Trening ni bil kaj prida. Dvakrat ali trikrat sem naredil nekaj intervalom podobnega in še zaradi tega se mi zdaj posmehuje pol Ljubljane. Nekajkrat sem se zapeljal za štiri, pet ur. Do tega datuma je na števcu letos skoraj štiri tisoč kilometrov, kar se zdi veliko in tudi je – težava je v tem, da sem jih v zadnjih treh mesecih prejšnjega leta spravil skupaj vsega osemsto in se zanemaril na vseh področjih. Že to, da mi je od novega leta do tik pred dirko uspelo shujšati za pet kilogramov, je velik uspeh. Tako se zdaj vsaj stlačim v majico velikosti S.
Upe polagam v opremo
VS Bike je naslovil izziv upadanja mojih fizičnih zmogljivosti in me prijazno opolnomočil z novim okvirjem Factor LS, kletko menjalnika CeramicSpeed OSPW ter sedežno oporo in krmilom BlackInc, Jure Berk pa … z Berkom. Bajk še nikoli ni bil videti tako noro in na kolesu še nikoli imel nisem tako dobre pozicije. Ne nabijam! Sedežna opora brez offseta dela čudeže in balanca je točno tam, kjer mora biti.
Dobra štimunga
V primerjavi z Monsterratom, kjer vse poteka simpatično italijansko, je Wörthersee Gravel Race na ravni, kot jo človek pričakuje v koroškem jezerskem biseru. Veseli me podrobno obveščanje o vseh mogočih malenkostih. Pozabili pa so pravočasno, pred prijavo in plačilom štartnine, opozoriti ljudi na to, da je registracija na lokaciji možna le osebno dan ali dva pred dirko.
Ta odmik od običajne prakse je Slovence raztogotil. Že v osnovi načrtoval dvodnevni aranžma, ker imam na dan dirke rad spanec in mir. Dirkamo vendar na najvišji ravni gravlanja, madona!
A je to iz načelnih vzrokov raztogotilo tudi mene. Razumem, da si želi organizator zaslužiti denar. Razumem, da si želijo drugi vpleteni pristaviti svoj piskerček in prodati še pico, nočitev, parkirnino, karkoli že. To podpiram. A pričakujem, da to počno dostojno, ne da bi imel na lokaciji tistim slab občutkom, da sem molzno govedo. Tudi zapestnico so mi brez vprašanja zategnili okoli zapestja.
A pod črto moram organizatorja pohvaliti, da je pripravil simpatično prizorišče s sejmiščem, kjer je kaj videti. Ljudje so zadovoljni, stvari potekajo gladko. Če je dirka sredi mesta, to povzroči človeku več preglavic kot ima koristi, ampak tako je vsaj štimunga dobra.
Varnost? Tvoj problem!
Količkov, ki na kolesarskih poteh preprečujejo dostop avtom, se žal niso potrudili odviti. Toliko o varnosti na UCI dirkah. »Bodite pazljivi in pokažite količke kolesarjem za seboj.« To je organizatorjev nasvet za varnost. So pa količke zavarovali z blazinami, ki pot še bistveno zožijo, a zdaj ti odseki vsaj niso več smrtni nevarni. Tudi mnoga druga kritična in manj kritična mesta so zavarovali bolj, kot na Dirki po Baskiji.
Naravnost nora pa je prošnja tekmovalcem, da na spustu v cilj zmanjšajo hitrost. Na dirki naj pred ciljem zaviram? To ne bo šlo. Med dirko nam pade tema na oči, tako pač je. Za upočasnitev so zato sredi spusta izpeljali nekakšno šikano, kar je očitno moderno, odkar to uvajajo na Pariz–Roubaix. Že na današnjem ogledu sem se tam skoraj ulegel.
Tema na oči pa gas!
Danes je bilo še zabavno. Z Ano sva odpeljala en krog, spil sem pomarančni sok in Fanto, družili smo se z dobrimi ljudmi. Predvsem je fino, da je UCI Gravel World Series tako rekoč pri nas doma, tako da bodo Slovenci dobili občutek kakšno je to dirkanje. Nedelja je dan za dirko. Danes smo še pametni, da bomo šli po pameti, jutri pa bo padla tema na oči. Trije krogi, 1680 metrov višinske razlike in prvi vroč vikend, da ne bi slučajno bilo prijetno.
Zdaj me čaka do štarta samo še hranjenje v skladu z navodili Rogličevega in mojega nutricionista dr. Tima Podlogarja in menda tudi sprostilna masaža. In, ja: na dneve spomenikov bi morale biti druge dirke prepovedane!