»Koliko prevoziš na dan?« je najbolj zateženo vprašanje, ki mi ga zastavljajo, ko izvedo, da kar precej kolesarim. Drugo najbolj zateženo vprašanje je, koliko prevozim na leto. Sploh zato ker, če povem po pravici, sledijo preveč pričakovani odzivi: »Toliko jaz ne naredim z avtom.« Kakorkoli, sezona 2024 je bila še bogatejša kot pandemično obdobje. Ne samo zato, ker sem se letos dejansko družil.
Sezona 2024
Število dni na kolesu: 292
Število ur na kolesu: 760
Kilometraža: 18.298 km
Višinska razlika: 141.000 m
Najdaljša vožnja: 350 km (15 ur in pol neto, 15 ur in pol bruto)
Najvišja točka: 1415 m (Pekel pod Snežnikom)
Število srečanj z medvedi: 1
DNF: 2
Lanska sezona je bila precej bedna. Potem ko je umrla pasja sopotnica, mi nekaj tednov sploh ni bilo do športa. Letos pa sem, bog pomagaj, lahko funkcioniral po načelu stoodstotnega egoizma. Konec koncev me je presenetilo, da je bilo kolesarskih dni samo 292. Samo? Ne vem kaj je bilo z ostalimi 74-imi, glede na moj občutek, da sem kar naprej na biciklu. Od 3. junija do 11. septembra mi je uspelo na kolo 101 dan zapored.
Žrtev je velika. Če hočeš v povprečju kolesariti vsak dan dobri dve uri, ob tem pa delaš neko službo, trpi marsikaj, četudi si samski, brez otrok, brez psice. Trpi kultura. Trpi red. Trpi Druga runda. Trpi tudi fizis. Trpi družabnost z normalnimi ljudmi. Trpi kulinarika.
Na koncu se človek vpraša, če je to sploh normalno. Seveda ni.
Je bilo pa nekaj, ne samo nepozabnih trenutkov, ampak veliko nepozabnih ur. In druženj. To je pa fajn. Spomini so tisti, ki štejejo. Tudi če so zaradi preobilja potlačeni nekam globoko.
Najdaljša runda: Solsticij 2024
350 kilometrov in 5.800 metrov višinske razlike, od tega slabih 90 odstotkov po makadamih. Zakaj? S Kennedyjevimi besedami: ne zato, ker je lahko, ampak zato, ker je težko. Po dolgih letih kolesarjenja sem dovolj izkušen, navožen in hiter, da po nekaj tednih vaje 150 kilometrov gravlanja ni več resna preizkušnja. 200-kilometrska vožnja je daljši odklon, ki ga še vedno zmorem rutinirano. Tako si zamisliš, da bi prevozil v enem dnevu tristo kilometrov. To uspe, zato poskusiš naslednje leto s 320 kilometri. In čemu ne bi šel še malo dlje?
Najvišja točka: Pekel
Na najlepšo točko pod Snežnikom sem šel letos dvakrat, če ne celo trikrat. Razen kar impozantnega skalovja, ki ga je neki idiot skazil z grafitom, ni izlet v ta odročni konec nič posebnega. Kar na splošno velja za gravel. Ni posebej spektakularna, ni adrenalinska, ni zelo nevarna aktivnost, je pa fajn.
Najbolj strma: Stari Ljubelj
Izlet čez stari prelaz Ljubelj je za enkrat letno, zato da do naslednjega leta vsaj malce pozabiš, kako neverjetno strmo je. Bojda je na neki točki naklon 33-odstoten, sicer pa večino časa 20 odstotkov in več.
Najmirnejša: Mirna gora in najlepša zakotja Kočevskega Roga
Hec: še najmanj mirno je bilo na Mirni gori¸, sicer pa sem v Kočevskem Rogu našel nove odročne ceste sredi ničesar. Izkazalo se je, da je bila to tudi zaključna runda sezone. Načrtoval sem še eno proti koncu oktobra, priložnost je bila, a sem kapitalno zbolel in dobesedno obležal za štiri dni.
Najkulturnejša: Prešerna runda
Osmega februarja je destinacija jasna: Kašarija. Nobenega načrta ni bilo. A po tridesetih počepih, prav toliko mrtvih dvigih, privzdigovanjih na prste in potegih nog sem bil kar bojevito razpoložen tudi za kolesarjenje in hipoma dobil zamisel, da je Prešerna runda edina, ki se jo spodobi prevoziti na ta dan.
Najbolj bromantična: z Jako po Menišiji
Nobenkrat ali enkrat letno nama uspe iti skupaj. Letos sem imel veliko imenitne družbe in ne želim se komu zameriti, ampak Jaka je to rundo proglasil za najboljši dan na kolesu. Res je bil. Ne premalo in ne preveč, ne prehitro in ne prepočasi. Dobra, stara Menišiji in partner, ki ne privija.
Najzvestejši kolega: Klemen Čepirlo
Strava je zasledila osem skupnih voženj. Med drugim sva osvojila traso prvega Dust Lusta in Zabreško planino.
Najbolj zvezdniška: s Chrisom Froomeom
Na gravel me je letos povabilo tudi kolesarjev iz svetovne serije, tudi svetovni prvak v gravlanju, ko je bil še aktualni svetovni prvak v gravlanju … VS Bike pa nas je povabil na izlet z legendo, ki ima nekaj, česar ni osvojil še noben Slovenec: štiri zmage na Touru.
Najbolj množična: Snurf šodr fura
Pravzaprav to velja za Savskih 50, ampak tam se navsezadnje nismo kaj dosti družili, ampak smo ga basali kot kreteni. Na Supersnurfovih gravel rundah pa smo se zabavali tako množično, da je postalo rahlo neobvladljivo in bo očitno treba udeležbo omejiti. Na Sv. Ano nas je šlo več kot 25. Med tednom.
DNF leta: Wörthersee Gravel Race
Klinc! Samo da je začelo telo funkcionirat, je odpovedal bicikel in lahko sem samo še parkiral. Sicer bi bila to bržkone najhitrejša fura leta – tako pa je bila najhitrejša čez dva dni, ko sem za štos pritegnil na Rakitno.
DNF mi je uspel še na Savskih 50, tako da nisem zvozil niti enega kroga, kaj šele dva.
Zmaga leta: Kronometer na Rašico
Rutinirano, drugo leto zapored. Ampak lani le v kategoriji, letos pa z osebnim rekordom absolutno, kar edino šteje. Klinc, na vsaki dirki je težko zmagat!
