Tour 2023: Pogačarjeva odrešitev

Z distance nismo mogli biti prepričani niti v to, da bo Pogačar v dvajseti etapi zadržal drugo ali tretje mesto in belo majico. Navsezadnje pa so se v morda najbolj zapleteni etapi letošnje dirke najboljši postavili na svoja mesta.

Napisati, da je bil Tadej Pogačar vendarle najboljši kolesar letošnjega Toura, je ne samo subjektivno, ampak deplasirano, do Jonasa Vingegaarda nespoštljivo in preprosto neumno. Vendar si ne morem pomagati, da ne bi pomislil ravno na to. Seveda je šlo nekaj grozno narobe in seveda je bil Pogačar odločno slabši v vseh ključnih delih dirke. Vingegaard ga je zanesljivo premagoval v Pirenejih, Alpah in vožnji na čas. Pogačar je udarce vztrajno vračal, a z nobenim ni nasprotnika potolkel. Tudi zmaga na Le Marksteinu v zadnji odločilni etapi je bila eden teh udarcev, a pomembnejši.

Najprej boj za preživetje …

Etapa s šestimi gorskimi cilji v Vogezih je bila zapletena že ob pogledu na profil. Ko dodaš v scenarij udeležence s takšnimi in drugačnimi interesi, ki do predzadnjega dne še niso mrtvi, dobiš scenarij za film katastrofe, v katerem gre lahko narobe čisto vse.

Vsaj pet jih je še lahko upalo na tretje mesto: Adam Yates ga je branil pred Carlosom Rodriguezom, Simonom Yatesom, Pellom Bilbaom in Jayem Hidleyjem. Za pikčasto majico se je moral potruditi Giulio Ciccone pred Felixom Gallom in Vingegaardom. Nekaj jih je seveda upalo na etapno zmago, recimo Tom Pidcock, David Gaudu in seveda Thibaut Pinot.

Foto: A.S.O./Charly Lopez

… šele potem boj za zmago

Verjetno si ni nihče drznil upati na drugo mesto ali belo majico, ampak v kaosu je bilo pričakovati hitro dirko od štarta. Le zato, ker Pogačar ni bil več bled kot stena, nismo mogli biti prepričani, da bo vzdržal. Dva mirnejša dneva pač niti nista bila zelo mirna.

Pet ur sem se čez dan udinjal na kolesu in ko sem se moker kot cerkvena miš privlekel v cilj, so vsi gledali kolesarstvo. Bilo je zadnjih dvajset kilometrov in Pinot je šel med navijači kot Mojzes čez Rdeče morje. Vprašal sem samo: »Je še živ?« Še kako je bil živ. Jaz sem se prhal, on je pa trinajst kilometrov do cilja napadel.

Thibaut Pinot seveda ni imel nobene možnosti. Ranjeni alfa samec se je pobiral.

Foto: A.S.O./Pauline Ballet

Never quit trying and never give up

Pogačarjevo vodilo je nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj. V besednjaku poklicnih influenserk bi bil to le še eden v vrsti cenenih sloganov. Ampak za razliko od poklicnih influenserk, ki se kažejo le v najboljši luči, vidimo športnike tudi takrat, ko so potolčeni, dotolčeni, objokani od veselja ali žalosti, ko dajejo vse prej kot šampionski vtis, ko se krivijo na kolesu ali mečejo po tleh bidone. Dejansko jih vidimo kot ljudi.

Kdor je že kdaj dirkal na vaški rundi, ta ve, da ni lahko zmagati niti šprinta do table. Kdor spremlja ta ali katerikoli šport le priložnostno, pa najbrž ne razume zelo dobro, kolikokrat si mora to na poti do vsake zmage, pravzaprav med vsakim treningom, ponoviti tudi šampion Pogačarjevega kova. Zato je bilo do lanskega Toura to Pogačarjevo vodilo samo slogan, ki je šele moralo dobiti pravi pomen.

Foto: A.S.O./Pauline Ballet

Toda letos je dobil nove razsežnosti. Lani se je Pogačarju poraz zgodil. Letos je bil dotolčen. Mrtev. Ni bil podoben samemu sebi. Takega še nismo videli in, še huje, takega se ni videl niti on sam. Spoznal se je v novi luči. Verjemite, da se vsi ti fantje želijo dokazovati tudi drugim, sicer ne bi bili uspešni. A je predpogoj, da se dokazujejo najprej in predvsem samim sebi.

Pogačar najboljši od ostalih

Razumljivo je Pogačar včeraj hotel vse pokazati že trinajst kilometrov pred ciljem. Bilo je sicer noro, kot marsikatera poteza. Bilo je, kot se je izkazalo, tudi nemogoče. Ampak bolje je stvari razrešiti prej kot čakati na šprint, ko se lahko zgodi vse sorte. Recimo motoristi. Verjetno pa je hotel tudi dokazati, da lahko Vingegaarda potrese že daleč pred ciljem in pred njim pridobi več kot par sekund.

Ni šlo. Glede tega bodo morali v ekipi razmisliti kako in kaj. Zdaj kaže, da je samo najboljši od ostalih.

Obupal pa ni. Samo potrpežljiv je moral ostati. Zaključni šprint je bil samo še formalnost. Adam Yates, ki bo skoraj mimogrede, kot domestique, dosegel najboljši rezultat na grand touru v svoji karieri, je bil v pomoč, a sem prepričan, da bi šlo tudi brez njega.

Foto: A.S.O./Pauline Ballet

Štoparica ne pove vsega

Vingegaard ni prevzel iniciative. Ni mu bilo treba. Ampak pri taki prednosti bi lahko pokazal pogum in skušal dokazati, da mu ni treba čakati na zlom ub lahko zmaga tudi na Pogačarjev dober dan. Občutek imam, da si je to želel dokazati, ampak ni imel bodisi nog bodisi samozavesti.

Foto: A.S.O./Charly Lopez

Lanski Tour smo si zapomnili tudi po tem, da je Vingegaard svojo premoč nad Pogačarjem potrdil v zadnji gorski etapi z zmago na Hautacamu in z drugim mestom na kronometru, kjer je bil prav tako dosti boljši. Letošnji Tour si bomo zapomnili tudi po tem, da je zadnjo gorsko etapo zmagal Pogačar. Izjavil je, da je trinajst kilometrov do cilja poskušal, ker je najlepše zmagati solo. Če – in ker – je hotel s tem nekaj dokazati, je to seveda res. A je v tem primeru lepo zmagati tudi tako, da je na fotografiji rumena majica v ozadju. To bo njega in Vingegaarda opominjalo, da sta si vendarle bliže, kot kaže štoparica.

Bodimo pošteni

Vingegaardovi zmagi seveda ne moremo gledati v zobe. Na tritedenski dirki je bil že drugič zapored enostavno najboljši. Grand tour traja tri tedne zato, da pokaže, kdo je najboljši v obdobju treh tednov. Nekatere zmage na takih preizkušnjah so zato grde, neatraktivne, za pozabo.

Letošnja Vingegaardova pač ne.

Foto: A.S.O./Charly Lopez

Njegov boj proti prvemu kolesarju sveta je bil izjemen. Od Pogačarja je bil večinoma malo slabši. Ampak, ko je štelo, je bil odločno boljši: v peti, šestnajsti in sedemnajsti etapi je bil za razred boljši in celo na Pogačarjevem domačem terenu je enkrat pridobil sekundo.

Pri tem nima smisla iskati izgovorov v tem, da je Pogačar zaostanek 6:49 pridobil na račun izrazito slabih dni. Slabih dni si v sodobnem kolesarstvu očitno ne moreš več privoščiti. Vingegaard je imel potencialno slab dan samo v šesti etapi – in takrat je izgubil 0:24.

Če je bil letos v mojih očeh prvi favorit Pogačar, bo naslednje leto to Vingegaard.

Podobne vsebine

Komentarji

Dodaj odgovor