Pozabljati na slabe stvari je koristno. Zoprno je, da ljudje prehitro pozabljajo tudi dobre stvari. Rogla ima osupljivo bazo fanov, ampak letos mi je prišlo naproti tudi nemalo debaterjev, ki so ga pošiljali v penzijo. Upokojitev bi bila katastrofa že s finančnega vidika, seveda tudi s športnega. Primož Roglič je še vedno v vrhu in bo v zgodovino vpisan kot eden največjih vseh časov.
Čudež, da je bil na štartu
V penzijo so pošiljali kolesarja, ki je bil pred Vuelto na Ucijevi lestvici osmi, ki je to sezono pred Vuelto zmagal štirikrat, od tega enkrat v skupnem seštevku. Kolesarja, ki je lani zmagal na Dirki po Italiji, bil tretji na Vuelti, da ne omenjam zmag na dirkah Tirreno–Adriatico, po Kataloniji in po Burgosu. Pred letošnjo Vuelto ni bil absolutni favorit le zato, ker si je nekaj tednov pred štartom zlomil vretence. Premalo se je govorilo o tem, da je čudež, ker bo sploh dirkal.
Mnogi so ga odpisovali zaradi prestopa v slabšo ekipo. Red Bull-Bora-Hansgrohe še ni na ravni Visme-Lease a Bike, a imajo letos nekaj, česar nimajo Nizozemci: zmago na tritedenski dirki. Ne prve, to jim je leta 2022 že zagotovil Jai Hindley na Giru.
Letos je Red Bull-Bora-Hansgrohe na Vuelti sprejela nekaj čudaških taktičnih potez oziroma je bilo očitno, da niso sposobni nadzorovati dirke – kdo pa bi jo sploh lahko? A proti koncu so delovali vse bolje, z izjemo neumne menjave kolesa v 15. etapi. Res še ni vse urejeno po Rogličevih standardih, ampak to dirko so imeli proti koncu čvrsto v nogah.

Spektakel z enim pravim favoritom
Z lahkoto bi pomislil, da Vuelta 2024 ni bila posebej atraktivna z vidika generalnega seštevka. Lanski Giro je Roglič rešil z norim vzponom na Višarje. Tri tedne smo opazovali mučenje brez prebojev, toda zadnji dan je bil z njegovo edino etapno zmago na dirki katarzičen.
Letos smo gledali mučno lovljenje Bena O’Connorja, ki se je dobro držal, a je bilo hitro jasno, da nima možnosti, če bo z Roglo vse v redu. Za spektakel izven cest so poskrbele govorice iz Rogličeve ekipe o slabem stanju njegovega hrbta. Vajeni smo, da Roglič tarna, ko pa o tem spregovori njegov trener, postane zadeva sumljiva.
Roglič me je spravljal ob živce z izjavami, da ni imel v načrtu zmagovati na etapah, pa je potem ekipa tako vlekla, da mu ni preostalo drugega. Trikrat je tako v etapah zmagal tako rekoč ponesreči, ker mu drugega ni preostalo.

Vse tri zmage so bile atraktivne, kot se od Rogliča pričakuje. V devetnajsti etapi tudi ni čakal do konca, takrat mu je že tekla voda v grlo. Na vožnjo na čas v Madridu si ni želel priti z minimalno prednostjo in računati na to, da ne bo imel smole. Kronomter zadnji dan je bil le formalnost, ko je z drugim mestom za specialistom Stephanom Küngom še enkrat dokazal, da je tudi najpopolnejši kolesar. Pod črto torej ne moremo reči, da dirka ni bila spektakularna, saj se je dogajalo vse, kar od tritedenske dirke tudi pričakujemo.
Zmaga v Rogličevem slogu: ne brez obilice težav
Tokrat je šlo skoraj vse po planu, vsaj za Rogličeve standarde. Vseh 21 etap sploh ni padel. V resnici pa na Vuelto ni prišel optimalno pripravljen. Verjamem, da ga je res še vedno bolel hrbet. V šesti etapi so izgubili nadzor nad dirko, a se je izkazalo, da je bil to nehote celo odličen zaplet. Ker je imel Roglič vsak dan dodatne terapije zaradi hrbta, mu je toliko bolj prav prišlo, da je imel zvečer več časa.
Petnajsto etapo, ko so menjali kolo, sem že omenil. In potem je bila tu še zastrupitev polovice ekipe, zaradi česar dvajsete etape nista končala Daniel Felipe Martinez in Patrick Gamper, Nico Denz pa ni ujel metle. Točno to, torej zastrupitev, bi se lahko zgodila komurkoli. Tudi Rogliču. Če prav razumem, je imel pred kronometrom v 21. etapi drisko, a je sistem nekako vzdržal.
Vtis mirnosti je vzbujal kar Roglič sam, ki v izjavah ni bil paničen, ampak je odgovarjal resignirano, z obešenjaškim humorjem in kot da mu je nekako vseeno.

Tokrat so v zmago verjeli tudi drugi
K sreči je Enric Mas mislil, da lahko zmaga, dirko za rdečo majico ali vsaj za pozicijo na zmagovalnem odru pa sta začinila še Richard Carapaz in Mikel Landa. V deveti etapi je Carapaz z izdatno in odlično podporo EF Education-EasyPost po mojem izvedel najlepšo akcijo na dirki, ko se je z 18. zavihtel na tretje mesto v skupnem seštevku. Žal je ta podvig nekoliko zasenčila zmaga Adama Yatesa, ki je pravočasno ugotovil, da mora v samostojno akcijo iz ubežne skupine skočiti tudi sam.
Ena glavnih sestavin tritedenske dirke je tudi, da nekdo kapitalno pogori in to je tokrat uspelo Mikelu Landi v osemnajsti etapi. Bil je slab, a še bolj zanič je bila ekipa Soudal-Quick Step. Razumem, da niso delovale radijske zveze in je bila komunikacija z Mattio Cattaneom otežena oziroma nemogoča. Toda napaka je bila že to, da sta z Maurijem Vansevenantom bežala v skupini z deset in več minutami prednosti pred Lando.
Mimogrede, po tej analogiji tudi ne razumem, zakaj so v istem begu sodelovali Nico Denz, Roger Adria in Aleksandr Vlasov iz RBBH, ker je bil tako izpostavljen tudi Roglič.
Roglič s poškodovanim hrbtom in potem vsi ostali
Na koncu se je izkazalo, da v šesti etapi napake niso naredili RBBH, ampak Movistar, EF Education-EasyPost, Lidl-Trek in Groupama-FDJ, tudi Soudal-Quick Step in UAE Emirates. Ben O’Connor ni bil težava za Rogliča, ki je skozi dirko dokazoval, da lahko tudi neoptimalno pripravljen v dveh tednih zaostanek 4:51 spremeni v prednost 2:36. V tem času je bil, upoštevajoč dvajset sekund kazni, boljši za 7 minut in 27 sekund.

To je nekako v okviru pričakovanj, glede na to, da je Roglič za razred boljši od O’Connorja in da tudi končna prednost pred Masom (+3:13) in Carapazom (+4:02) morda ne pokaže najbolje realnosti, da torej sodi v kategorijo superkolesarjev. Tja ne sodijo tisti, ki do konca Vuelte niso mogli ujeti fantastično trmastega O’Connorja.
Tri za Slovenijo
Prvim je v starih časih, ko kolesarstvo še ni bilo globalni šport in Slovenci niso smeli biti profesionalci, uspelo Francozom leta 1964: Raymond Poulidor (Vuelta) in Jacques Anquetil (Giro, Tour) Vuelta se je takrat zaključila na isti dan, kot se je začel Giro. Drugi so bili Španci leta 2008: Alberto Contador (Giro, Vuelta) in Carlos Sastre (Tour). Tretji Britanci leta 2018 s tremi različnimi: Chris Froome (Giro), Geraint Thomas (Tour) in Simon Yates (Vuelta).
Četrta sta Slovenca.
Če bi bili športni direktorji komentatorji s kavča, bi slovenskemu kolesarstvu to morda uspelo celo z istim kolesarjem, ki bi spotoma na pariških ulicah s tal pobral še olimpijsko medaljo. Prenapete žurnaliste bi še enkrat opomnil, da lovorike ne ležijo po cestah, čeprav je včasih videti, da se zlasti Pogačar ne pretegne, ampak pride, pobere in zmaga. Ne, ne.
Niti večjim, zares kolesarskim narodom se take stvari ne ponavljajo. Le enkrat je uspelo Francozom, ki čakajo na zmago na Touru že od leta 1985 (Bernard Hinault), manj pa je znano, da čakajo zmago na katerikoli tritedenski dirki že od leta 1995 (Laurent Jalabert, Vuelta).
Samo enkrat je uspelo Špancem. In samo enkrat je uspelo Britancem.
Zdaj ima marsikdo veliko povedati o slovenski kolesarski sceni, Kolesarski zvezi Slovenije pa tudi o klubih. Stvari gotovo niso urejene tako vrhunsko kot v Franciji, Španiji in Veliki Britaniji. Toda vsi, ki letos zmagujejo – na mednarodnih dirkah v cestnem kolesarstvu letos že deset kolesarjev – so del slovenskega kolesarskega ustroja. Nekdo jih je pripeljal do točke, ko so vanje začeli verjeti največji.
Do te mere so zmage tudi del tistih, ki na nek način tako ali drugače pomagajo. Niso pa naše.

Štiri, pet za Rogliča
Ne bom še enkrat razpredal o tem, da ljudje Primoža Rogliča ljubijo zato, ker nam je bolj podoben kot Tadej Pogačar, ki vzbuja vtis, da medalje in majice pobira s tal. Tak vtis je dajal tudi Roglič med letoma 2019 in 2021, ko je zmagal po trinajstkrat oziroma dvanajstkrat na sezono. A se je vsako leto zgodilo kaj, kar je bolelo.
Leta 2019 se je zgodilo Giro, ki ga je začel kot absolutni favorit, končal pa tretji, v mukah. Leta 2020 ga je na Touru porazil Pogačar. Leta 2021 Toura ni končal. Sezona 2022 je bila po odlični pomladi slabša, končal pa ni niti Toura niti Vuelte. Vrnil se je lani. Zmagoval je praktično povsod, a na Vuelti je bil član napačne ekipe, Kussova zmaga pa je bila v veliki meri tudi njegova in Vingegaardova. Po mojem je bil lani dejansko poražen le na Dirki po Lombardiji, pa še tam je bil tretji.
Ta sezona bi bila na nek način uspešna, tudi če bi jo zaključil po neuspešnem Touru. Poznavajoč Roglo to nikoli ni bila opcija. Četrta zmaga na Vuelti je izjemen dosežek, s petimi zmagami na tritedenskih dirkah pa je po tem štetju med enajstimi najboljšimi vseh časov. Pri tem opozarjam, da je kolesarstvo globalni šport šele zadnjih petnajst, dvajset let.

Težke zmage so lepe zmage
Pogačarja imamo radi, ker deluje igrivo. Roglič je drugačen tič, a ga imamo zato še raje. Po njegovih zmagah si vedno na nekakšen način oddahnemo. Zmaguje prav tako atraktivno, a je preračunljiv, tudi zato, ker so se ga mnogi porazi gotovo dotaknili. Ni videti, da bi popuščal. Drugo leto bo kvečjemu bolje. Ekipa na Touru ni imela časa, da bi se konsolidirala, zdaj pa so bili tri tedne na vrhunski ravni in ob tem rasli. Ne vem sicer ali je šlo kaj narobe v vrhunsko opremljeni kuhinji, ampak če je šlo za reč, ki bi se ji lahko ognili, so se naučili nekaj novega.
In, prekleto, take smole kot letos, Roglič ne more imeti več!
Vem, da verjame v zmago na Touru. Obenem pa si želim, da bi zmagal še petič na Vuelti.