V drugem tednu se je dogajanje v generalni razvrstitvi vendarle ustalilo, okopi stojijo a dirka nikakor ni dolgočasna. Le enkrat ni zmagal ubežnik, dvakrat je v etapah z gorskim ciljem zmagal kolesar ekipe s posebnim organizatorjevim povabilom, ki povrhu vsega ni klancar. V sobotni gorski etapi je zmagal … šprinter. Majico najboljšega na gorskih ciljih nosi … šprinter.
Trpežen, a nervozen
Po svoje je bilo za Red Bull-Boro-Hansgrohe koristno dobro, da je rdečo majico v šesti etapi oblekel dober kolesar, ki lahko računa na visoko uvrstitev v skupnem seštevku. Outsiderju bi jo lahko slekli v dveh, treh dneh. A pogosto se zgodi, da je težko sleči tudi kalibre, ki na papirju nimajo možnosti za zmago. V novejši kolesarski zgodovini je Julina Alaphilippe kot zverina branil rumeno majico na Touru do tiste nenavadne 19. etape, ki so jo zaradi plazu skrajšali.
Še bolj šokantno se je v rumeni majici na Touru vozil Thomas Voeckler leta 2011. Tudi njega so slekli šele v devetnajsti etapi na Alpe d’Huez. Ben O’Connor pa je dejansko specialist za etapne dirke, res ne najbolj zanesljiv in, kot so poudarjali gledalci Netflixa, nervozen, že kar avtodestruktiven.
Da ima težave z avtoritetami in razumevanjem realnosti je pokazal po enajsti etapi, ko so komisarji ekipo rigorozno kaznovali zaradi blokiranja ceste, ker so domnevno in zelo verjetno povzročili tudi padec Richarda Carapaza. Kot tisti tvoj razvajeni, a ne vzorni sošolec, ki ni bil nikoli ničesar kriv in se mu je vedno delala krivica, se je O’Connor najprej skregal s celotnim X-om ter ob tem razkril, da, kot večina kolesarjev, ne pozna Ucijevih pravil. Potem je svoj račun na X-u kratko malo izbrisal.
O’Connorjev obstoj je bil ogrožen, a je preživel
Vseeno se je izkazal za žilavega upornika. Kot tisti vaš sošolec, ki ga je odlikovala tudi trma. Od sedme do petnajste etape je Primož Roglič na cesti vzel O’Connorju več kot štiri minute. Zelo slab dan je imel O’Connor le v trinajsti etapi s ciljem na Ancares, a se ni zlomil, ni izgubil pet, ampak le približno dve minuti. V petek je bil njegov obstoj dejansko ogrožen, a je preživel, enako v nedeljski etapi, ko je šel na dan počitka s prednostjo 1:03.
To je premalo, da bi ob takem trendu O’Connor resno računal na rdečo majico, četudi bi bil do konca le kronometer. Do vseh ostalih tekmecev, ki so v kronometru, z izjemo Richarda Carapaza kvečjemu slabši, pa ima debeli dve, celo tri minute prednosti.
Vsekakor je O’Connor na cesti boljši kot v virtualnih debatnih krožkih, kjer pa ne more proti celemu svetu zmagati nihče.
Pridobiva samo Roglič
Na prvi prosti dan se je javnost po slabši nedeljski predstavi in izjavah njegovega trenerja ukvarjala z Rogličevim hrbtom morda celo več kot njegov terapevt. Izjave za javnost je vedno treba jemati z obilo rezerve, v kolesarstvu še posebej. Ne pravim, da Roglič ne trpi, ne pravim, da prodajajo lažne novice. Pravim samo, da tarnanje zaradi bolečin še ne pomeni, da bi morali zganjati paniko. V teh časih v vsaki izjavi, celo vsakem pomežiku iščemo globlji smisel, širši kontekst, kar so nič drugega kot divje, slabo osnovane špekulacije.
Čeprav je občasno videti, da Red Bull-Bora-Hansgrohe nima pojma kaj počne, se za zdaj vse odvija v skladu z napovedmi, le malce počasneje. O’Connor počasi izgublja in povečala se je tudi Rogličeva prednost do ostalih, zlasti najnevarnejšega Enrica Masa. Prejšnjo nedeljo je zaostajal za Rogličem 42, zdaj bi že 82 sekund, a je zaradi znanega razloga zaostanek 62 sekund.
Roglič je v prvem tednu zmagal dvakrat, ampak najboljšo vožnjo je prikazal v trinajsti etapi. Za zmagovalcem je zaostal enajst minut, a vzpostavil avtoriteto z odlično vožnjo. Dejansko je bil Roglič edini med potencialnimi zmagovalci, ki je v drugem tednu sploh kaj pridobil.
Na meji goljufanja
Nisem navdušen nad menjavami koles sredi etap. Če smo želeli hitreje kolesariti v klanec, smo včasih namestili težje prenose, ne lažjih. Razumel bi, da si je želel predvsem lažje kolo, sicer pa je mogoče tako strme vzpone udobno prevoziti z običajnejšimi prestavnimi komponentami. Zlasti so pri velikih zadnjih verižnikih problematični veliki preskoki med prenosi pri velikih zobnikih. Zlasti je to moteče na strmih klancih, ko daje Roglič od sebe tistih 110 odstotkov, kot pravi.
Če bi imel Roglič defekt, bi vsi zganjali paniko, tako pa je mirno menjal kolo s primernejšim in se še bolj mirno izmuznil nazaj v peloton. Ko sem videl kako nonšalantno se kar trije peljejo za avtom, kot da bi bili na treningu, nisem mogel verjeti svojim očem.
Nilsa Eekhofa so na dirki mlajših članov na svetovnem prvenstvu leta 2019 po zmagi diskvalificirali, ko se je po padcu dve minuti vračal v peloton v zavetrju svojega ekipnega vozila. Po padcu! Tokrat pa je šlo za menjavo kolesa za primernejše, zato se mi je zdelo povsem normalno, da sledi kazen že zaradi zgleda. Dvajset sekund so v Red Bull-Bori-Hansgrohe izgubili po neumnem in pri tem so lahko zadovoljni, da ni prišlo do hujšega pogroma v medijih in na družbenih omrežjih.
Tudi lovljenje za avtom ni preprosto
Potem moraš na vetru prehiteti še preostanek pelotona. Nekaj energije je šlo v nič. Slabo je bil postavljen tudi pred napadom na strmem delu klanca, ki se je navsezadnje pravzaprav izjalovil. Kazalo je dobro, a se je Enric Mas vrnil, Carapaz je zaostal devet sekund in Landa 23 sekund.
Kolo ni naredilo čudeža. Sam celo ocenjujem, da je med lovljenjem, četudi za avtom, izgubil več energije, kot je pridobil z lažjim kolesom. Ob menjavi je grupa letela, ker je Soudal-Quick Step že polovico dne vlekel za Mikela Lando in domnevno proti Rogliču, ki naj bi imel težave v zaključkih težkih etap.
S tem, ko so Rogliča še kaznovali, je dejansko ogromno izgubil proti Masu in Carapazu, proti Landi pa pridobil tri sekunde.
Okopi so postavljeni
Za generalno zmago se bije pozicijska vojna. Ni atraktivna kot odprt boj mož na moža na zadnjih Dirkah po Franciji in celo manj kot na letošnji Dirki po Italiji. Tam je bilo vse jasno domala pred štartom, a Tadeju Pogačarju ne gre očitati, da je pokvaril dirko. Sploh ni potreboval tekmecev, sam po sebi je bil atrakcija in že maja smo se spraševali samo to, ali bo zmagal tudi julija na Dirki po Franciji.
Vuelta je zanimiva ravno zato, ker poteka bolj v skladu s tradicijo. Spopadi med ubežniki so bili v vsaki etapi intrigantni, dinamika napeta. V pobegih so kar naprej kolesarji UAE Emirates: Jay Vine in Marc Soler po štirikrat, Brandon McNulty dvakrat, po enkrat Pavel Sivakov, Isaac del Torro in Adam Yates. Precej očitno ima najmočnejše moštvo na dirki UAE Emirates, kar odraža tudi razvrstitev ekip, kjer vodijo. Če Joao Almeida ne bi odstopil, bi verjetno gledali precej bolj zaprto dirko.
Dve zmagi za vabljeno ekipo
Opazno, a zlasti zaradi neuspešnosti, dirka Israel-Premier Tech. Z zmago v dvanajsti etapi je Michael Woods popravil vtis, a od zanesljivega vira sem slišal, da že v redu, ampak je to še vedno le Vuelta.
Drugače razmišlja Kern Pharma. Drugi teden si bomo morda najbolj zapomnili po zmagah Pabla Castrilla. Že v dvanajsti etapi je na zaključnem klancu z desetkilometrskim begom iz ubežne skupine presenetil vse. Čeprav jih ne bi smel več presenetiti, jih je v petnajsti še enkrat. Kdo je verjel, da bo ta velika kreatura, ki je bila videti kot na smrtni postelji, zmogel streti klancarje? Za manjše ekipe so take zmage izredno pomembne, s tem pa tudi za razvoj kolesarstva po hierarhiji navzdol.
Van Aert rešuje ekipo, ki je lani zmagala na vseh grand tourih
Zapomnili si bomo tudi sobotno gorsko etapo, ki se je končala z množičnim sprintom. Nenavadno je, da v etapi s skoraj 3000 metri višinske razlike in vrhom gorskega cilja prve kategorije 17 kilometrov pred ciljem ostanejo v grupi praktično vsi šprinterji.
A v kontekstu položnega klanca dan pred eno najbolj odločilnih etap Vuelte bi morali pričakovati prav to, še zlasti, ker sta Kaden Groves in zlasti Wout van Aert solidna na klancih. Visma-Lease a Bike je to dobro predvidela in s celodnevnim narekovanjem tempa servirala zmago … Kadenu Grovesu.
Morda je WVA to zmago odneslo aktivno dirkanje iz etape v etapo, v dolgih pobegih je bil trikrat. V ponedeljek si je zmago priboril z zelo pametnim dirkanjem, kar pogrešamo pri takratnem partnerju v begu Marcu Solerju. S tremi etapnimi zmagami proti dvema Kadena Grovesa ima tako v točkovni razvrstitvi Wout van Aert skoraj neulovljivo prednost.
Lanski zmagovalec se bori za deseterico
Še bolj noro: po petnajstih etapah van Aert na dirki z ekstremno višinsko razliko še vedno oblači pikčasto majico, ki jo je prvič dobil v trinajsti etapi. Če se bo v ta boj aktivno vključil Jay Vine, jo bo seveda težko zadržal.
Tu je še bela majica. Florian Lipowitz jo je po nekaj dneh slekel Carlosu Rodriguezu v nedeljo, a vodi za pičlih sedem sekund. Lipowitzeva težava je, da ima oziroma bi moral imeti eno nalogo: pomagati Rogliču. Rodriguez pa dirka za Ineos Grenadiers, ekipo, ki ima tako hude težave, da se bori le za čim boljšo uvrstitev v deseterici in belo majico, njihov najbolj siguren kader za etapno zmago pa je Jhonatan Narvaez.
Spomnimo se še lanskega zmagovalca. To je bil Sepp Kuss, če ste slučajno pozabili na kolesarja, ki se nekoliko pozabljen vozi na dvanajstem mestu generalno. Letos mu enostavno ne gre in morda je bila lanska sezona s tremi grand touri na visoki ravni enostavno pretežka. To pišem za vse, ki mislijo, da je kolesarstvo igrica, v kateri olimpijske kolajne ležijo na cestah, Pogačar pa zlahka zmaga povsod.
Niti Rogliču ne bo lahko
Stvari niso tako enostavne, kot je videti. Velja za vsako službo, za vrhunski šport pa še posebej. Ta se ne dogaja tistih 50 do 60 dni na leto, ko gledamo kolesarstvo na televiziji, ampak vsaj še dodatnih 250 dni, ko se resno trenira, resno prehranjuje in resno počiva.
Z vsemi tremi komponentami ima običajen človek obilo težav. Primož Roglič se je ob tem ukvarjal še z rehabilitacijami. In čeprav si večina, ki ni poskusila tega športa niti rekreativno, ne zna predstavljati, kako težko je v resnici, ima Primoža Rogliča rada ravno zato, ker daje pravi vtis, vtis resničnosti. Da je res zajebano.