Človek, ki so ga že razglašali za alfo in omego, legendo ter celo sultana in grofa slovenskega gravlanja, je ob prvem stiku z gravlanjem zadevo označil za hipserijado. Ne da mu ni bilo po svoje všeč. V času, ko je bil na internetu najbolj znan kot Nergač, je omenil tri prednosti: »Na makadamu se izognemo večini psihopatov za volanom. Simpatično je tudi, da je takšna vožnja precej bolj sproščena, z lažjim srcem se ustaviš in ko ščiješ ob cesti, najverjetneje ostaneš neopažen. Bistveno pa je spoznavanje novih poti, kjer svet vidimo drugače.« Na prvi izvedbi Dust Lusta pa nisem manjkal zato, ker me ni prepričalo gravlanje ampak ker se mi ni ljubilo. Prvi Dust Lust sem odpeljal šele po devetih letih – in to v družbi glavnega traserja.
Sultan gravlanja z zamudo
Sultan gravlanja je v zadnjih štirih sezonah verjetno odgravlal največ slovenskega gravla. Pojavljal se je na vseh resnih slovenskih gravel dirkah. Dirkal se na prvem svetovnem prvenstvu v tej disciplini. Trikrat je dirkal v svetovni seriji gravlanja. Gledal je Mateja Mohoriča osvajati mavrično majico. Pri Kolesarski zvezi Slovenije ga je nekdo zadolžil za koordinatorja za gravel, nekateri ga razglašajo celo za selektorja. O gravlanju na vse mogoče načine piše že zadnja štiri leta …
Ampak alfa in omega gravlanja se nikoli ni lotil bike packinga, na primer. Kot zadrti zapečkar je videl le malo gravlerskih destinacij. Predvsem pa ni bil na prvem Dust Lustu, zato ne more biti alfa in gotovo tudi ne bo omega slovenskega gravlanja. To disciplino je pred desetimi leti, ko je bila še dejansko kul in še ni bila disciplina, zares dobro razumel le kolektiv Pici Bici.
Gravel se je v Sloveniji začel pred desetimi leti
Pici Bici so bili skoraj edini, ki gravlanja niso mešali s ciklokrosom. Razumeli so, da je smisel gravlanja vožnja po lepo voznih cestah. Bili so hipsterji, o tem ni dvoma, ampak biciklizem so razumeli bolje od večine že pred desetimi leti, ko kolesarstvo še ni bil nacionalni šport. Slovenija še ni imela zmage na spomeniku in Touru. Na slovenskih cestah je bilo več rekreačev v šarenih klubskih dresih rekreativnih klubov, kot elegantno oblečenih rekreativcev z normalno dolgimi nogavicami.
Pionirji slovenskega gravlanja so bili seveda tisti, ki sploh niso vedeli, da gravlajo. Po makadamu so se vozili, ker ni bilo drugega. Prvi ki so zagrabili ta trend za roge še preden je postal zares trend, pa so bili Pici Bici. Vsi drugi pa smo se na to navlekli z nezaslišano zamudo, značilno za zatohli podalpski svet. Jaz pa sem zamujal zato, ker sem strašansko konservativen. Tudi telefon sem imel šele predzadnji v razredu.
Zmagovalec je pobral vse
Idejni vodji in gonilni sili prvega Dust Lusta sta bila Marko Šajn, ki zdaj deluje v Loose Cycles in mi s Tinetom Činčem občasno kaj pošraufa na kolesu, in Klemen Čepirlo, ki deluje v Noordungu.
Mare in Klemen sta imela ambiciozno idejo in znanje kako narediti dobro prireditev, Pici Bici pa dovolj dober doseg, da so na prvega od štirih Dust Lustov privabili več kot 40 kolesarjev, od tega jih je dirko 16 končalo na gravel – ciklokros, cestnih … – kolesih. Dust Lust je imel spletno stran, še vedno obstaja Pici Bicijev profil na Instagramu – mimogrede, IG je bil takrat star pičlih pet let in je bil normalen, tako kot je bilo takrat še normalno gravlanje. To pa je grafika, ki je vabila na prvi Dust Lust.
Ideja je bila predstaviti nekaj ameriškim gravel dirkam podobnega, okoli sto milj dolgega nepodprtega gravel dogodka z navigacijo po sledi GPS. Odličen intervju s Klemnom in Maretom je za mtb.si naredil Uroš Ložar. Vabilo na bicikel.com je napisal sultan gravlanja. Zanimivost: v kategoriji gravel je bila širina gum omejena na 40 milimetrov. Danes bi bilo tako pravilo blasfemično, je pa res, da bi sultan gravlanja s trenutno konfiguracijo kolesa smel nastopiti.
Termin prvega Dust Lusta je bil grozen, 24. oktober ob 7.00. Štartali so v temi in najbrž je bilo svinjsko mraz. Štartnina je bila 15 evrov v predprijavi, na dan dirke 20 evrov. Deset evrov od prijavljenega je šlo v nagradni sklad. Zmagovalca obeh kategorij sta pobrala vse. Obeh kategorij? Pici Bici so že pred desetimi leti razumeli, da gorsko in gravel kolo ne sodita na isto dirko.
Po devetih letih …
S Klemnom sva letos odpeljala nekaj čednih rund in spila nekaj drugih rund. Med eno od teh mi je zaupal željo, da bi spet odpeljal kak Dust Lust. Nisem prepričan, če si me je sploh želel zraven a sem zagrabil brez vprašanja, pravzaprav kar z zahtevo: seveda, ampak prvega! Tistega iz leta 2015, ko je zmagal … Matej Mohorič. Do letošnje ponesrečene Dirty Kanze je tako zbral dva nastopa na gravel dirkah – in obakrat zmagal.
V nedeljo, 21. oktobra sva štartala ob bolj krščanski uri kot pionirji pred devetimi leti, in se lotila zadeve v udobnejšem tempu. Ker se mi je uvod v potopis zavlekel, pa to objavim v drugem delu.
Za konec še zaključek članka sultana gravlanja iz leta 2015: »Nekoliko smešna pa je – kot pravzaprav vse subkulture – subkultura gravel grinderjev, ki v volnenih majicah in s tistimi košatimi bradami razlagajo, da so pametnejši od vseh ostalih zato, ker se silijo z vožnjo po makadamu. Mislim, kdo danes sploh še nosi brado?«
Takrat sem že nosil brado. Še vedno ostajam pri lajkri. In seveda mislim, da sem pametnejši od vseh.
