestopu v kakovostna moštva z odlično opremo in dobrim znanjem. Roglič bo v drugo moštvo pripeljal izkušnje. Če mu prijajo ketoni, si jih bo že priskrbel. Delo v vetrovniku mu ni tuje. Trek ni slabo kolo. Filippo Ganna se na Pinarellu dobro pelje v kronometru. Mislim pa tudi, da mu kultura, ki jo goji Jumbo-Visma, niti ni pisana na kožo in da potrebuje bolj sproščeno okolje.
Če me vprašate v katerem dresu bi ga najraje videl, bom napisal: Ineos Grenadiers, ker verjamem, da so še vedno vrhunska ekipa … vendar brez štirih, ki so trenutno edini sposobni zmagati na tritedenski dirki. Ali Lidl-Trek, enostavno zato, ker delujejo kul. Bahrain Victorious tudi, vendar se zanj bojda ne zanimajo več. Če verjameš. Potem Bora-Hansgrohe. In tudi Movistar bi bil boljši. Israel-Premier Tech? Ob tem čivku me je pa res stisnilo v prsih.
Neglede na to, kje bo dirkal, bo težko zmagal Tour. To je narava Toura. Vprašajte Pogačarja.
Po nedelji nova ugibanja
V nedeljo bomo menda izvedeli kje bo dirkal Primož Roglič. Potem bomo dneve in tedne čivkali o Remcu Evenepoelu, ki si želi dirkati v istem moštvu kot Vingegaard prav toliko kot Roglič.
Vsi ponavljamo, da bi bila združitev nizozemske in belgijske ekipe v nekakšno superekipo Beneluksa katastrofa za kolesarstvo. Po drugi strani se strinjamo, da se v tem športu obrača premalo denarja. V to nisem povsem prepričan. Problematično je, da je neenakomerno porazdeljen. Zato si lahko očitno nekaj pregnanih poslovnežev privošči vse, čeprav bomo seveda morali počakati na odgovore Ucija.
Medtem je na primer Marc Madiot z Groupamo-FDJ ujetnik socialne države, zato ga plače kolesarjem stanejo več kot Pluggeja ali Lefevereja, ki ima podjetje registrirano v davčno ugodnem Luksemburgu. Kontinentalne ekipe pa v sistemu, kakršen se oblikuje, dolgoročno sploh nimajo možnosti preživetja.
Več World Toura, manj domače scene
Žaka Eržena je vzgojil Josip Radaković v Adrii Mobil, a očitno fant za domačo kontinentalno ekipo ne bo prevozil niti kilometra. Enako najbrž mladinski evropski prvak Anže Ravbar. Ne kritiziram njunih odločitev, ker pač delata najbolje zase v sistemu, kakršen je. Vendar je mučno opazovati prepad med največjimi in lokalno sceno.
Cela vrsta slovenskih podjetij vlaga v ekipe svetovne serije, kar je dobro, a bi si želel, da bi več vlagali tudi doma. Enako si mislim za navijaško in medijsko sceno. Tu je izgovorov še manj. Če boste hodili na vaške dirke samo ko pride mimo Pogi, boste bore malo pripomogli k razvoju slovenskega kolesarstva. A to je že druga zgodba.
Prihajajo novi milijoni
Če bi Amazon res vložil petnajst milijonov, pa jih menda ne bo, bi bilo to za kolesarstvo seveda dobro. Ne zaradi zneska samega, ampak zato, ker bi končno vstopil v kolesarstvo zares globalni pokrovitelj, ki ga poznajo vsi. Dobro, večina pozna tudi proizvajalce kave in diskontne trgovce, vendar to niso ravno veliki plačniki. Seveda pa je zoprno, če se bo ves ta denar koncentriral okoli peščice najboljših ekip.
Poleti mi je Matej Mohorič razlagal o pričakovanjih, da bodo profesionalno kolesarstvo v naslednjih letih preplavili milijoni sponzorskega denarja, kar bo šport dvignilo na raven, ki si je zdaj sploh ne znamo predstavljati. Nisem prepričan, da je to dobro za, recimo – bom uporabil to grozno zlorabljeno besedno zvezo – trajnostni razvoj kolesarstva. Ko so, zdaj že pred skoraj dvajsetimi leti uvedli Pro Tour, dejansko relativno zaprt sistem z dvajsetimi licenciranimi ekipami, sem sicer pričakoval nekaj podobnega, a sem mislil, da se bo zgodilo hitreje. Za šov je seveda dobro, čeprav se spomnimo, da smo nekaj let gledali izjemno dolgočasen šport, ki se je spet razcvetel šele v zadnjih treh, štirih letih.
