So slabša in boljša leta. 2024 je bilo porazno, ampak vsaj kolesarska sezona je bila odlična. Seveda je bil biciklizem nič drugega kot pobeg oziroma taktika, da ohranim razum in kolerični temperament vsaj približno v normalnih okvirjih. Prvi januar je bil nekakšna katarza, čeprav se ni zgodilo nič posebnega. S kolesom sem poldrugo uro lovil ravnotežje po zasneženo-ledenih cestah Menišije. Potem 51 dni zapored kolesa nisem niti pogledal. Dan 52 je bil spet dober dan.
Manj stresa, manj kolesa
Pravzaprav ne. Drugega januarja je kazalo na dež, a sem šel vseeno. Po dveh kilometrih sem ugotovil, da Campagnolo dela to, kar Campagnolo dela. Ne dela. Prejšnji dan sem menjalnik nekako usposobil, ampak na cesti se je spet obnašal po svoje. Grdo sem govoril, ko sem vrtel šrauf. Ni pomagalo. Ob vrhunski usposobljenosti zahteva ta premiumski mehanski izdelek še obilo ljubezni.
Čez kakšen kilometer sem se zaguncal. Defekt.
Potem je začelo kapljat.
To je izbilo sodu dno. Za naslednjih 50 dni.
Januar je bil hudičev, z birokracijo slabo začinjen mesec. Šele februarja sem se lahko lotil tistega, za kar sem bil izbran in za kar se dejansko čutim sposobnega in verjamem, da sem lahko koristen. Poslej namreč skrbim za odnose Kolesarske zveze z javnostmi. Po dolgem času v službi spet uživam. Ni se mi treba potem še ubijati na kolesu, obenem pa me ob prostih dneh niso dajali depresivni momenti.
Žival ve, kaj je dobro zanjo
Trpela je tudi Druga runda. Zmanjkuje mi energije in če ni niti štofa, enostavno ne gre. Spraševati sem se začel, če je biciklizem res tisto, kar me osrečuje. Tudi po televiziji sem ta cirkus spremljal samo še s strani. Razmišljal sem, da bi raje napisal knjigo. Ne o kolesarstvu. Začel spet planinariti. Si spet omislil psa. Nekaj denarja sem zapravil za stvari, ki nimajo nobene zveze s kolesom.
Skratka, zgodilo se mi je, kar se mi zgodi vsako leto, z izjemo lanskega. Žival ve, kdaj je treba počivat.
Dan 52: žalostna realnost, prvič
V petek sem pregledal kolo. Dotočil mleko. Črv je držal, zatorej ni bilo treba nameščati novih plaščev. V soboto zjutraj sem se zmenil z Žigom. Prvi izziv: obleči se. Še lani preohlapno majico rekreativnega kroja sem komaj potegnil čez bicepse.
Skoraj trije meseci fitnesa so dejansko dali rezultate. Če se ne bi objestno nažiral s transmaščobami in sladkorjem, bi bil čeden primerek svoje vrste, ampak moja volja je prešibka. Vseeno sem si bil všeč. Ženske so me hvalile, res pa me večina ni videla brez majice. Osebno sem si v astenični izvedbi všeč bolj kot v čokati, a sem se sčasoma privadil V civilu sem si bil skoraj všeč, najsibo v srajci ali telovadni opremi.
Ko nase navlečeš kolesarske cunje, si pa videti kot idiot.
To ni za objavo, ampak naj bo. Žiga me ni opozoril, da fotografira, zato trebuha nisem potegnil not in rezultat je slika, kakršnih na družbenih omrežjih ne boste našli. Prikazuje žalostno realnost.
Dan 53: žalostna realnost, drugič
Ko sem se v petek poskusno zapeljal en krog, sem skoraj padel na gobec, potem pa še vstran – Factor LS je strašen bolid. Potem je kar šlo. Bolje kot po takih pavzah pretekla leta. Res pa sem po dveh urah drajsanja zvečer počutil približno tako, kot se običajno počutim po štirih urah.
Ampak! Dejansko sem užival. Lep šport je to in več kot samo šport. Dan 52 je bil dober dan.
V nedeljo sem šel še enkrat. Za tri ure. Zelo motivirano. Užival sem.
Po uri in 26 minutah sem propadel. Pojedel vse, kar sem še imel … in šel po najbližji domov.
Sprememba stila?
Prej ali slej bom moral spremeniti stil. Biciklizem, to že. Ampak kdaj bo treba tudi v hribe. Galerijo. Prebrat knjigo. To sem zanemarjal.
S precejšnjo gotovostjo lahko zatrdim, da se letos ne bom udeleževal niti netekmovalno-tekmovalnih prireditev, kaj šele tekmovalno-tekmovalnih. (Izjema bo morda Kronometer na Rašico). Dirkanje me sploh več ne zanima. Preveč časa in energije gre za to. Diplomatsko ali pač pokroviteljsko bom rekel, da ljudi v mojih letih, ki se resno udinjajo na takšnih tekmovanjih … spoštujem. Samemu sebi se zdim smešen. Grotesken.
Mogoče si bom moral omisliti železno kolo. Volneno majico.
Skrbi me samo, kako se spotoma ne bom zredil kot prašič. O tem morda kdaj drugič.
