Po štirih letih gravlanja ob uporabi vročih zemljevidov ni težko splesti 170 kilometrov dolgega kroga južno od Ljubljane. Pred devetimi leti pa je bilo načrtovati prvi Dust Lust skoraj kot pot na luno. Pici Bici pa so že v prazgodovini trasirali inovativno. Izkazalo se je, da nekaj odsekov celo sploh še nisem prevozil. Vroči zemljevidi so kot Spotify – nevarno je, da se zaciklaš v navade in zgrešiš veliko dobre muzike. Na poti po sledeh pionirjev pa sem celo jaz odkril nekaj nove muzike.
Štart kot se spodobi za Ljubljano: v megli
Prvopristopniki so štartali 24. oktobra 2015 ob sedmih zjutraj, še v temi, v mrazu, na parkirišču pred veliko trgovino na Viču. S Klemnom, traserjem prvega Dust Lusta, sva se raje dobila uro pozneje na udobnejšem srečevališču v Living Roomu. Bilo pa je mraz. Osem stopinj, megla, kratke hlače. Gazda naju je povabil v dnevno sobo z bicikli vred. V skladu s šegami je Klemen zamujal, potem je imel še »glasbeno željo«, kot je rekel, po postanku na pumpi. Potno hrano je a kupoval, ne tik pred zdajci, ampak ko se je vse že začelo!
Tako strogo tehnično gledano nisva štartala na neuglednem parkirišču, ampak sva se trasi priključila na Dolgem mostu na PST. Razmere niso bile rožnate, prej meglene. Zeblo me je kot psa, ampak čez dan sem ugotovil, da je bil podložen brezrokavnik čez poletne cunje optimalna izbira.

Čez prvi klanec
Po barju sva ga basala v zglednem tempu. Danes bi se morda do prvega klanca napotili čez vodovodni most, ampak takrat je bil še zaraščen in praktično neprehoden.
Na ničkolikokrat prevoženem klancu Iz Tomišlja proti Rakitni je Wahoo v nekem trenutku nameril le še šest stopinj. A med krošnje so že prodirali sončni žarki, sramežljivi kot začetnica na svoji prvi rundi med samimi fanti.
Prečko proti Gornjemu Igu sem sam našel šele po letu ali dveh gravlanja, Čepirlo že zdavnaj, ko sem še mislil, da so več kot 28-milimetrske gume navlaka.

Cesto med Gornjim Igom in Rakitno so pred kratkim fino posuli, cesta je tako bela, da so sončna očala obvezna oprema. Kako drugače kot na poljskih cestah pod goro, kamor so letos nametali šoder najslabše sorte, kot bi želeli pregnati rekreacijo drugam.

Daljši asfaltiran odsek sva dosegla na Rakitni. Tam bi bilo mogoče z vrha klanca, kjer je gorski cilj, do vasi tudi pogravlati, a je teren beden in res nima smisla iskati defekta že po štiridesetih kilometrih. Štiridesetih kilometrih? Hitro je minilo!
Okoli jezera in čez potok
Prvi hakeljc so pripravili pri jezeru na Rakitni. Tam si mimogrede zgrešil pot in se morda celo nevede diskvalificiral še preden se je zares začelo. Skratka, treba je okoli jezera po vzhodni strani potem pa spet v klanec in mimo ptiča na Pikovnik.

V Baču seveda desno in v luknjo. Kajti: kaj bi bila gravel avantura brez prečkanja reke? Otavščica je obskuren potoček, a mi je pred nekaj zimami tudi že uspelo zajeti čevelj v vodo in sem do Ljubljane cvikal, da bom ostal brez kakega prsta. Otavščica se malo naprej združi s Prušnico in poslej potočku rečemo Borovniščica. Nekaj časa ji slediš, potem pade v sotesko Pekel, ena najboljših gravel povezav pa pripelje navkreber v Padež in na Pokojišče.

Po Menišiji je gravlanje skrajno udobno, v živahnem tempu celo napeto, tako da zlahka pozabiš jesti. Ceste nikjer niso dosti slabše kot na odprtem, ko si že tik pred Begunjami pri Cerknici.

Pod Slivnico in do Križne jame

Površinskih voda je v teh koncih bore malo in prva resna priložnost za hitro oskrbo z vodo je vodnjak v Begunjah pri Cerknici. En poteg ročice in bidon je poln. Tam sva imela v nogah dobrih 70 kilometrov.
Dolinica Cerkniščice je za utrujene noge nebodijetreba, spustiš se na dno in se takoj strmo vzpneš v Brezje. Če si utrujen že tam, raje zavij na Rakek in na vlak. Pred teboj je drugi dolgi klanec, trasa se vzpne pod Slivnico. Čeprav ne gre na vrh, je klanca za štiri kilometre in pol, vzpona pa za slabih 300 metrov. Planincev je precej, tudi tistih z avtomobili.
Sledi spust v Radlek, ampak še pred vasjo se zavije desno, kar mi doslej še ni prišlo na misel. Čeprav cesta ni najboljša, je spust na Bločice, simpatičen. A potem je treba premagati nekaj asfalta do Bloške Police. Tam se zavije desno, spet na krasen makadam, ki pripelje do Križne jame, še ene znamenitosti, ki sem jo k sreči obiskal še preden je postala kul.
Defekt
Majhna luknjica. Vendar ni tesnilo. Kak deciliter mleka v gumi bi verjetno prav prišel, ampak tega se zavemo šele ko je prepozno. Da je bilo bolj napeto, se je med pumpanjem v Čepirla skoraj zaletela košuta. Česa takega še nisva videla, ona pa verjetno tudi ne. Skozi gozd je pridivjala naravnost proti njemu, ga v zadnjem trenutku opazila, odskočila in zbezljala kot da nima ne repa ne glave. Kakšnih pet metrov je manjkalo, pa bi ga potolkla in še nihče nama ne bi verjel.

No, mleko je luknjico malce zatesnilo, tako da sva se spustila ob Cerkniško jezero. Na jug ni šlo brez komplikacij. Trasa je speljana po ovinku skozi gozd, preden se spet spusti na polje in v Gorenje jezero.
Guma je spet popustila, a se je lahko Čepirlo lotil črvičenja v krasnem okolju, z razgledom, celo pod streho.

Ob Cerkniškem jezeru so nekatere zadeve urejene kot bi bili v zahodni Evropi. Vključno z opozorilom, da je uporaba naslonjala za kolo na lastno odgovornost. Ali pa gre za klop? In torej sedemo na lastno odgovornost?

Niso pa namestili smetnjaka, ne pri tej koči, ne ob celotni poti po južni obali jezera. Hiško postaviš z evropskimi sredstvi in lahko nanjo pozabiš za nekaj let, smetnjaki pa so infrastruktura, ki zahteva nego.
Kraških znamenitosti kar ne zmanjka
Nisem verjel, da mu bo uspelo zrihtati gumo, a kazalo je, da mu je uspelo prav to. Cerknici sva se ognila in zavila v Rakov Škocjan. Tam obstaja stranska cesta, a sva šla po glavni, k sreči je še vedno makadamska in upam, da bo tako tudi ostalo. Še več! Po mojem bi morali pobirati mitnino. Za ta denar bi si lahko privoščili razširitev komunalnih storitev.

Zdaj sva bila na udobnem delu trase. Nekaj časa za sprostitev je že na daljšem asfaltiranem odseku do Unca. Še prej predlagam oskrbo s pokopališko vodo v Slivicah. Malo je britofov s tako dostopno pipo!
Z Unca sva v Ivanje Selo zavila po gravlu čez nepomemben hribček. Cesta je ravno prav razbita, da mi je spod sedeža snelo torbico. Tako nežno me je pobožala po nogah, da sem po mislil, da mi je izletel bidon, a mi ga je uspelo zadržati s tolstimi meči, kot se je že pripetilo. Ne. Pripeljal jo je Klemen. Ki je, če sva se že ustavila, izkoristil minuto ali dve za pumpanje.

Opazujoč teren sem ugotovil, da z avtoceste vedno opazujem prav ta makadam in si govorim, da bo treba to enkrat odgravlati. Uspelo mi je šele devet let po prvem Dust Lustu.
Selektivni logaški makadami
Edino pripombo na traso imam med Ivanjim Selom in Logatcem. V Ivanjem Selu bi se lahko vzpela nad avtocesto in nadaljevala po razgibanem makadamskem terenu do Vrhnike oziroma z ovinkom do Logatca, sicer bi bila trasa prekratka. Dust Lust pa je sledil asfaltirani cesti vzhodno od Planinskega polja skozi Laze in še naprej.
Ko zaviješ levo, pa ni slabo. Nad Grčarevcem in Kalcami ter pod Sekirico so krasni makadami, teren je razgiban, ovinki so zoprni. Ta del poti ima vse, kar na gravlu loči zrnje od plev.

Logatec je moral biti na poti zaradi oskrbe. Trasa je speljana prav mimo bencinske črpalke, ki je prišla še kako prav. Energije sem imel dovolj, ampak že tri ure sem trpel luknjo v želodcu. Normalno hrano, in še to je bil mlečni riž, sem jedel pred skoraj devetimi urami.
Dvajset kilometrov ravnine
Ker sem doma zemljevid ošvrknil bolj na hitro, sem vso pot misil, da bova v Vrhniko napredovala po desni strani avtoceste. Tam na utrujene popotnike preži v dva dela razdeljen hupser, ki odreže noge kot mačeta. A so bili Pici Bici milostni in zapeljali pot tam, kjer takrat ni bilo še ničesar. Zdaj pa se je industrijska cona kot kužna bolezen razširila daleč v gozd. Tako gre trasa zdaj mimo največje hale v Sloveniji, katere gradnjo šokirano opazujem že od zime.

Nov zaplet so si izmislili na Verdu. Tam trasa zavije levo v vas, po cesti z blizu 20-odstotnim naklonom. Nočem sploh vedeti kako brezkompromisno se je v tisto luknjo spustil Matej Mohorič. Nadaljevanje po Ljubljanskem barje je bolj umirjeno. Ne po glavni gravlerski magistrali ob avtocesti, ampak skozi osrčju morosta okoli Blatne Brezovice v Bevke, mimo Malega placa v Podplešivico, Vnanje Gorice in na Brezovico.

Urbani gravel
Sila zapleteni so zadnji kilometri od Dolgega mosta naprej. Bili so celo tako pasji, da so speljali pot na Vrhovce kar po štengah Poti spominov in tovarištva! Absolutno sem proti hoji na gravlerskih dirkah, ampak ta zaplet mi je dejansko všeč.

Urbani gravel vedno prija!

Štoparice se je ustavilo pri hali Tivoli. Pred devetimi leti so imeli drugo rundo pri Bici Biciju, ki ga zdaj žal ni več. Zato sva se po najbližji poti vrnila na drugo rundo tam, kjer sva tudi začela. 170 kilometrov in še malo. Dobrih osem ur vožnje. Popoln užitek. V cilju sem dvignil roke.

Obudimo duha Dust Lusta!
Nobenega dvoma ni. Dust Lust bi morali obuditi. Po možnosti v izvorni obliki. Toda, kako? Gravel je postal mainstream, dirka se resno in rekreira se množično. Udeležba štiridesetih je prve organizatorje prijetno presenetila. Zdaj pa jih skoraj toliko spravimo na popoldanske gravlerske runde med tednom. Po svoje si želimo veliko udeležbo, po drugi strani pa to prinese same probleme.
Neumen termin, kot je bil že pred devetimi leti, konec oktobra? To množic ne bo ustavilo!
Omejitev udeležbe po principu kdor se prej prijavi, prej gravla?
Morda pa se zasoli štartnino, recimo na 80 ali 90 evrov, za katero ne dobiš prav nič, razen trase GPX, ki jo danes mnogi tako ali tako razumejo kot javno dobro. A tudi zasoljeno ceno za slabo storitev nekateri organizatorji privabijo množice. Res pa je, da veliko obljubljajo.
V resnici za dobro zabavo ne potrebujemo veliko. Najbolj prija gverila.
PREBERI ŠE: Dust Lust #1: Po sledeh pionirjev (1)