Niti starejši občani, kakršen sem jaz, ne pomnimo tako deževnega maja. Zato je neverjetno, da se mi je uspevalo ves mesec izogibati dežju. Malo zahvaljujoč dolgoletnim izkušnjam, a dosti bolj na račun izredno fleksibilnega delavnega časa, v katerem lahko uživamo prokleti privatniki. Seveda sem imel še obilo sreče. V divjini snežniških gozdov in kraških goličav je težko biti pameten. Ploha tam hitro pride in počasi gre, izhodne strategije so pa na neznanem terenu, v labirintu cest slabe. Na srečo sem se zanašal tudi v soboto. V Rovtarske strmine sem se podal v slovansko-optimističnem slogu, lahkotno opremljen, s tankim brezrokavnikom v žepu.
Batine nad Logatcem
Rovte sem napadel iz Logatca, torej sem najprej opravil transfer po severu Ljubljanskega barja in z Vrhnike krenil po makadamih v Logatec. Tamkajšnja industrijska cona se zažira vse globlje v gozdove in poraja se občutek, da se bo prej ali slej povezala z Vrhniko. Skozi logaško središče se hitro pripelješ na zabavne travniške dvoslednice in enoslednice pod Sekirico, ki jih toplo priporočam.
Nadaljevanje ni nič manj zabavno. Brez navigacije je težko najti pot v dolinico Črnega potoka, kjer se veselica šele začne.
Romantičnemu začetku po vlažni dolini sledita dve grozni batini. Teren se vmes le na kratko zravna pri domačiji Cunta, ki ima verjetno naslov Žibrše. To je daleč naokrog razloženo naselje s površino dobrih 13 kvadratnih kilometrov in manj kot dvesto prebivalci.
Tam si že okoli 600 metrov visoko, ampak glavni ruker šele pride, na vrhu pa je nič manj kot krasno.
Tudi Google je spoznal rovtarske strmine
Najbolj od vsega me preseneča, da se je po teh zakotjih nekoč vozila Googlova kamera.
Malo naprej je presenetil nov, kot dojenčkova ritka gladek asfalt. Očitno dobra cesta privabi izletnike, ki so se pojili in mastili pri Kmetiji odprtih vrat Tumle. Za biznis je dobro, za romantiko manj. Kjer je včasih lepo odnašalo gumo na beli cesti, se zdaj spustiš kot po tračnicah.
V Žejno dolino sem se spustil po še neznani poti, spet po makadamu. Ravnine je bilo malo.
Na Medvedje Brdo pa spet kar strmo navzgor, po slabi cesti, a brez posebnosti.
Zgodilo se je kar se je moralo zgoditi
Čez Dole in Gore bi se kar hitro pripeljal v Idrijo, levo se pa skrene proti Godoviču skozi Ivanje Doline. Hiter spust po asfaltu je to. Bolje je potegniti v Godovič, a sem zavil levo, na Sleme, kot se baje reče.
Od tam se po precej bedni poti, ki ji je težko reči cesta, spustiš v Hotedršico, praktično točno na mejni prehod na nekdanji rapalski meji.
Glede na hitro ohlajanje ozračja in zgoščanje oblakov bi se bilo najbolje pobrati po najkrajši poti skozi Novi Svet, a me je preveč mamil Gor-dol do Novega sveta, eden najbolj zabavnih gravlerskih sektorjev pri nas. V mojo smer je šel več gor kot dol, ovinkov je pa toliko, da se počutiš kot na bob stezi … samo, da so ovinki tudi off camber.
Nekje na polovici sektorja je začelo kapljat. Na koncu je že lilo.
Ko ni lahko, je najbolje
Tam sem bil točno na najzahodnejši točki poti, resda pa že čez polovico. Mirno bi se v dežju zapeljal domov, če ne bi začela toča. Drobna, ravno toliko, da peče. Ker nikoli ne veš v katero smer bo šel ta hudič, morda v smer kot jajca velikih gmot, sem zavil skoraj dobesedno v neko garažo.
Zeblo me je že prej. Čez pet minut sem zmrzoval. Čez šest minut sem ugotovil, da moram ali prositi tam dobre ljudi, da mi rešijo življenje, ali pa zagrabiti bicikel za roge in se odsvaljkati iz epicentra te preklete nevihte.
Deset stopinj. Peljal sem se skozi vodni zaveso in po vodi, ki je tekla po cesti, kot da bi bila v strugi. Na gozdni cesti je bilo bolje, tam nisem več vozil po potoku vode, ampak potoku blata. Od mraza me je treslo, videl sem komaj nekaj metrov predse, veriga se je oglasila … in ob tem sem užival, kot že dolgo ne.
Ni boljšega …
Deževati je nehalo še prehitro. Na Kalcah je bila cesta suha, kot bi odrezal. Skoraj sem bil razočaran. Če bi se zjutraj podvizal, bi ostal suh. Kakšnih pet minut mi je šlo narobe. Če me že namoči in trpim, se pa spodobi trpeti dalj časa kot tiste pol ure.
Občutljivejšim se opravičujem za izrazoslovje, toda ni boljšega, kot na kolesu od časa do časa pošteno nafukati.
