Spet na pedalih: Festive 315. Konec zajebancije!

Drugega januarja sem odpeljal najdaljšo rundo vse od Monsterrata, od katerega so minili točno štirje meseci. Tudi Druga runda je bila ta čas tako rekoč klinično mrtva. Od svetovnega prvenstva v gravlu se je na sceni dogajalo bore malo, večinoma le škandali z veliko dima in malo ognja, ki se sploh ne bi zgodili, če ne bi bilo medijem dolgčas po klikih. Za polno mero je ciklokros letos skrajno dolgočasen.

Od strokovnega delavca do naj komentatorja

V nekaj dneh brez kolesa mi prehitro postane všeč, da imam čas za stvari, ki jih počno bolj normalni ljudje. Žal pa je šport edina varovalka pred mentalno neuravnovešenostjo. Že novembra sem začel z raznimi odločitvami škoditi samemu sebi in postajal čedalje bolj odljuden, kar je že tako moja naravna lastnost, ki jo očitno kar uspešno skrivam. Res se je tudi nagrmadilo preveč stvari.

Sem pa naredil vsaj nekaj koristnega: usposobil sem se za strokovnega delavca 1, športno treniranje, kolesarstvo – steza, kolesarstvo – cestno, kolesarstvo -ciklokros. To je verjetno najbolj nezapomnljiva titula vseh časov, ki jo bom uradno pridobil šele, ko bom končno napisal seminarsko nalogo. Da imam s pisanjem težave, pa vemo.

Z licenco v žepu vas bom lahko uradno peljal na kakšno rundo in vam za to zaračunal brez bojazni, da me boste prijavili na inšpekcijo ali uspešno tožili, če padete na gobec.

Svoje storitve (podkaster, bloger, tekstopisec, koordinator – skladiščnik, administrator, organizator, piarovec, voznik v eni osebi, pa še kaj) sem razširil še na napovedovanje na kolesarski dirki. Ali sem bil pri tem na državnem prvenstvu na velodromu za dečke, deklice in ženske ter Grand Prixu Novo mesto kot del dvojca s krmarjem Jankom Hrovatom uspešen, bodo povedali drugi. Moji občutki? »Kot prvič, malo bolj, bom rekel, res, tremni, ampak za prvič je bilo to, kaj jaz mislim, super.«

Od makadama do parketa

Forma je propadla že do začetka novembra, ko sem se lotil Vipava Valley Gravla in skoraj crknil. Še vedno me je sram, da nisem ničesar napisal po tej lepi prireditvi na krasnih vipavskih makadamih.

Leto pa sem zaključil na parketu. Na pisto sem prvič zapeljal v okviru usposabljanja sredi novembra, drugič rekreacijsko in se z manj kot 50 kilometri na ovalu prijavil na Pistafest, ki ga je organiziralo KD Sprint Novo mesto z Mitjo Remihom na čelu. Brez izkušenj, brez forme, s trdimi nogami in neprespan po dveh dneh dela na pisti, predvsem pa brez vsake resnosti – bil sem edini, ki se ni ogreval na valjih – sem zasedel neslavno pred, predzadnje mesto.

Če še ne veš: vožnja po pisti je gola zabava, s katero se zviftanje ne more primerjati. Ni za vse, pa saj tudi običajno kolo ni za vsakogar. Če pa se znaš peljati z biciklom, poskusi. Več napišem kdaj drugič.

Spet na pedalih

Zdaj se začenja trnova pot vrnitve: izgubljanja kilogramov, zviševanja VO₂max in kar je še teh zadev, ki pridejo sproti. V teh letih me mineva še tisti kanec motivacije za dirkanje in bi se rad le korektno hitro peljal s kolesom. Morda se mi bo, tudi s tem namenom, uspelo večkrat peljati počasi.

Trudil sem se tekati, a spodnji kraki tega nabijanja ne vzdržijo, počutim se slabo. Uvajam pa jutranje raztezanje za gibko telo in prijetnejši začetek dne. Vpisal sem se celo v fitnes! Nekajkrat tedensko telovadim že zato, da ne bo uplahnilo še tisto malo muskulature, kolikor je imam na sebi nad pasom. Postalo mi je celo všeč premetavati tiste uteži.

Zdaj sem že v letih, ko se zavedam, da je šport pomemben, ne le za veselje, ampak tudi za ohranjanje vitalnosti. Ta ni več sama po sebi umevna. Na socialno državo, ki naj bi v zameno za vaš denar skrbela za zdravstvene storitve, se ne gre zanesti. Ostati moramo zdravi, da bo ostalo za tiste, ki se ne trudijo.

Spet za tipkovnico in mikrofoni

GCN+ je v tem času neslavno propadel.

Druga runda ne.

Navsezadnje jo je preveč ljudi pogrešalo. Menda bo v kratkem pognala pedale tudi Disko grupa na Kofirajdu.

Z zamudo vam voščim še uspešno in predvsem varno leto. Veselje na kolesu pride sama po sebi, z nekaj sreče pa tudi preživimo na cesti.