Do letošnje dirke je le dober teden dni, a letos me ne bo. Ne, ker bi se spametoval, ampak se mi ni ljubilo pripravljati in se ukvarjati z vsemi malenkostmi. Nepripravljen, kot lani, ne grem več, ker nima smisla prevoziti 1200 kilometrov in zapraviti nekaj sto evrov le zato, da trpiš na neugoden način. Ker mi ni uspelo prej, je zdaj skrajen čas, da objavim vsaj članek o turističnem izletu po pokrajini Monferrato.
Od glavnih turističnih poti odmaknjena regija
Montferat, kot se reče v slovenščini, je vinorodno področje v Italiji, ki slovi zlasti po barberi. Zgodovinsko sta bila pomembna kraja Asti in Alessandria, od koder prihaja Umberto Eco. Prvo leto sva z Blažem spala v Astiju in si zvečer privoščila le kratko passeggiato, dovolj, da je mesto naredilo dober vtis. Alessandio sem pa videl samo od predmestja s prvim McDonald’som do prvega uvoza na avtocesto.
Vendar v tistih nekaj dneh, kar sem bil tam, ni bilo videti, da bi bila krajina turistično onesnažena po vzoru Toskane, sicer pa precej spominja na Goriška brda. Montferat je od leta 2014 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine, kar si vsekakor zasluži.
Dirkalo se je med manjšimi kraji na vrhovih gričev s predimenzioniranimi cerkvami, tako se vsaj zdi danes, ko imajo ti kraji le po nekaj sto prebivalcev. Konec avgusta, začetek septembra je po mojem slabši termin za obisk, bolje bi bilo najbrž spomladi ali po trgatvi. Obakrat, ko sem bil tam, je bilo vroče, ne pa vlažno, tako da je kar vzdržno tudi sredi poletja.
Bolj italijansko ne gre
Spala sva v kraju Castello di Annone, tako da sem imel le dvajset minut s kolesom do štarta v Quattordiu. Tam imajo nogometni stadion z osnovno, romantično dotrajano infrastrukturo vaškega kluba. Za moj okus je glavna atrakcija Bar Sport, za katerega težko rečem ali je v kitajski ali italijanski lasti. Hudo zanikrn lokal z zagonetnim dostopom do stranišča iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je na internetu dobro ocenjen tako med tovornjakarji, ki jim je všeč ogromno parkirišče, kot med družinami.
Dostop do stranišča? To je možno le v Italiji! Okoli šanka, potem pa mimo kuhinje in dnevne sobe. Hodnik po katerem hodiš, je založen z gajbami pijače. Na koncu greš še mimo pralnih strojev do stranišča na štrbunk.
In, seveda, točajka strogega pogleda, stara kakšnih 65 let, teatralno zavija z očmi, ko ji dve kavi plačaš z desetakom.
Tam sva uradno štartala – ker imajo pač veliko parkirišče. Ta dan se je sicer odvijal turistični del La Monsterrata, bolj sproščena vožnja, tudi s kulinarično ponudbo na okrepnih postajah. Sprašujem se, če je sploh kdo prišel, tako mrtvilo je vladalo tam, kjer je bil še dvanajst ur cirkus. Le nekaj ljudi iz organizacijskega odbora je posedalo pred prhami ob nogometnem igrišču.
Na dirki smo do Felizzana že doživeli nekaj šokov, zdaj pa tja nisva šla po gravlu, ampak naravnost, po kolesarski stezi in potem na sever po glavni, a neprometni cesti ves čas počasi navkreber med griče.
Prvi gorski cilj: Fubine Monferrato. To je edini vrh, kamor nismo šli na dirki. Smo šli pa dvakrat mimo, zato me je spodaj Ana čakala z bidoni skupaj z gospo, ki je čakala dosti uspešnejšega Albana Lakato.
Na vrhu sta cerkev in mestna hiša. Bolj italijansko ne gre. Kaj ti bo Via Santa Caterina v Sieni, če imaš Vio Pietro Longo v Fubinah Monferrato, kjer je v okolici tudi več kot dovolj belih cest! Priznam, plac s cerkvijo mestno hišo se ne moreta primerjati s Piazzo del Campo.
Ko vidiš odprt bar, ga izkoristi!
Altavillo Monferrato sva izpustila, ampak razgled je morda lepši kot biti tam.
Prvi vrhunec dneva je bil Vignale Monferrato. Tudi najvišja točka, dobrih 300 metrov nad morjem.
Vzponi na moje bate niso delovali blagodejno, ampak ob takšni flori in favni je vse skupaj laže.
Upal bi si staviti, da ima kraj več kot tisoč prebivalcev, kajti sredi dne so tja očitno navalili vsi. Ni bilo sicer tiste značilne gneče, kot poleti v Ljubljani, ampak ravno pravšnja, pa sami Italijani. Tam bi se morala ustaviti na kozarcu vina, ampak moja teorija je, da se med kolesarjenjem ne popiva. Okno, ko se v tej državi dobi okrepčilo, sva zato po moji neumnosti zamudila.
Vrhunec izleta
Najbolj me je že med dirko impresioniral turn cerkve sv. Evzebija v Camagni Monferrato. Pravzaprav ni zvonik, ampak kupola. Tja sva prišla po bolj romantičnih, prijetno razgibanih cestah vrh grebena.
Z užitkom bi se gor zadržala na pijači, ampak to mestece ni posebno živahno, pravzaprav je zaspano in odprto ni bilo prav nič. Ura je bila že ena in s trga pred cerkvijo sem opazil, da sta dva na balkonu šele zajtrkovala.
Preden sva zlezla na Cuccaro Monferrato, sva naletela na nekaj lepega gravla. Pojma nimam ali smo tam dirkali ali ne. Vsekakor pa za tekmovalce nima nobenega smisla organizirati dirke, kjer je lepo. Ker tega ne bodo cenili.
Še od daleč lahko občuduješ Camagno Monferrato z druge strani, preden se brž spustiš v dolino potoka Grana de Monferrato.
Ko si prekrižaril Toskano, pojdi v Monferrato
Žal se nama je malce mudilo, vendarle je do doma kakih sedem ur vožnje, tako da sva morala hitreje zaključiti kar po glavni cesti v Fubine, kjer sva zaključila krog. Po pravici povedano pa nihče od naju ni bil najbolj pri volji za dolgo furo – jaz sem si ga nametal v tekmovalnem tempu, ampak bolj naporno je ure in ure čakati tekmovalca sredi ničesar.
V Felizzanu sva ravno še ujela odprt bar, ki je po mojem videl že boljše čase, kajti notranjost verjetno sprejme tristo ali štiristo gostov, sredi poletja pa je zunaj v tišini sedelo le nekaj tistih starčkov, ki tako značilno sedijo v tišini pred tovrstnimi bifeji.
Lep, iz Quattordia komaj dobrih štirideset kilometrov dolg izlet je optimalna priložnost za izlet v paru. Prav na tej trasi je makadama sicer malo, ceste pa so lepe, zato bi se bil užitek zapeljati tudi s cestnim kolesom. Sicer pa je v okolici gravla več kot dovolj. Vprašanje je le, ali se splača voziti tako daleč v Piemont. Zakaj pa ne? Ko si bil enkrat v Toskani, si morda želiš nekaj podobnega, a manj obljudenega.
Morda se še vrnem
Zdaj mi je pravzaprav malo žal, da ne grem dirkat. Dirka je namreč lepa, prijetno zaguljena, gravel lep, a dovolj zahteven, da s cestnim kolesom ni mogoče doseči spodobnega rezultata. Letos se je zamenjal organizator in dirka je dobila ime Monsterrando Barbera d’Asti UCI Gravel World Series. Trasa je še daljša. Že v prejšnjih letih je bila s 125 kilometri in 1600 metri višinske razlike zahtevna do amena in zdaj so jo podaljšali na 152 kilometrov.
Če opišem na kratko, je bila dirka videti tako, da si grizel v neverjetno strm klanec v mestece ali vas s cerkvijo, od koder si že videl naslednjega od petnajstih gričev.
Tako si predstavljam gravel dirko svetovne serije. Okolje mora biti za to primerno. Ne moreš narediti dobre dirke v mondenem okolju na silo, če ni primerne gravlerske infrastrukture ali pa je ne moreš izrabiti, ker je okolje pač mondeno. Vsekakor pa upam, da z novim organizatorjem dirka ne bo izgubila duše. Z veseljem bi namreč prišel še kdaj, ampak gotovo za več kot štiri dni.
