E-pismo je grozilo, da je le še sto prostih mest. Kar med hojo domov sem se prijavil, plačal 75 evrov startnine, se komaj zadržal, da nisem za 24,90 evrov kupil uradnih fotografij in niti pod razno nisem pomislil, da bi plačal deset evrov za možnost prenosa startnine na drugo leto, za primer, če bi letos scagal. Zjutraj sem rezerviral hotel. Registracij Wörthersee Gravel Race zvito ne omogoča na dan dirke, kar lokalni turistični skupnosti prav pride na dni, ko sezona še ni v razmahu.
Ena ura preveč
Pozneje sem ugotovil, da Wörthersee Grave Race ne bo dolg okoli 120 kilometrov, kot sem imel v glavi, ampak slabih 150. Pravila so očitno spremenili. Vseeno pravilnik priporoča razdaljo od 80 do 130 kilometrov. Nič nimam proti eno uro daljši dirki, a morda ne v začetku aprila.
Ker sem se pozimi nesprejemljivo zanemaril, me je zgrabila blažja panika. V dobrem mesecu dni se ne nadejam čudežev, zlasti zaradi kratkih dni in resnično gnilega vremena, kakršnega ne pomnim. Lahko se znebim kilograma ali dveh sala in se skušam prilagoditi na trpljenje, dosti več pa ne.
15 minut do daske? OK. Šesturni izlet? OK.
Tolažim se, da lahko fitnes in raztezanje, česar sem se po dolgem času lotil čez zimo, samo koristita. Splošno počutje je zaradi tega boljše. Život postaja spet vsaj kolikor toliko čvrst in prožen, dasiravno imam večinoma musklfiber. Januarja je šlo, zdaj pa še ugotavljam kako pri teh letih združiti program fitnesa in bicikla, ne da bi si s tem bolj škodil, kot koristil.
Moč in gibljivost že, ampak na koncu bo treba pri Vrbskem jezeru kolesariti. To pa je vzdržljivostni šport, kar toliko bolj velja za gravel.
Test na lokalni klanec je pokazal, da sem ob ustrezni motivaciji le okoli 10 odstotkov slabši kot v najboljši izvedbi. Ampak to je 15-minutni test. 150-kilometrski izlet me je potolažil, da šest ur vzdržim brez zapletov. Ampak to je bil lagoden izlet, med katerim sem v miru pomalical sendvič.
Mesec dni pred prireditvijo ne kaže, da mi bo uspelo ujeti ravnovesje med hitrostjo in vzdržljivostjo. Eno soboto in dve nedelji bom delal, a se tolažim, da tja vsaj ne bom prišel pečen, kot na vse dirke doslej.
Gravla v zamejstvu se ne izpusti
Po svoje bi bilo nesprejemljivo, če se ne bi prijavil. Na svetovno serijo gravlanja smo se zadnji dve leti vozili šeststo kilometrov daleč. In da ne bi šel na kvalifikacijsko dirko za svetovno prvenstvo tja, kjer se govori slovensko?
Pred kratkim so res razprodali vse startnine, z izjemo mest za elito. K sreči bodo ti ljudje tudi dejansko dirkali v kategoriji elite in tako ne bodo nelojalno konkurirali age grouperjem mojega kova. Nicholas Roche, Laurens Ten Dam in verjetno še kakšen upokojeni šampion me tako ne bodo oropali možnosti, da se dejansko kvalificiram na svetovno prvenstvo.
To bo naredilo vsaj 24 drugih 40- do 44-letnikov. Upam, da jim uspe. Da mi ne bo slučajno kapnilo, da bi s potrdilom o kvalificiranosti jeseni potoval na svetovno prvenstvo v Belgijo. Res pa je, da bom imel do takrat še več priložnosti na dovolj bližnjih prizoriščih. Hegau Gravel Festival je pri Bodenskem jezeru, slabih 700 kilometrov od Ljubljane. La Monsterrato poznamo in mi je tako všeč, da me mika še tretjič. Dve dirki sta tudi v Švici pa ena v Aachnu, na Sardiniji in še kje. Stvari postajajo resne.
Tako bom po zaslugi VS Bike dirkal z doteranim Factorjem LS.
In zadnjič smo že prevozili spoznavna kroga. Reportaža na Drugi rundi sledi!
