Trasa Dirke po Španiji 2023

Če skušajo Dirko po Italiji narediti zanimivo z brutalnim zadnjim tednom – in jim ravno zaradi tega ne uspeva najbolje – se na Dirki po Španiji izživljajo s klanci, posejanimi čez vse tri tedne. Izumili so opis »ravninska etapa s ciljem na visoki nadmorski višini«: najbrž mislijo s tem na šesto in enajsto etapo, a imata podoben značaj tudi deveta in šestnajsta.

Trije tedni dirkanja … vsak dan

Dogajanja ne ubijajo z mučno dolgimi etapami. Edini, daljši od dvesto kilometrov, sta sedma, ki se bolj ali manj spušča, in predzadnja. A to ne pomeni, da je dirka lahka. Samo štiri etape so zares ravninske, šprinterji bodo lahko morda upali še na dve priložnosti. Toda šprinterska imena niso ravno blesteča, saj je smetana zbrana na Renewi Touru v Beneluksu.

Roke si verjetno manejo mojstri za pobege. Za večino etap bi lahko domnevali, da bo šla lahko zmaga v roke ubežnikov, a bo seveda vse odvisno od poteka dirke. Dejstvo je, da si favoriti ne bodo mogli privoščiti čakanja zadnji teden ali zadnji dan, kot na letošnjih Touru in Giru. Dirkati bo treba od prvega dne, potem pa so ključne etape razporejene skozi vse tri tedne.

Brez lahke etape

Šest etap opisujejo kot razgibane, sedem je gorskih, devet se jih zaključi z dolgim vzponom. Vožnje na čas je skupaj za 40 kilometrov: v prvi etapi torej moštveni kronometer in v deseti, po dnevu počitka, 25 kilometrov dolg posamični.

V Pireneje bodo zavili dvakrat. Najprej že v tretji etapi v Andori, potem bosta dve pirenejski etapi v drugem tednu. Po letu 2020 se dirka vrača na Angliru, to bo v sedemnajsti etapi.

Kot vedno bodo predstavili nekaj novih klancev, posebej se omenja Belaguo v 14. etapi, to bo ciljni vzpon, in La Cruz de Linares v Asturiji v 18. etapi, ki ga bodo prevozili dvakrat, drugič bo na vrhu cilj.

Bomo šteli sekunde ali minute?

Boj za rdečo majico je organizator zabelil z odbitnimi sekundami. V vseh etapah, razen vožnjah na čas, si bodo prvi trije prislužili 10, 6 in 4 sekunde bonusa. Sekunde bodo odbijali najboljšim tudi na letečih ciljih (4, 2 in 1 sekundo), a ta ukrep bržkone res ne bo odločilen. Težko je predvideti, ali bomo spet gledali igro sekund ali velike razlike, jasno pa je, da Vuelta nikoli ne razočara.

Žal dirke ne boste gledali na slovenski nacionalni televiziji, saj televizijskih pravic enostavno ni mogoče pridobiti, četudi imaš denarja na odmet. Na Drugi rundi boste brali o Vuelti, ko bo imel avtor čas.

1. etapa

26. 8. (sobota)
Barcelona–Barcelona
Razdalja: 14,6 km
Višinska razlika: 98 m
Moštveni kronometer

Drugo leto zapored in tretjič v petih letih bodo Vuelto odprli z ekipnim kronometrom. Tako pogosto dobimo presenetljivega vodilnega. Kapetan za generalni seštevek raje vidi, da se mu rdeča majica izmuzne in tako jo je lani za Jumbo-Vismo v Utrechtu oblekel Robert Gesink.

Kronometer v Barceloni bo slabih devet kilometrov krajši od lanskega, razlike naj bi bile torej majhne.  Trasa v središču mesta je še kar tehnična, z osemnajstimi 90-stopinjskimi ovinki, a kot kaže po širokih cestah in avenijah ter skozi dve veliki krožišči.

Prvi štart bo šele ob 18.55, zadnji pa ob štiriminutnih intervalih ob 20.29. Zmagovalno ekipo ter prvo rdečo majico bomo dobili okoli 20.45.

2. etapa

27. 8. (nedelja)
Mataro–Barcelona
Razdalja: 182 km
Višinska razlika: 2.630 m
Razgibana etapa

Vprašanje je, ali bo vodilno moštvo zainteresirano za branjenje rdeče majice, zato niso povsem brez možnosti ubežniki. Med njimi bo nekdo oblekel pikčasto majico.

Od štarta se začne v klanec tretje kategorije, dolg skoraj sedem kilometrov, v zadnjih treh kilometrih s povprečnim naklonom skoraj 7 odstotkov. Idealno izhodišče za ubežnike, ki bodo za pikčasto majico med seboj obračunali na Coll d’Estenalles, vzponu druge kategorije. Do cilja bo še 114 kilometrov po razgibanem terenu Z vrha vzpona do gradu Montjuic (900 m/9,4 %) sta 2 kilometra spusta in zadnji kilometer v 4-odstotni vzpon.

Fernando Escartin, ki sodeluje pri trasiranju Vuelte, ne odpisuje šprinterjev. A na vrhu bodo na voljo odbitne sekunde, enako v cilju. Šprinterske ekipe, ki bi lovile ubežnike, se lahko obrišejo pod nosom, če pohodijo puncheurji ali celo kandidati za generalno razvrstitev. Leta 2012 je na enakem zaključku v Barceloni zmagal Philippe Gilbert pred Joaquimom Rodriguezom. Na letošnji Dirki po Kataloniji sta se v klasični zaključni etapi te dirke z več krogi čez Montjuic odpeljala Remco Evenepoel in Primož Roglič.

3. etapa

28. 8. (ponedeljek)
Suria–Arinsal (Andora)
Razdalja: 158,5 km
Višinska razlika: 3.200 m
Gorska – ciljni vzpon

Že tretji dan bodo iz Katalonije krenili v Pireneje. Na cilju v smučarskem središču Arinsal bo, zanimivo, prejšnji konec tedna tudi dirka svetovnega pokala v spustu in krosu.

Uvodnih dobrih sto kilometrov vodi po razgibanem terenu brez kategoriziranih klancev, ves čas se pa zlagoma vzpenja v Andoro. V zadnjih štiridesetih kilometrih pa sta dva klanca prve kategorije. Na Coll d’Ordino (8,9 km/5,1 %) bodo podelili tudi bonifikacijske sekunde, a zahtevnejši je ciljni vzpon na Arinsal (8,3  km/7,7 %) z nekaj 13-odstotnimi rampami.

To bo nova, še boljša priložnost za predajo vodstva, zato si lovci na etapno zmago in rdečo majico za kak dan že oblizujejo ustnice, sploh, ker lahko ob prevzemu vodstva rdečo majico obdržijo vsaj dva dni. Generali se bodo morda na prvi veliki dan povohali, a če ne bo kateri pokazal izrazitih težav, ne moremo računati na resen spopad.

4. etapa

29. 8. (torek)
Andora la Vella–Tarragona
Razdalja:  185 km
Višinska razlika: 1670 m
Razgibana

Prespali bodo na višini, vprašanje pa je, če bodo imeli čas za nakup cigaret in žganja, ki je v tej mini državi smešno poceni. Četrti dan dirkanja bo lagodnejši, iz andorske prestolnice se bodo v Katalonijo vračali bolj ali manj navzdol, do obmorskega mesta Tarragona. Gorska cilja tretje kategorije sta dobrih 50 in 30 kilometrov do cilja, zato šprinterji ne bi smeli imeti težav.

5. etapa

30. 8. (sreda)
Morella–Buriana
Razdalja: 187 km
Višinska razlika: 2.300 m
Razgibana

Etapa v pokrajini Valencija se začne na skoraj tisoč metrih nadmorske višine in se prvih 20 kilometrov celo vzpenja, a prvi in edini gorski cilj druge kategorije je več kot 50 kilometrov pred ciljem. Zaključni šprint glavnine? Odvisno od interesov ekip, ki v svojih vrstah ne bodo imele ravno blestečih imen, po drugi strani pa zna biti v begu ogromna skupina.

6. etapa

31. 8. (četrtek)
La Vall d’Uixo–Observatorio Astrofisico de Javalambre
Razdalja: 183 km
Višinska razlika: 3.830 m
Gorska

Tokrat se teren zlagoma ves čas vzpenja. Na 47. in 81. kilometru sta vrhova vzponov tretje kategorije, a šov se bo zares začel v zadnjih desetih, dvajsetih kilometrih. Pico del Buitre (Jastrebov vrh) je znan po observatoriju Javalambre. Vzpon (10,9 km/8 %) se po nekoliko lažjih treh kilometrih napne, tako da naklonine dosegajo tudi 16 odstotkov. Skrivalnic tam ni. Kdor ima slab dan, pogori.

Vzpon smo spoznali v peti etapi Vuelte 2019. Takrat je zmagal ubežnik Angel Madrazo, nože pa so dali med zobe tudi kapetani. Z impresivnim napadom je oblekel rdečo majico Miguel Angel Lopez, Roglič se je prebil na drugo mesto. Podoben potek lahko pričakujemo tudi letos. Med ubežniki lahko na zmago računajo odlični hribolazci, a bodo morali trdo in složno garati že od začetka ene najtežjih etap s skoraj 4.000 metri višinske razlike.

7. etapa

1. 9. (petek)
Utiel–Oliva
Razdalja: 201 km
Višinska razlika: 1090 m
Ravninska

Iz Aragonije se sproščujoča trasa spušča v valencijsko obmorsko mestece Oliva, kjer se ukvarjajo z vsem drugim, le z oljkarstvom ne – prej boste tam našli agrume, avokado, fige, celo banane. Začetek etape je razgiban, od Valencie pa sledi cesta obali po popolni ravnini. Šprint glavnine je zagotovljen.

8. etapa

2. 9. (sobota)
Denia–Xorret de Cati
Razdalja: 165 km
Višinska razlika: 3.600 m

Etapa s serijo treh vzponov druge in enega tretje kategorije z monstrumom prve kategorije in tremi kilometri spusta do cilja je naklonjena ubežnikom, medtem ko bodo kapetani verjetno le pretegnili noge – tako vsaj mislimo zdaj, ko se bitka še ni razplamtela.

Do Xorret de Cati (3,9 km/11,4 %) bo v nogah več kot 3.000 metrov višinske razlike. Začne se položneje, če tako razumeš 8,5-odstotno naklonino prvega kilometra. Potem se napne, tudi čez vrsto ramp z naklonom 20 % in več. Tretji kilometer je najstrmejši, povprečno kar 15 %, zaključek pa nekoliko lažji pred povsem nezapletenim spustom v cilj.  Šele v zadnjem kilometru je nekaj ovinkov, a se cesta tam že zlagoma vzpenja do ciljne črte.

9. etapa

3. 9. (nedelja)
Cartagena–Collado de la Cruz de Caravaca
Razdalja: 185 km
Višinska razlika: 2.830 m

Za drugo nedeljo so načrtovali etapo, ki na papirju ne deluje vznemirljivo, a se bo spet nabralo skoraj tri tisoč metrov višinske razlike. Verjetno bomo spet gledali dve dirki, eno za ubežnike in drugo za rdečo majico.

Zaključni vzpon je sicer dolg in na papirju položen (8,2 km/5,5 %), a izrazito enakomeren in najtežji v zadnjih treh kilometrih. Dvakrat se napne tudi v začetnem delu, najbolj pa 2,5 kilometra pred ciljem, kjer doseže 20 %, zatem je kakšnih 500 metrov ravnine in celo nekaj spusta. Idealno za napadalce, ki pa bodo morali vzdržati še zadnjo 500-metrsko strmino. Zaključek ustreza Rogliču in če bomo gledali igro sekund, bi znali biti ubežniki razočarani.

10. etapa

5. 9. (torek)
Valladolid–Valladolid
Razdalja: 25,8 km
Višinska razlika: 100 m
Posamični kronometer

Deveti etapi sledi transfer na sever in dan počitka v Valladolidu, prestolnici Kastilje in Leona. Vožnja na čas po dnevu počitka je za večino lahko sproščujoča, ker si odmor še podaljšajo, za visokoleteče pa je lahko loterija. Tudi posamični kronometer poteka po mestnih ulicah, a na širokih cestah z dolgimi ravninami, ki ustrezajo specialistom za vožnjo na čas. Nekaj položnega vzpona je le v prvi tretjini, kjer je tudi večina zavojev. V ravninskem delu pa bosta odločala surova moč in aerodinamika.

11. etapa

6. 9. (sreda)
Lerma–La Laguna Negra
Razdalja: 164 km
Višinska razlika: 2.030 m

Etapo opisujejo kot ravninsko, z zaključnim vzponom do Črnega jezera. Spoznali smo ga pred tremi leti, ko je Dan Martin odšprintal Primoža Rogliča in Richarda Carapaza. Tokrat po vožnji na čas, ki bo postavila kolesarje na svoja mesta, ne pričakujemo večjih razlik med najboljšimi v skupnem seštevku, saj je vzpon na Laguno Negro (6,5 km/6,8 %) pravzaprav neselektiven. Težji je poldrugi kilometer do cilja povprečnim naklonom okoli 10 odstotkov in 13-odstotno strmino tik pred ciljem.

12. etapa

7. 9. (četrtek)
Olvega–Zaragoza
Razdalja: 151 km
Višinska razlika: 920 m

Najlažja etapa letošnje Vuelte se večinoma spušča in je brez enega samega kategoriziranega vzpona. Pred dvema velikima dnevoma je to dan za aktiven počitek in šprint, a Fernando Escartin opozarja na pogost veter v pokrajini Zaragoza, ki lahko zaplete življenja z ešaloni.

13. etapa

8. 9. (petek)
Formigal–Col du Tourmalet (Francija)
Razdalja: 135 km
Višinska razlika: 4.020 m

Prva etapa z dvema gorskima ciljema kategorije especial ter prva in edina z vzponom na dvatisočaka: prvič v zgodovini Vuelte bo torej cilj na Tourmaletu.

Etapa se v Formigalu začne z vzponom tretje kategorije na Puerto de Portalet, dobrih 200 metrov višinske razlike torej do meje s Francijo, kjer bodo preživeli cel petek in večino sobote. Skoraj 30 kilometrom spusta v Laruns sledi mukotrpen vzpon na Col d’Aubisque (16,5 km/7,1 %), prvi gorski cilj najvišje kategorije. Na Col de Spandelles (10,3 km/8,3 %) bodo krenili iz Las Ganquesa, ravnine vmes praktično ni – s spusta takoj v klanec.

Do zaključnega vzpona je po spustu dobrih 15 kilometrov po dolini, torej lažni ravnini do uradnega začetka vzpona v Luz Saint Sauveurju. Do Tourmaleta (18,9 km/7,6 %) je mogočnih 1.400 metrov višinske razlike. Če ne bo kakih norih poskusov iz obupa, se bo igra izčrpavanja verjetno končala v zadnjem kilometru ali dveh, ko bo nekdo moral nekaj poskušati. Vzpon je najstrmejši prav v zaključku, s 13-odstotno rampo tik pred ciljem. Bodo favoriti odprli ogenj in se spopadli na vse ali nič? S še eno težko etapo pred seboj to ni gotovo, a zmaga na Tourmaletu je preveč prestižna, da najmočnejše ekipe ne bi držale nadzora nad ubežniki.

14. etapa

9. 9. (sobota)
Sauveterre de Beam–Larra-Belagua
Razdalja: 157 km
Višinska razlika: 3.700 m

Sobotna etapa naj bi bila prikladna za ubežnike, če si bodo najboljši res lizali rane po letošnji izvedbi kroga smrti.

Uvod je preprost, skoraj 60 kilometrov ravnine na obronkih Pirenejev, a želja po uspešnem begu lahko spremeni ta del etape v nočno moro. Col Hourcere (11,1 km/8,8 %) je prvi od dveh klancev najvišje kategorije, po spustu takoj sledi drugi, Puerto de Larrau (14,9 km/8 %). Ta je videti lažji, a ima strmejše odseke. Na vrhu se bodo vrnili v Španijo, do cilja pa bo še skoraj 50 kilometrov, en klanec 3. kategorije, nekaj razgibanega terena in zaključni vzpon na Puerto de Belagua (9,5 km/6,3 %), ki bo na Vuelti predstavljen prvič. Ni videti posebej zahteven. Težji je na začetku, v zadnjih treh kilometrih pa se nekoliko položi.

15. etapa

10. 9. (nedelja)
Pamplona–Lekunberri
Razdalja: 159 km
Višinska razlika: 2.350 m

Oportunisti prostih rok bodo imeli kar nekaj dni priložnosti, da pričakajo nedeljsko etapo po Navarri kar najmanj sesuti. Trije klanci tretje kategorije in vrsta manjših so idealna priložnost za rouleurje. V zadnjih 50 kilometrih bo glavna preizkušnja vzpon na Puerto de Zuarrarrate (7,3 km/4,8 %), kamor se bodo vzpeli dvakrat. Prvič bo do cilja še 40 kilometrov, drugič pa le 8-kilometrski spust v Lekunberri.

16. etapa

12. 9. (torek)
Liencres Playa–Bejes
Razdalja: 121 km
Višinska razlika: 2.040 m
Ravninska-ciljni vzpon

Drugi dan odmora bo v Santanderju, prestolnici Kantabrije, štart 16. etape pa na plaži. Izrazito kratko etapo opisujejo kot ravninsko, a je očitno precej razgibana, z vrsto krajših klancev. Lep kos poti vodi ob kantabrijski obali, po 80 kilometrih pa zavije v notranjost do zaključnega, edinega kategoriziranega klanca.

Vzpon v Bejes (4,8 km/8,8 %) je iz dveh delov. Prvi kilometer je izredno strm (do 14 %), potem malo popusti in se v drugem kilometru celo poravna, sledi zelo strm zaključek v zadnjih dveh kilometrih.

Pripravno za Rogliča, če bo iskal odbitne sekunde, a je vprašanje, če bo katera od ekip pripravljena investirati energijo v nadzor ubežnikov. Sledita namreč dve grozni etapi.

17. etapa

13. 9. (sreda)
Ribadesella–Alto de L’Angliru
Razdalja: 125 km
Višinska razlika: 3.260 m

Na Angliru se Vuelta vrača devetič. Nazadnje je leta 2020 zmagal Hugh Carthy, Roglič pa je izgubil rdečo majico. Profil etape je letos podoben, a je 15 kilometrov daljša.

Začne se ob morju in se slabih 70 kilometrov zlagoma vzpenja v notranjost do vzpona prve kategorije Alto de la Colladiella (7,8 km/7,1 %). Od vrha je do cilja še 50 kilometrov, vmes pa še ena preizkušnja prve kategorije, Alto del Cordal (5,4 km/9,2 %). Tam nihče pri zdravi pameti ne bo poskušal ničesar, čeprav je zadnji kilometer idealen, naklon je blizu 12 odstotkom.

Sledi 8 kilometrov spusta in takoj začetek vzpona na Angliru (12,4 km/9,8 %). Sestavljen je iz dveh delov. Uvod s povprečnim naklonom okoli 8 odstotkov je relativno nezahteven in po 5 kilometrih se cesta celo poravna za kak kilometer. V drugi polovici pa je povprečni naklon kar 15 %, s celo vrsto 20-odstotnih ramp. Odsek La Cueña les Cabres  (Kozja steza) se 3 kilometre do cilja napne celo na 24 %. Torej dan za velike verižnike – morda za gravlerske prenose, ki so prinesli Rogliču zmago na Višarjah?

18. etapa

14. 9. (četrtek)
Pola de Allande–La Cruz de Linares
Razdalja: 179 km
Višinska razlika: 4.100 m

Vzpon na Angliru bo zadnji kategorije especial, dirke pa seveda še zdaleč ne bo konec. Sledi druga brutalna etapa v Asturiji z zaključnim vzponom prve kategorije na La Cruz de Linares, ki ga bodo odpeljali dvakrat in prvič v zgodovini dirke.

Na zmago bodo realno upali tudi ubežniki, a bo vse odvisno od tega, koliko upanja bo vodilni pustil zasledovalcem, da ga v tej etapi dejansko strejo. Noge bodo trde, kandidatov za beg pa veliko, saj se dirka bliža koncu.

Pred zaključkom se bodo vzpeli čez klance druge, prve in tretje kategorije. Prvič bodo na Puerto de la Cruz de Linares (8,3 km/8,6 %) pripeljali 25 kilometrov do cilja. Sledi 8 kilometrov spusta in še enkrat toliko lažne ravnine po dolini navzdol, potem drugi vzpon. Najstrmejši je v uvodnih štirih kilometrih, potem malo popusti in se pred zadnjim kilometrom celo skoraj poravna pred bolj strmim zaključkom. Še en klanec, ki bi moral ustrezati tudi Rogliču.

19. etapa

15. 9. (petek)
La Baneza–Iscar
Razdalja: 178 km
Višinska razlika: 1.000 m
Ravninska

Šele tretja ravninska etapa bo še kako koristna za aktivni počitek. Služila bo kot transfer proti Madridu, cilj pa bo v bližini Valladolida, prizorišču kronometra pred tednom dni. Zaključek bo šprinterski, seveda pa bomo šele videli, koliko jih bo preživelo do te faze dirke.

20. etapa

16. 9. (sobota)
Manzanares el Real–Guadarrama
Razdalja: 208 km
Višinska razlika: 4.270 m
Razgibana

Za nami bosta velika Tourmalet in Angliru, a je morda 20. etapa najbolj pričakovana. Za predzadnji dan so kolesarjem prijazno namenili najdaljšo etapo, ki ima tudi najvišjo višinsko razliko in kar deset gorskih ciljev tretje kategorije. Pravzaprav še najbolj spominja na Liege–Bastogne–Liege.

Vseh klancev nima smisla opisovati. Že začne se navkreber in potem ni počitka, saj ni ravnine niti med kategoriziranimi vzponi. Zadnji vrh je 12 kilometrov pred ciljem, od tega je 5 kilometrov spusta in 7 kilometrov ravnine. Za polno mero bodo na vrhu zadnjega klanca podelili bonifikacijske sekunde. V primeru majhnih razlik bo med favoriti, kot da bi jih vrgli v mesoreznico. Sicer imajo možnosti ubežniki, a navsezadnje tudi kdo, ki bo razočaran z drugim ali tretjim mestom in bo skušal rešiti dirko.

21. etapa

17. 9. (nedelja)
Hipodrom Zarzuela–Madrid
Razdalja: 102 km
Višinska razlika: 1.170 m
Ravninska

Klasika z začetkom na hipodromu v predmestju in zaključku v središču Madrida, kjer bodo prevozili devet krogov, dolgih 5,8 kilometra. Verjeli ali ne, tudi v tej etapi se nabere za več kot tisoč metrov višinske razlike. Zmagal pa bo šprinter.