Po svoje je bilo preveč optimistično upati, da bo boj za sekunde z izmeničnimi trdimi udarci trajal do konca. To bi bilo preveč nečloveško. Nekdo prej ali slej pade. A nečloveško je bilo tudi kako je Jonas Vingegaard v kronometru, šestnajsti dan dirkanja, opravil s Tadejem Pogačarjem in še bolj z vsemi ostalimi.
Dirka za preživetje
Kaj se je v resnici dogajalo na tej dirki, so videli le tisti, ki so na lokaciji spremljali trpljenje grupetta. To je najbolje opisal Matej Mohorič po zmagi tik pred zdajci, tik preden bi ga popadlo – nepotrebno – malodušje, ker bi minil še en Tour brez njegove etapne zmage.
Ljudje so orgazmirali ob presenetljivo gladko artikuliranem izlivu čustev. Mene je po hipnem veselju ob zmagi takrat popadlo nelagodje. Ne, ker mi gre na živce, ko moški jočejo, ampak ker mi je postalo hudo za peloton. Dirkanje bi moralo biti zabava, ne pa umiranje na obroke pod visokim pritiskom, ki spravlja v obup, pazi, zmagovalca etap vseh treh grand tourov in spomenika.
Mohorič nam je dal iskren odgovor, kot smo si ga želeli. Od Petra Sagana so po njegovem zadnjem krogu na Elizejskih poljanah pričakovali vsaj floskule o počaščenosti, ponižnosti in podobno bikovo sranje. Mirno je dogovoril, da je vesel, ker je konec. Na kratko je povedal podobno.
A posvetimo se tistim, ki so zmagovali ali vsaj izgubljali, kar je vseeno bolje od boja za golo preživetje.
Obad z nadnaravnimi močmi je ostal brez moči
Leta 2021 so bili vsi prepričani, da je nastopila nova era. Tadej Pogačar se je zdel nepremagljiv. Zdelo se je, da lahko počne kar hoče, pa bo zmagoval. Lahko zmaguje na spomladanskih etapnih dirkah in spomenikih in za šalo opravi še s Tourom. Lahko v isti sezoni zmaga na Giru in Touru? Zakaj pa ne!
To je bilo dejansko verjetno, a je nastopila era Jonasa Vingegaarda. Lani še nismo vedeli, da je to, to. Vingegaardovo zmago smo pripisovali predvsem premoči ekipe. Če smo letos komaj verjeli, da bo vzdržal fizično, smo bili prepričani v psihološki zlom. Deloval je nervozno, celo nevrotično. Pogačar ga je verjetno spravljal ob živce. Vsakega bi. Je kot obad z nadnaravnimi močmi.
Pogačar je sezono naredil na Dirki po Flandriji. Vse kar je in še bo sledilo, je dodatek. Vingegaard je vse stavil na eno dirko. Tokrat ob sebi ni imel Primoža Rogliča, niti Wouta van Aerta, ki bi delal za tri. A je ostal osredotočen, potrpežljiv in psihološko čvrst kot skala. Je obseden s Pogačarjem? Verjetno. Mu to škodi? Očitno ne. Je Pogačar obseden z Vingegaardom? Kolikor ga poznamo, verjetno ne. Bo pa moral nekaj storiti, če ga želi premagati.
Nihče ne mara štreberjev
Jumbo-Visma je antipatična ekipa. Dokler zmagujejo tako suvereno, bodo pač morali odgovarjati na nadležna vprašanja. Sky je zato izumil besedno zvezo marginal gains, Richard Plugge pa kot kak zoprn ravnatelj katoliške šole pridiga drugim ekipam kaj se pije med večerjo. Nisem gledal Netflixove serije o Touru, sem pa videl dovolj video umotvorov te ekipe, da še kar ne morem verjeti, da se imajo fajn.
Poglejte si kombinacijo Pogačarja in Nathana van Hooydoncka na Elizejskih poljanah. Medtem ko je Pogačar bežal za štos, je van Hooydonck čepel na njegovi feltni, kot da še vedno resno dirkajo. Nobenega dobrega razloga ni imel za to. Če bi sodeloval, bi imeli dirko še krog ali tri več, tako pa je Jumbo-Visma spet izpadla štrebersko, kot je ugotovil Napotnik na Twitterju Druge runde. Nihče ne mara štreberjev.
Se pa štreberji včasih zadnji smejejo, ko vam s pozicije moči utrujajo, da ni problemov, ampak samo izzivi, ali pa vas opominjajo, da je vsak zamenljiv. Štreberji so zmagali Touru. Dvakrat. Trikrat Vuelto. Končno še Giro. Tudi US Postal in Sky nista bili simpatični ekipi, a sta serijsko zmagovali. Morda na tritedenski dirki enostavno ne moreš serijsko zmagovati, če skušaš biti ob tem simpatičen, spontan v taktiki in sproščen izven ceste. Vendar je tudi res, da van Aert in še posebej Roglič od tega odstopata.
A Roglič zadnja leta funkcionira po podobnem principu kot Vingegaard. Dirka malo in zablesti, ko je treba: enkrat ali dvakrat letno.
Nekaj bo treba spremeniti
Če je res, da funkcionira štreberski pristop, ima kolesarstvo težavo. Ima jo tudi Pogačar. Pobalina boš težko spremenil v piflarja. Vendar tudi Pogačar odrašča. Ni mu več treba zmagati na Dirki po Flandriji. Ardenske klasike ima pod streho, resda brez trojčka, ampak to ni taka reč.
Všeč mi je Pogačar, ki na tlakovcih premaguje van der Poela in van Aerta. Všeč mi je ker že do konca aprila nabere več kot deset zmag. A mi je všeč tudi, ko zmaga na Touru. Da ne bo pomote: drugo mesto je objektivno izjemen uspeh. A nima smisla tretjine sezone zapraviti zato, da je na Touru drugi, potem ko je že dvakrat zmagal.
Program dirk morda niti ni osnovna težava izziv. O tem je bilo že veliko govora, samo odgovora še ne. Preslaba baza zaradi zloma zapestja? Vročina? Preveč napadalna strategija? Napake pri prehrani? To bodo morali predelati v ekipi. Odgovora ne boste dobili. Kar je zadnjič razlagal Mauro Gianetti, torej da Pogačar ni dovolj treniral zaradi poškodbe, je po mojem samo teorija. Upam, da ne bo ostalo pri tako ljudski analizi.
Težka trasa ne dovoljuje presenečenj
Dirko vedno definirajo kolesarji, ampak trasa je letos odločilno pripomogla k napetosti od štarta do cilja. Ni bilo ekstremno dolgih etap, a paradoksalno je bila dirka zato še težja. Vsak kronometer več pomeni za tiste, ki ne dirkajo na končni rezultat, eno potencialno zaguljeno etapo več. Vsaka etapa, ki ni svinjsko dolgočasna, ker se dvesto kilometrov vleče čez polja, pomeni en dan več, ko lahko zmaga tudi nekdo tretji.
Med etapnimi zmagovalci letos ni bilo outsiderjev, ki bi recimo prvič zmagali na dirki svetovne serije. Pardon: prvič je v svetovni seriji zmagal Jordi Meeus (Bora-Hansgrohe) in to kar v Parizu. Bilo je še nekaj manjših presenečenj. Victor Lafay (Cofidis) je z napadom pod hudičevim jezikom v drugi etapi izvedel eno najlepših akcij letošnjega Toura. Ion Izagirre je v dvanajsti etapi pripeljal Cofidisu že drugo zmago na letošnjem Touru in šele drugo v zadnjih petnajstih letih.
Felix Gall (AG2R-Citroen) pa je navdušil tako ali drugače zato, ker bi lahko osvojil tudi pikčasto majico, v tem točkovanju je bil drugi, a je v dvajseti etapi dirkal na skupno osmo mesto ali celo drugo zmago po sedemnajsti, recimo ji kraljevski etapi.
Philipsen je postal konkurenca samemu sebi
Za etapno zmago letos enostavno niso bili dovolj dobri niti Wout van Aert, Mathieu van der Poel in Julian Alaphilippe. Zlasti Francoz se je trudil na vse kriplje. Soudal-Quick Step je ob tem spominjal na ekipo drugega razreda. Uno-X, na primer, je na svojem prvem Touru deloval bistveno bolje.
K sreči je Volčje krdelo odrešil Kasper Asgreen v osemnajsti etapi, ko je četverica mojstrsko nategnila šprinterske ekipe, kar jih je ostalo: to je bila, mimogrede, ob Lafayevi in Mohoričevi najlepša zmaga letošnjega Toura. In ko je zmagal Mohorič, je Asgreenu dejansko zmanjkalo samo nekaj centimetrov.
MVDP se lahko izgovarja, da je dirkal za Jasperja Philipsena, ki v prvi polovici Toura praktično ni imel konkurence, čeprav je začela konkurenca (Fabio Jakobsen, Mark Cavendish, Caleb Ewan) zapuščati dirko šele pozneje. Komisarji so Philipsenu marsikaj spregledali oziroma sta z MVDP spretno dirkala na tanki rdeči črti dovoljenega. Potem je začela zelena majica delovati ošabno in polovici sveta se je Philipsen zameril, ko je v osemnajsti etapi maltretiral Pascala Eenhkhorna (Lotto-Dstny).
Zmage niso bile samoumevne: v osemnajsti etapi so ga torej nategnili ubežniki, v devetnajsti je bil ob zmagi Mohoriča žrtev svojih lastnih uspehov, ker ga nihče ni želel vleči v cilj. V zadnji je mimo zlezel Meeus. A zelena majica ni bila nikoli pod vprašajem.
Mimogrede: van Aert (480) je lani zbral 103 točke več kot letos Philipsen (377).
Pikčasta majica – končno na odru štiri osebe
Giulio Ciccone (Lidl-Trek) je bil verjetno v vrhunski formi že za Giro, a je moral zaradi covida domov, na Touru pa je vzel tisto, za kar je bil sposoben. Lepa dirka za pikčasto majico. Nekaj časa je dobro kazalo Neilsonu Powlessu (EF Education-EasyPost), a je preveč energije pokuril v dneh, ko je bilo na voljo samo nekaj malega točk.
Podobno so odpadli ostali pretendenti, ki so si nekaj časa sicer nevarno kradli točke, tako da je bil ves čas blizu tudi Vingegaard. Ciccone je na koncu tekmoval predvsem proti rumeni majici, ki je točke, kot je zadnja leta običajno, pobirala mimogrede. Vendar Cicconejevi zmagi ne gledam v zobe. Dirkal je junaško in z glavo, tako, da je marsikoga verjetno odvrnil, da bi sploh poskusil.
Foto: A.S.O./Pauline Ballet
Zgodba z več kot 21 deli in 176 poglavji
Težko, pravzaprav nemogoče je v en, še kolikor toliko obvladljiv prispevek stlačiti vse. Lahko bi pisal o presenetljivo odličnih in še bolj presenetljivo usklajenih bratih Yates. O Carlosu Rodriguezu in Seppu Kussu, ki sta zaradi padca izgubila nekaj mest in prišla v Pariz manj lepa, kot bi lahko. O sedmem mestu Luke Mezgeca v 19. etapi in osmem v četrti etapi. O neopaznem Petru Saganu. O Thibautu Pinotu, ki mu spet ni uspelo zmagati etape, a je pokazal, da imajo navijači radi persone, četudi ne zmagujejo. O Marku Cavendishu, ki se očitno še vrne.
Zgodb je vedno preveč. Tour ima vsaj 21 delov in vsak bi lahko imel 176 poglavij oziroma toliko, kot je še kolesarjev v dirki. In še ne bi povedali vsega. Pred Tourom sem si rekel, da bo dovolj en prispevek na teden, morda še kakšen vmes, če se zgodi kaj posebnega. No, to je deveti zapis.
Bil je pač poseben Tour. Dojemanje tega športa se je precej spremenilo, odkar sem hočeš ali nočeš postal tudi navijač, ne le opazovalec. Bolj naporno je. Izčrpljujoče, pravzaprav.
